Bogomolke

Kazalo: Bogomolke

     Mantodea

    Špela Modic, oktober 2018

    Vse bogomolke so izjemne plenilke. Njihov plen so zlasti žuželke (gosenice, prave listne uši, pršice, muhe, idr.) pa tudi predstavniki drugih skupin členonožcev in celo drobni vretenčarji.

    Opis in bionomija

    Bogomolke so razmeroma velike žuželke, ki jih prepoznamo po značilni obliki in drži prvega para t.i. grabilnih nog, po katerem so dobile tudi ime, ker ju pogosto držijo predse kot v molitvi. Druga značilnost bogomolke je glava z velikimi sestavljenimi očmi, ki jo obrača v vse smeri. Bogomolke tudi letijo. Predprsje je pri naših vrstah ozko in dolgo, sprednja krila so običajno plosko zložena prek zadka in pokrivajo pahljačasta zadnja krila. Na koncu zadka imajo par členastih izrastkov- cerkov. Noge srednjega in zadnjega para so dolge in hodilne. Bogomolke imajo nepopolno preobrazbo, saj njihov razvoj ne vključuje stadija bube. Parijo se enkrat na leto v jeseni. Po paritvi odlagajo samice podolgovate svetlorjave zavoje s približno po 100 jajčeci na različna skrita mesta, iz katerih se spomladi izležejo ličinke. Le-te so po izgledu podobne odraslim, le da so manjše in še nimajo razvitih kril. Ličinke se 6-7 krat levijo, dokler se ne preobrazijo v odraslo krilato bogomolko.

    Pri nas živita 2 vrsti bogomolk, ki pripadata 2 družinama (MANTIDAE in EMPUSIDAE). Najpogostejša je navadna bogomolka (Mantis religiosa), ki je običajno zeleno, rumenkasto ali rjavo obarvana. Samci so veliki 4-6,5 cm, samice do 8 cm. Pri nas je pogosta v Primorju in na Krasu, sicer jo najdemo tudi drugod po Sloveniji. Le v slovenski Istri živi tudi krpatonoga bogomolka (Empusa fasciata).

    Slika 1: Samica navadne bogomolke - Mantis religiosa svojemu partnerju včasih že med kopulacijo odgrizne glavo in ga potem poje (foto: arhiv KIS)

    Slika 2: Navadna bogomolka - Mantis religiosa (foto: arhiv KIS)

    Slika 3: Svetlorjavi zavoji z jajčeci bogomolk skriti med kraško kamenje, na videz podobno kot purpen (foto: arhiv KIS)