Cvetna plenilka Orius majusculus

Orius majusculus

Eva Praprotnik, avgust 2026

Uvod

Cvetna plenilka Orius majusculus (Reuter, 1879) spada med stenice iz družine Anthocoridae. Predstavniki te družine so 2–5 mm velike žuželke, razširjene po vsem svetu. Cvetna plenilka je pogosta predvsem v srednji in južni Evropi ter Mali Aziji, kjer naseljuje različne habitate, kot so travniki, gozdovi, vrtovi ter kmetijske površine. Večina vrst rodu Orius je plenilskih in se prehranjuje z listnimi ušmi, resarji, pršicami ter jajčeci drugih žuželk, zaradi česar imajo pomembno vlogo pri biotičnem varstvu rastlin. Gre za pretežno polifagne plenilce, ki se poleg živalskega plena prehranjujejo tudi z rastlinskimi sokovi, cvetnim prahom in nektarjem. Ti rastlinski viri predstavljajo predvsem alternativno hrano, ki jim omogoča preživetje v obdobjih pomanjkanja plena, vendar rastlinska hrana sama po sebi ne zadostuje za njihov normalen razvoj, razmnoževanje in dolgoročno preživetje populacije.

Sistematika

razred: Insecta (žuželke); red: Hemiptera (polkrilci); Podred: Heteroptera; družina: Anthocoridae

Opis in bionomija

Življenjski krog cvetne plenilke obsega sedem razvojnih stopenj: jajčece, pet stopenj nimfe (ličinke) in odrasel osebek. Jajčeca so sprva brezbarvna, velika približno 0,4 mm, pozneje pa dobijo mlečno bel odtenek. Samice jajčeca odlagajo posamično ali v manjših skupkih v rastlinsko tkivo, najpogosteje v listne peclje, listne žile, cvetove ali socvetja.

Novoizlegle nimfe so sprva skoraj brezbarvne, v nekaj urah pa porumenijo. Vrste rodu Orius je v zgodnjih razvojnih stadijih med seboj težko razlikovati, vendar postanejo razlike izrazitejše v poznejših stadijih. Zasnove kril se pri nimfah pojavijo že v drugi razvojni stopnji, vendar postanejo dobro vidne šele v peti stopnji razvoja. Pri cvetni plenilki so nimfe četrte in pete stopnje obarvane temno rjavo. Nimfe se prehranjujejo z enakim plenom kot odrasli osebki, pri čemer mlajše nimfe lovijo manjši plen. Z obustnim aparatom, razvitim kot bodalo-sesalo, prebodejo mehko telo plena in izsesajo njegovo vsebino. Plenijo vse razvojne stadije resarjev ter številne druge majhne žuželke in pršice.

Odrasli osebki so takoj po zadnji levitvi rumenkaste barve, nato pa v nekaj urah razvijejo značilno obarvanost kril z vzorcem črnih in belih lis s svetlejšimi in manj izrazito obarvanimi konicami kril. Odrasle cvetne plenilke zrastejo od 2,6 do 3,0 mm v dolžino (Slika 1). Samci in samice so si po videzu zelo podobni, razlikujejo pa se predvsem po obliki zadka. Zadek samice je večji, širši in simetričen, medtem ko je pri samcu ožji in asimetričen. Parjenje se običajno začne kmalu po preobrazbi v odrasle osebke. Samice začnejo odlagati jajčeca dva do tri dni po parjenju. Največjo plodnost dosežejo pri temperaturah med 20 in 30 °C, medtem ko pri 15 °C približno polovica samic pogine in ne odloži jajčec, preostale pa jih odložijo bistveno manj. Odrasli osebki živijo tri do štiri tedne. Prezimijo predvsem odrasle samice, ki se zadržujejo v zaščitenih mestih, kot so votla rastlinska stebla, odpadlo listje ali razpoke v skorji dreves.

Uporaba v biotičnem varstvu

Cvetna plenilka se uporablja v strategijah biotičnega varstva rastlin za zatiranje predvsem tobakovega resarja (Thrips tabaci) in cvetličnega resarja (Frankliniella occidentalis) na številnih gojenih rastlinah, med katerimi so paprika, kumare, jajčevec, jagode in različne okrasne rastline. Uporabna je tako v zavarovanih prostorih kot tudi na prostem, vendar je zaradi občutljivosti na nizke temperature in prezimovanja učinkovitejša predvsem v rastlinjakih. Razvoj od jajčeca do odraslega osebka je izrazito odvisen od temperature. Pri 12 °C razvoj traja približno 90 dni, pri 30 °C pa le okoli 11 dni, medtem ko se pri 34 °C ponovno nekoliko podaljša na približno 14 dni. Največje preživetje osebkov (več kot 80 %) je bilo ugotovljeno pri temperaturah med 21 in 33 °C, pri čemer je za najugodnejše območje, ki zagotavlja hiter razvoj in visoko preživetje populacije, ocenjen temperaturni razpon med 24 in 30 °C.

Priporočljivo je, da se prvi izpust opravi ob začetku cvetenja, ko je na rastlinah na voljo cvetni prah, ki predstavlja dopolnilni vir hrane. Za vzpostavitev populacije se lahko ob pomanjkanju naravnega plena uporablja tudi dopolnilna hrana. V ta namen so na voljo komercialni pripravki, na primer tisti, ki vsebujejo jajčeca solinskih rakcev iz rodu Artemia in so namenjeni prehrani tako nimf kot tudi odraslih plenilskih stenic. Pri veliki gostoti plena stenice pogosto usmrtijo več osebkov, kot jih dejansko potrebujejo za prehrano. Plen aktivno iščejo po rastlini, pri čemer lačni osebki intenzivneje preiskujejo dele rastline, kjer so plen že našli, ali mesta, kjer je njegova prisotnost verjetnejša (v primeru resarjev so to cvetovi).

Odrasle osebke cvetnih plenilk je treba enakomerno razporediti po vegetaciji na več mestih. Ker se cvetne plenilke izogibajo neposredni svetlobi, se po izpustu hitro skrijejo v cvetove ali druge zaščitene dele rastlin. Izpust je najbolje opraviti v zgodnjih jutranjih urah ali proti večeru, vendar je potrebno biti pazljiv, da nočne temperature niso nižje od 10 °C. Nizke temperature namreč negativno vplivajo na razvoj in plenilsko aktivnost cvetne plenilke.

Priporočeni odmerki cvetnih plenilk se razlikujejo glede na vrsto gojene rastline, stopnjo napadenosti in priporočila posameznega ponudnika. Pri preventivnem vnosu, katerega namen je pravočasna vzpostavitev populacije plenilk še pred večjim pojavom škodljivcev, se priporoča približno 0,5 do 1 osebek/m². Ob že prisotnih škodljivcih oziroma pri kurativnem vnosu so priporočeni odmerki večji in lahko na območjih žarišč dosežejo 5 do 10 osebkov/m². V pridelovalni praksi pa se pogosto priporoča tudi več zaporednih izpustov. Običajno se opravita dva do trije izpusti po 1 do 3 osebke/m², pri čemer skupno število izpuščenih osebkov znaša od 2 do 6 osebkov/m². Pri jagodah se zaradi daljšega obdobja izpostavljenosti škodljivcem priporočajo pogostejši izpusti z manjšimi odmerki, na primer pet izpustov po en osebek/m² ob vsakem izpustu. Po prejemu pripravka od proizvajalca, je potrebno cvetne plenilke čim prej izpustiti. Če to ni mogoče, jih lahko hranimo največ en do dva dni na hladnem pri najmanj 10 °C, oziroma sledimo navodilom trgovskega pripravka. Pred izpustom je priporočljivo preveriti tudi morebitno uporabo fitofarmacevtskih sredstev v predhodnih tednih, saj lahko ostanki predvsem širokospektralnih in sistemičnih insekticidov zmanjšajo preživetje in učinkovitost cvetnih plenilk.

Novejše raziskave kažejo, da bi lahko bila pri biotičnem varstvu učinkovita tudi sočasna uporaba več vrst stenic iz rodu Orius. Vrsti O. majusculus in Orius laevigatus (Fieber, 1860) se namreč razlikujeta v načinu iskanja plena in izbiri mesta za odlaganje jajčec. Medtem ko se O. laevigatus pretežno zadržuje v cvetovih in vanje tudi odlaga jajčeca, je O. majusculus pogosteje prisotna na listih. Zaradi teh razlik lahko vrsti zasedata različne niše na isti rastlini in se do določene mere dopolnjujeta pri zatiranju škodljivcev. Poleg tega je bilo ugotovljeno, da je O. laevigatus učinkovitejša pri zatiranju resarjev, medtem ko je O. majusculus uspešnejša pri zmanjševanju populacije rastlinjakovega ščitkarja (Trialeurodes vaporariorum). Pomembno pa je upoštevati, da kljub zmožnosti sobivanja na isti rastlini, lahko ob pomanjkanju plena med vrstama pride do tekmovanja. Kljub temu se zdi kombinacija različnih vrst rodu Orius obetavna strategija, kadar se škodljivci pojavljajo na različnih delih rastline ali gre za kompleks več vrst škodljivcev.

Uporabljeni viri

Ferlež-Rus A., Peterlin A., Snoj D., Bajec D., Škerbot I., Žežlina I., Miklavc J., Rodič K., Lešnik L., Rak Cizej M., Urbančič Zemljič M., Devetak M., Jančar M., Rot M., Žigon P., Žveplan S. 2023. Tehnološka navodila za intervencijo biotično varstvo rastlin iz strateškega načrta 2023–2027. Uprava RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin.

Hagen K.S., Mills N.J., Gordh G., McMurtry J.A. 1999. Handbook of Biological Control. Chapter 16 – Terrestrial Arthropod Predators of Insect and Mite Pests. Academic Press, San Diego. str: 383-503.

Malais M., Ravensberg W. 2003. Knowing and Recognizing: The Biology of Glasshouse Pests and Their Natural Enemies. Koppert B.V., Berkel en Rodenrijs. str: 103-107.

Martínez-García H., Aragón-Sánchez M., Sáenz-Romo M.G., Román-Fernández L.R., Veas-Bernal A., Marco-Mancebón V.S., Pérez-Moreno I. 2018. Mathematical Models for Predicting Development of Orius majusculus (Heteroptera: Anthocoridae) and Its Applicability to Biological Control. Journal of Economic Entomology, 111 (4): 1904–1914.

Mouratidis A., de Lima A.P., Dicke M., Messelink G.J. 2022. Predator-prey interactions and life history of Orius laevigatus and O. majusculus feeding on flower and leaf-inhabiting thrips. Biological Control, 172, 104954.

Mouratidis A., Le Hesran S., Dicke M., Messelink G.J. 2025. Complementarity between Orius predators improves control of foliar and flower pests. Pest Manag Sci., 81: 4230–4242.