Navadna zimska trepetavka (Episyrphus balteatus)

Episyrphus balteatus (De Geer, 1776)

Igor Nekrep, januar 2025

Uvod

Navadna zimska trepetavka spada med muhe trepetavke (družina Syrphidae) in je eden najpogostejših in najučinkovitejših plenilcev listnih uši. Po številu vrst so trepetavke obsežna družina, saj je na globalni ravni znanih že več kot 6000 vrst. Čeprav je družina relativno dobro raziskana, vsako leto še zmeraj opišejo nove vrste za znanost, tudi z območja Evrope. Iz Evrope je znanih več kot 900 vrst. Odrasle trepetavke številnih vrst prepoznamo večinoma kot odlične posnemovalke nekaterih predstavnikov kožekrilcev (Hymenoptera). Ta pojav imenujemo Batesova mimikrija in zaradi podobnosti pri številnih ljudeh vzbujajo strah, saj jih mnogi ne ločijo od kožekrilcev z želom kot so čebele, ose ipd. Kot predstavniki dvokrilcev seveda ne morejo pičiti, saj nimajo žela in človeku niso nevarni. Se pa barvni vzorci lahko zdijo drugim živalim, na primer pticam, podobni osam, kar jih ščiti pred plenilci. Odrasli se hranijo s cvetnim prahom ter nektarjem in so pomembni opraševalci tako gojenih rastlin kot rastlin v naravnih ekosistemih. Odrasle najdemo v različnih gozdnih do odprtih habitatih, kot so vrtovi, travniki, gozdni napušči, bregovi rek itd. Lahko lebdijo na enem mestu in so zmožne leteti ne le naprej, ampak tudi nazaj in bočno. Ličinke lahko razdelimo na mikofagne (se prehranjujejo z glivami), fitofagne vrste (vključujejo številne vrste, ki so škodljivci v kmetijstvu, zlasti pri gojenju čebulnic), plenilce drugih žuželk (kot so listne uši, mravlje, ličinke os ali hroščev itd.) ter vrste, ki se prehranjujejo z različnimi vrstami organskega detrita (gnijoči les; sok, ki se izloča iz drevesnih ran; organski detrit pod drevesnim lubjem ali v gnezdih ptičev in drugih živali; listni opad; tekoči iztrebki ali druge organsko obogatene vodne raztopine). V nekaterih primerih ličinke zadnje skupine naseljujejo polvodne do povsem vodne habitate. Iz naštetega vidimo, da je prepričanje nekaterih, da so ličinke vseh vrst muh trepetavk plenilke listnih uši, napačno.

Sistematika

Vrsta Episyrphus balteatus spada v red dvokrilcev (Diptera), v podred prave muhe kratkorožke (Brachycera), v družino muh trepetavk (Syrphidae), v poddružino Syrphinae, v pleme (tribus) Syrphini ter v rod Episyrphus.

Izvor in razširjenost organizma

V Evropi je obravnavana vrsta edini predstavnik tega rodu, večina preostalih vrst rodu Episyrphus je znanih z območja Afrike, Avstralije in Oceanije. Vrsta Episyrphus balteatus je razširjena na območju celotne Evrope in Sredozemlja, Kanarskih otokov, Azorov, Severne Afrike in preko Evrazije do pacifiške obale oz. Japonske; južno pa preko Orientalske regije do Šrilanke in Avstralije. Gre za izjemno in izrazito selitveno vrsto.

Opis in bionomija

Vrsta Episyrphus balteatus je razmeroma majhna vrsta trepetavke (v dolžino meri 9–12 mm). Velja za najpogostejšo avtohtono trepetavko v Srednji Evropi. Zgornja stran zadka ima vzorec z oranžnimi in črnimi pasovi. Delež črne in rumene barve se lahko razlikuje med osebki, kar je povezano z dolžino in temperaturo obdobja zabubljenja. Samice so običajno temnejše od samcev. Dodatna prepoznavna znaka sta prisotnost sekundarnih črnih pasov na tretji in četrti hrbtni plošči zadka ter nežni sivkasti vzdolžni pasovi na hrbtni strani oprsja. Kot pri večini drugih trepetavk je samce mogoče enostavno prepoznati po holoptičnih očeh, torej po levem in desnem sestavljenem očesu, ki se stikata na vrhu glave.

Življenjski prostor in navade odraslih: običajno letijo do 2 m od tal. Odrasli so aktivni tako v oblačnem kot sončnem vremenu. Je zelo migratorna vrsta; samci lebdijo tako posamezno kot v skupinah. Pri lebdenju v skupinah posamezni samci ohranjajo »osebni prostor« okoli sebe in odganjajo druge samce, ki vdirajo v ta prostor, sicer pa drug za drugega ne porabljajo energije. Očitno pa se zavedajo položaja drug drugega, saj ko eden med lebdenjem spremeni svojo orientacijo, se tudi vsi ostali člani lebdeče skupine preusmerijo drug proti drugemu. Lebdeči samec ima vidno polje cca 320° v vodoravni in navpični ravnini. Obdobje leta vrste je do februarja do novembra, s številnimi prekrivajočimi se generacijami. Vrsta prezimi kot odrasel in osebke lahko pozimi najdemo med bršljanom, v jamah ipd. Ob izjemno blagih, sončnih dnevih sredi zime je odrasle osebke mogoče videti v letu in gre verjetno za primerke, ki so bili v zimskem spanju, med tem ko v sredozemskem območju lahko sredi zime najdemo samce in samice med letom. Čeprav je za obravnavano vrsto že dolgo znano, da prezimijo odrasli osebki, je bilo šele pred kratkim ugotovljeno, da lahko prezimi tudi kot ličinka.

Prednostna okolja vrste, v katerih se pojavlja, so zelo antropogena. Odrasli obiskujejo široko paleto belih in rumenih cvetov, od dreves do nizko rastočih rastlin, vključno s cvetovi brez nektarja. Obiskujejo tudi rožnate cvetove. Na začetku leta lahko samice, ki prihajajo iz zimskega spanja, najdemo na cvetovih repuha (Petasites) in lovorikovca (Prunus laurocerasus). Oktobra/novembra odrasli obiskujejo cvetove rastlin kot so navadna bršljan (Hedera) in zimzelena brogovita (Viburnum tinus). Tudi medena rosa listnih uši je lahko pomemben dodaten vir hrane za odrasle. Cvetni prah je ključni vir za samice vrste E. balteatus, saj zagotavlja vir dušika za zorenje jajčnikov in ohranjanje proizvodnje jajc. Je omejujoči dejavnik na območjih intenzivnega kmetijstva, kjer je vegetacija ob robovih polj običajno osiromašena. Pomanjkanje listnih uši povzroči resorpcijo jajčec, enako je tudi pri še eni vrsti trepetavke Eupeodes corollae, ki se prav tako uporablja v biotičnem varstvu.

Telo ličink je podolgovato, vretenasto oz. kapljičasto oblikovano, brez jasne segmentacije. Površina telesa je gladka oz. rahlo nagubana. Ličinke so običajno polprosojne, sivo-zelene ali rumenkaste barve, kar jih dobro prikrije med listnimi ušmi in rastlinami. Barva se lahko nekoliko prilagodi okolju, v katerem živijo. Kot druge ličinke muh kratkožerk nimajo vidne glave. Namesto ust so prisotni ustni kavlji, ki so specializirani za lovljenje in prebavljanje plena. Ustni kavlji omogočajo ličinkam, da prebodejo mehka telesa listnih uši in izsesajo njihove telesne tekočine. Ličinke zrastejo do dolžine približno 10–12 mm. Gibanje poteka s pomočjo krčenja mišic in valovitega premikanja telesa, brez nog ali drugih okončin.

Kot pri drugih vrstah muh trepetavk se samice izležejo z nezrelim reproduktivnim sistemom ter se morajo hraniti s cvetnim prahom, da se dokonča zorenje jajčnikov, kar traja približno en teden pri obravnavani vrsti. V kolikor samice ne doživijo pomanjkanja hrane, odlagajo jajčeca neprekinjeno od začetka obdobja odlaganja jajčec do njihove smrti. V laboratorijskih razmerah osebki pogosto doživijo več kot mesec dni.

V primerjavi z drugimi plenilci listnih uši samice E. balteatus odlagajo majhna jajčeca in imajo veliko jajčec. Skupna proizvodnja jajčec pri vrsti je približno desetkrat večja od sveže mase odraslega osebka. Posamezna samica lahko izleže med 2000 in 4500 jajčec v svojem življenju. Ličinke se prehranjujejo pretežno z listnimi ušmi (so afidofage) na številnih nizko rastočih rastlinah, vključno z različnimi kulturnimi rastlinami, grmovnicami, ovijalkami in drevesi. Ličinke ne plenijo zgolj listnih uši, temveč tudi širok nabor drugih členonožcev, na katere naletijo, vključno z ličinkami drugih vrst muh trepetavk, pajki, skakači, gosenicami mikrometuljčkov in stenicami (npr. plenilskega rodu Orius).

Osebki  vrste imajo zelo visoko stopnjo rasti in lahko se razvijejo v manj kot 10 dneh pri 20 °C, v kolikor je oskrba s hrano optimalna. Razvojni čas (od odlaganja jajčec do odraslih) lahko traja le 3 tedne. Obdobje bube traja približno en teden.

Uporaba v biotičnem varstvu

Uporaba vrste se priporoča pri povprečnih temperaturah pod 20 ⁰C. Ob uporabi vrste E. balteatus v biotičnem varstvu je priporočljivo sočasno zagotavljanje dovolj medovitih rastlin s cvetovi (npr. Lobularia, Alyssum idr.) že nekaj tednov pred naseljevanjem. Ličinke se razdeli v več lončkov in jih razporedimo na zaščitena mesta pred neposredno sončno svetlobo med posevke. Uporaba je dovoljena tako na prostem kot v zavarovanih prostorih. Vnašamo 300-400 osebkov na hektar površine ter v ponovitvah 200-300 osebkov/ha vsake 2-3 tedne, odvisno od okoljskih dejavnikov ter prisotnosti listnih uši.

V svojem življenju lahko ličinka požre med 400 in 1000 listnih uši. Pomanjkanje hrane v stadijih ličinke pa povzroči nastanek majhnih odraslih osebkov z malo jajčniki in nizko plodnostjo. Ne glede na zgoraj navedene informacije o plenjenju drugih skupin koristnih členonožcev za pridelovalce to ni bistveno. Je pa pomembno v primeru, v kolikor sočasno vnašamo tudi druge plenilce, saj bi se nam stroški lahko povečali, ne bi pa bilo bistvenih koristi zaradi interakcij med ličinkami vrste E. balteatus in drugimi plenilci.

Tako laboratorijski poskusi kakor poskusi na prostem so pokazali, da je umrljivost ličink relativno nizka ter da lahko odrasle samice najdejo tudi majhne in izolirane kolonije listnih uši. Stopnja odlaganja jajčec je povezana z gostoto listnih uši, vendar tudi mana uši izzove odlaganje jajčec pri samicah ter spodbuja ovipozicijo. Raziskave so pokazale, da so izvlečki listnih uši, mana in saharoza prehranjevalni spodbujevalci za ličinke. Poleg tega prisotnost ličink istih vrst naj ne bi zavirala odlaganja jajčec, druge raziskave pa kažejo ravno nasprotno, tudi v primeru, če so ličinke pred tem odstranili.

Zavedati se je treba, da čeprav se ličinke te vrste lahko pojavljajo v posevkih v izobilju, njihova prisotnost ne vodi nujno do velikega števila odraslih osebkov: insekticidi, ki se uporabljajo za zatiranje listnih uši, lahko povzročijo 100-odstotno smrtnost ličink vrste E. balteatus. Insekticidi imajo tudi posreden vpliv na žuželke, kot na primer zmanjšanje plodnosti pri samicah, ki so se razvile na tretiranih rastlinah. Nekateri insekticidi so se izkazali za zelo škodljive za vrsto že v zmanjšanih odmerkih. Fungicidi so se izkazali kot zmerno akutno toksični ter povzročajo negativne učinke na dolgoročne parametre, tako na razvoj kot na razmnoževanje.

Uporabljeni viri

Alhmedi A., Francis F., Bodson B., Haubruge E. 2007. Intraguild interactions of aphidophagous predators in fields: effect of Coccinella septempunctata and Episyrphus balteatus occurrence on aphid infested plants. Communications in Agricultural and Applied Biological Sciences, 72(3): 381-390

Aracil A., Grković A., Pérez-Bañón C., Kočiš Tubić N., Juan A., Radenković S., Vujić A., Rojo S. 2023. A new species of phytophagous flower fly (Diptera, Syrphidae), feeding on holoparasitic broomrape plants (Orobanchaceae) for the first time in Europe. Arthropod-Plant Interactions, 17(3): 401-418

Bargen H., Saudhof K., Poehling H. M. 1998. Prey finding by larvae and adult females of Episyrphus balteatus. Entomologia Experimentalis et Applicata, 87(3): 245-254

Branquart E., Hemptinne J.-L. 2000. Development of ovaries, allometry of reproductive traits and fecundity of Episyrphus balteatus (Diptera: Syrphidae). European Journal of Entomology, 97(2): 165-170

Colignon P., Haubruge É., Gaspar C., Francis F. 2003. Effets de la réduction de doses de formulations d’insecticides et de fongicides sur l’insecte auxiliaire non ciblé Episyrphus balteatus [Diptera: Syrphidae]. Phytoprotection, 84(3): 141-148

Gomez‐Polo, P., Alomar, O., Castañé, C., Lundgren, J. G., Piñol, J., Agustí, N. 2015. Molecular assessment of predation by hoverflies (Diptera: Syrphidae) in Mediterranean lettuce crops. Pest management science, 71(9): 1219-1227.

Mengual, X. 2015. The systematic position and phylogenetic relationships of Asiobaccha Violovitsh (Diptera, Syrphidae). Journal of Asia-Pacific Entomology, 18(3): 397-408.

Oosterbroek, P. 2006. The European families of the Diptera: identification, diagnosis, biology. Utrecht, KNNV Publishing: 205 str.

Prirodoslovni muzej Slovenije (PMS), Kustodiat za nevretenčarje 2024. Podatkovna zbirka fotografij nevretenčarjev: Episyrphus balteatus (De Geer, 1776) – navadna zimska trepetavka; https://www1.pms-lj.si/animalia/galerija.php (Dostop: 25.4.2024)

Speight, M. C. D. 2017. Species accounts of European Syrphidae, 2017. Syrph the Net, the database of European Syrphidae (Diptera), Vol. 97, 294 str.

Vujić A., Kočiš Tubić N., Radenković S., Ačanski J., Likov L., Arok M., Gorše I., Djan M. 2024. The extraordinary diversity of Merodon avidus complex (Diptera: Syrphidae)—adding new areas, new species and a new molecular marker. Insects, 15(2): 105

Wright, S. G., Skevington, J. H. 2013. Revision of the subgenus Episyrphus (Episyrphus) Matsumura (Diptera: Syrphidae) in Australia. Zootaxa, 3683(1): 51-64.