Paprikar – Anthonomus eugenii

Sistematika: Coleoptera, Curculionidae Sinonim: Anthonomus aeneotinctus Champion; ang.: Pepper weevil Status: Škodljivec je kot karantenski škodljivi organizem uvrščen v prilogo I.A.I Direktive Sveta 2000/29/ES ter na EPPO seznam A1.

Geografska razširjenost: Paprikar izvira iz Mehike, od koder se je razširil v številne države Srednje Amerike in južne države Združenih držav Amerike. O prvih najdbah v rastlinjakih so poročali že leta 1992 iz Britanske Kolumbije v Kanadi in nato v rastlinjakih v Ontariu v letih 2009 in 2010. V Evropi so leta 2012 poročali o najdbi paprikarja v rastlinjakih na Nizozemskem, kjer pa so ga uspešno izkoreninili. Predvidevajo, da je šlo za vnos iz Dominikanske republike, ker so ga leta 2013 večkrat prestregli na papriki čili (Capsicum frutescens). O prvi najdbi paprikarja na papriki (Capsicum annum) v rastlinjakih in na prostem leta 2013 poročajo tudi iz Italije (regija Lazio). Države, od koder so poročali o najdbah paprikarja: Amerika: Belize, Kanada, Kostarika, Dominikanska republika, El Salvador, Guatemala, Honduras, Jamajka, Mehika, Nicaragua, Panama, Portoriko, Združene države Amerike. Oceanija: Francoska Polinezija. Evropa: Nizozemska (izkoreninjen), Italija. Gostiteljske rastline: Paprikar je škodljivec v zelenjadarstvu. Gostiteljske rastline za paprikarja v glavnem pripadajo rodu Capsicum (paprike in feferoni: Capsicum annuum, C. frutescens, C. chinense, C. pubescens, in C. baccatum in tudi nekaj vrst iz rodu Solanum, npr. Solanum melongena (jajčevec). Odrasli hrošči se lahko prehranjujejo tudi z naslednjimi rastlinami ali njihovimi deli: krompri, paradižnik, petunije, tobak (Nicotiana), volčje jabolk (Physalis), kristavec (Datura), vendar naj na teh rodovi ne bi odlagali jajčec, ker ne omogočajo razvoja ličink.

Opis in biologija: Paprikar je majhen temno rjav do črn hrošček z rilčkom, velik od 2 do 3,5 mm in širok do 2 mm. Ovalno telo je prekrito s svetlimi dlačicami. Hrošči se prehranjujejo, odlagajo jajčeca (samice) in razvijajo v cvetnih brstih in plodovih gostiteljskih rastlin. Temperatura za njihov razvoj se giblje od temperaturnega praga 10°C pa vse do 30 °C. Pri temperaturi 21 °C zaključi razvoj v treh tednih. V subtropskem podnebju ima od 5 do 8 rodov na leto, v rastlinjakih pa lahko tudi več. Ker se rodovi prekrivajo, je težko določiti njihovo natančno število. Hrošči nimajo obdobja mirovanja (diapavze), lahko pa v ustreznih rastlinskih ostankih preživijo tudi nizke temperature tik nad 0°C. Hrošče privablja vonj cvetočih rastlin in zorečih plodov. Odrasli osebki se prehranjujejo z brsti, cvetovi, plodovi in tudi z listi.

Odrasel osebek paprikarja Anthonomus eugenii.
Odrasel osebek paprikarja Anthonomus eugenii.
Buba Anthonomus eugenii.
Buba Anthonomus eugenii.
Ličinka Anthonomus eugenii.
Ličinka Anthonomus eugenii.
Poškodbe v plodu zaradi prehranjevanja ličink paprikarja.
Poškodbe v plodu zaradi prehranjevanja ličink paprikarja.

Zgodnja znamenja napada so majhne luknjice v cvetovih in plodovih ter majhne krožne ali ovalne luknjice (v premeru od 2 do 5 mm) v listih. Hrošček je prenašalec trosov glive, ki povzročajo črno pegavost (Alternaria spp.).

Samice prebodejo plod in vanj odložijo posamezno jajčece, najraje v mlade plodove in brste. Luknjico zaprejo z izločkom. Jajčece je svetlo, dolgo do 0,5 mm. Po treh do petih dneh se izleže ličinka, ki se trikrat levi. Breznoga ličinka je sivo-bela, z rumeno-rjavo glavo. Po 3 do 6 dneh se iz bube izleže hrošč (slika 2), ki po nekaj dneh naredi izhodno odprtino, skozi katero zapusti brst oziroma plod in se takoj začne prehranjevati. Samica živi od dva do tri mesece. V tem času odloži od 340 do 600 jajčec in sicer posamično od 5 do 7 jajčec na dan. Napadeni plodovi so razbarvani in deformirani. Prehranjevanje in razvijanje hroščev v brstih in plodovih vpliva na prezgodnje dozorevanje in odpadanje mladih plodov.

Gospodarska škoda: V literaturnih podatkih navajajo, da so izgube pridelka zaradi paprikarja od 33 do 50 %. Povprečna škoda zaradi napada paprikarja je bila ocenjena v štirih južnih državah Združenih držav Amerike in znaša 10 %, ne glede na varstvene ukrepe. Škodljivca je težko zatirati, ker večinoma poteka njegov razvoj v plodu. Zatiramo lahko le odrasle hrošče z insekticidi.

Poti prenosa: Hrošči letijo le na krajše razdalje (50 m). Škodljivce se lahko naravno širi med napadenimi rastlinjaki v razdalji približno 1,5 km. Na večje razdalje se škodljivec prenese z napadenimi plodovi v vseh razvojnih stadijih (jajčece, ličinka, buba, izlegel hrošč). Lahko pa ga prenaša tudi človek (transport, obleka, stroji …).

Posebne zahteve: Ker se škodljivec lahko prenaša s plodovi paprike ali feferonov, so na novo pod nadzorom pošiljke plodov rodu Capsicum (paprika in feferoni), ki jih mora spremljati fitosanitarno spričevalo.

Razvojni krog paprikarja Anthonomus eugenii pri tem. 21 °C. (© Riley & Sparks, 1995, z dovoljenjem D. Riley).
Razvojni krog paprikarja Anthonomus eugenii pri tem. 21 °C. (© Riley & Sparks, 1995, z dovoljenjem D. Riley).
Poškodbe na plodu zaradi odlaganja jajčec (levo), izhodna odprtina (desno)
Poškodbe na plodu zaradi odlaganja jajčec (levo), izhodna odprtina (desno)

Vse fotografije: Služba za varstvo rastlin Nizozemske. Mag. Špela Modic in Dr. Jaka Razinger, Kmetijski inštitut Slovenije, Oddelek za varstvo rastlin, Hacquetova ulica 17, 1000 Ljubljana http://www.kis.si/. Verzija 2.0. Kmetijski inštitut Slovenije, Ljubljana, 2015.