Dvopika polonica Adalia bipunctata in sedempikčasta polonica Coccinella septempunctata

Adalia bipunctata in Coccinella septempunctata

Eva Praprotnik, december 2024

Uvod

Dvopika polonica Adalia bipunctata (Linnaeus, 1758) in sedempikčasta polonica Coccinella septempunctata (Linnaeus, 1758) spadata v družino polonic (Coccinellidae), v katero uvrščamo okrog 5000 vrst. Večina vrst je plenilskih in se prehranjuje s prsokljunci, kot so na primer prave listne uši, ščitkarji in kaparji. Nekatere izmed vrst listnih uši, ščitkarjev in kaparjev ob hranjenju izločajo lepljiv izloček, ki ga strokovno imenujemo medena rosa ali mana. Raziskave kažejo, da je proizvodnja mane morda vplivala na evolucijski razvoj plenilske narave polonic. Mana je namreč stranski produkt, sestavljen iz ogljikovih hidratov ter beljakovin in omogoča rast posebne skupine gliv zaprtotrosnic (Ascomycota), splošno znanih kot sajaste plesni. Številne skupine plenilcev prsokljuncev, vključno z nekaterimi polonicami, se še danes prehranjujejo z medeno roso in sajasto plesnijo, zato se predvideva, da so bili predniki polonic mikofagi t.j. so se prehranjevali z glivami v medeni rosi in nato prešli v prehranjevanje z žuželkami, ki izločajo medeno roso, kot so listne uši, ščitkarji in kaparji.

Sistematika: Razred: Insecta (žuželke); Red: Coleoptera (hrošči); Družina: Coccinellidae (polonice)

Izvor in razširjenost organizma

Sedempikčasta polonica je splošno razširjena vrsta in izvira iz območja Evrope, Azije in Severne Afrike (območje Palearktika). Zaradi njenega potenciala kot biotičnega agensa za zatiranje škodljivcev je prišlo do več namernih vnosov te polonice v ZDA, zaradi česar je zdaj vrsta široko razširjena tudi v Severni Ameriki. V Sloveniji je uvrščena na seznam domorodnih vrst koristnih organizmov in je namenjena zatiranju listnih uši na prostem. Dvopika polonica pa je najbolj razširjena vrsta polonic na svetu in je splošno razširjena po vsej holarktični regiji. V Sloveniji je uvrščena na seznam domorodnih vrst koristnih organizmov in je namenjena zatiranju uši v zavarovanih prostorih.

Opis in bionomija

Odrasle polonice zrastejo 1 do 10 mm v dolžino in so ovalne oblike. Pogosto so obarvane rdeče ali rumeno z velikimi pikami, vendar obstaja veliko barvnih kombinacij oz. različic znotraj posameznih vrst. Obarvanost njihovih pokrovk deluje kot opozorilo plenilcem, predvsem pticam, da so neužitne. Polonice namreč ob nevarnosti sproščajo rumeno tekočino, ostrega okusa. Velik del glave je pri odraslih polonicah skrit pod ščitkom (pronotum), antene pa so kratke in betičaste. Odrasla dvopika polonica zraste do velikosti 3,5 do 6 mm in ima vsaj 12 poznanih barvnih različic z različno kombinacijo rdeče in črne barve. Najbolj poznana je različica z dvema črnima pikama na rdeči podlagi. Zanjo je značilno, da je vratni ščit belo rumene barve, na njem pa je temen madež v obliki črke M. Obstaja pa tudi melanistična različica dvopike polonice, ki ima štiri ali šest rdečih pik na črni podlagi. Je neobičajna, vendar ne redka, medtem ko je resnično melanistična (popolnoma črna) oblika izjemno redka. Nasprotno pa sedempikčasta polonica kaže le malo različic. Čeprav se število pik lahko giblje med nič in devet, imajo pokrovke običajno sedem črnih pik na rdeči podlagi, odrasle polonice pa zrastejo do velikosti 5 do 9 mm (Slika 1).

Polonice so aktivne podnevi. Prehranjujejo se z listnimi ušmi in drugimi manjšimi žuželkami, lahko pa tudi s sporami gliv ter z rastlinskim nektarjem in cvetnim prahom. Polonice najpogosteje najdemo na rastlinah, kjer je tudi njihov vir hrane. Odrasle polonice prezimujejo posamezno ali v skupinah. Take skupine lahko najdemo pod lubjem, v zvitih listih rastlin, v zgradbah in celo znotraj hiš. Samice spomladi na površino rastlin odložijo podolgovata rumeno-oranžna jajčeca, in sicer v skupkih po 5–50 jajčec (Slika 2). Samica polonic lahko v svojem življenju odloži od nekaj deset do več sto jajčec, vendar je število odvisno od dejavnikov, kot so vrsta polonice, okoljski pogoji in vitalnost osebka. Iz jajčec se po približno štirih dneh izležejo ličinke, ki najprej pojedo svojo jajčno ovojnico, nato pa pričnejo z iskanjem plena. Ličinke se zelo razlikujejo od odraslih polonic; imajo podolgovato, mehko telo, črno-sive barve s črnimi, rumenimi ali oranžnimi pegami. Imajo tri pare nog in so brez kril. Ličinke se vrstno razlikujejo glede na postavitev in značilnosti ščetin na telesu. Ličinka gre skozi štiri larvalne stopnje in je v četrti stopnji velika približno kot odrasel hrošč. Poleti lahko gostota ličink preseže 100 os./m². Ličinke se prehranjujejo s sesanjem telesne tekočine listnih uši, v višjih larvalnih stopnjah pa zaužijejo tudi njihove noge in antene. Povprečno stadij ličinke traja 13-16 dni, vendar je samo trajanje odvisno od gostote in vrste plena ter temperature okolja. Ko ličinka zaužije dovolj hrane, se s konico zadka pritrdi na liste ali stebla rastlin in se preobrazi v bubo. Bube so lahko svetlo oranžne barve ali temno rjavo-črne. Znotraj bube se po približno 2-10 dneh razvije odrasel hrošč. Polonice, posebno sedempikčasto polonico, pogosto parazitira parazitoidna osa Dinocampus (=Perilitus) coccinellae (Hymenoptera: Braconidae). Za razliko od večine parazitoidov, D. coccinellae ni specifičen za razvojni stadij gostitelja in lahko odlaga jajčeca v ličinke, bube ali odrasle polonice. Parazitoid se nato zabubi med gostiteljevimi nogami, zaradi česar je buba zaščitena pred naravnimi sovražniki. Polonica sčasoma pogine zaradi lakote ali glivne okužbe. Ob koncu zime je lahko parazitiranih tudi do 60-70 % odraslih hroščev. Dinocampus coccinellae je v simbiotskem odnosu z virusom DcPV (D. coccinellae paralysis virus). Med procesom parazitiranja se virus DcPV prenese iz ličinke parazitoida v živčni sistem polonice, kjer se razmnoži in nato ohromi polonico.

Uporaba v biotičnem varstvu

Polonice se pogosto uporabljajo v strategijah integriranega varstva rastlin (IVR), saj omogočajo okolju prijazno in trajnostno zatiranje listnih uši brez uporabe kemičnih pesticidov. Z listnimi ušmi se prehranjujejo tako ličinke kot odrasli hrošči, pri čemer lahko ličinke pojedo do 50 uši na dan, odrasli pa tudi do dvakrat toliko (Slika 2). Samice polonic lahko pojedo okrog 4000 uši v svojem življenju. Njihovo plenjenje lahko pomaga zatirati populacije listnih uši, preden le-te dosežejo škodljive ravni. V Sloveniji se sedempikčasta polonica kot komercialni proizvod še ne trži, dvopika polonica pa se v Sloveniji komercialno uporablja za zatiranje uši v prostorih ločenih od narave, pomembno vlogo pa ima tudi v sadovnjakih. Uporablja se jo zlasti za zatiranje sive breskove uši (Myzus persicae), velike krompirjeve uši (Macrosiphum euphorbiae), zelene krompirjeve uši (Aulacorthum solani), bombaževčeve uši (Aphis gossypii), grahove uši (Acyrthosiphon pisum), zelene breskove uši (Aphis pomi), medene breskove uši oz. mokaste češpljeve uši (Hyalopterus pruni), koruzne uši (Rhopalosiphum maidis) in čremsine uši (Rhopalosiphum padi).

Za varstvo zelenjadnic in jagodičja je priporočen vnos 50 polonic/m² oziroma 5 do 10 odraslih osebkov/rastlino, odvisno od številčnosti listnih uši in velikosti rastline, oziroma sledimo navodilom trgovskega pripravka. Biotični proizvodi običajno vsebujejo jajčeca ali ličinke druge in tretje larvalne stopnje pomešane z inertnim materialom (npr. vermikulit, lesna volna, ajdove luske itd.). Predviden čas vnosa je od maja do oktobra, oziroma od pojava uši, pripravek pa je potrebno vnesti takoj po prejemu ali najkasneje po 24 urah hrambe na hladnem pri najmanj 10 °C. Pripravek previdno nanesemo po listih napadene rastline in poskrbimo, da ličinke polonic ne padejo na tla. Dvopika polonica je najučinkovitejša pri temperaturi od 15-30 °C in relativni zračni vlagi 55-75 %.

Prekomerna košnja in uporaba insekticidov lahko škodljivo vpliva na polonice. Prav tako je pri izvajanju biotičnega varstva potrebno upoštevati vpliv gostiteljskih rastlin, saj lahko le-te s svojimi metaboliti vplivajo na koristni organizem. Gostiteljske rastline lahko vplivajo na kakovost plena, kot je na primer njihova hranilna vrednost in strupenost, ter na plenilčevo sposobnost zaznavanja in iskanja plena. Raziskave so pokazale, da sta preživetje jajčec in plodnost dvopikih polonic značilno nižja v primeru, ko so se polonice prehranjevale z ušmi, vzrejenimi na beli gorjušici (Sinapis alba) v primerjavi z ušmi, vzrejenimi na bobu (Vicia faba), kar so raziskovalci pripisali visoki vsebnosti glukozinolatov v beli gorjušici.

Ohranjanje populacije polonic v okolju lahko spodbudimo tako, da zagotovimo vire primernega plena tudi na obrobju kmetijskih površin ali pod drevesi. Ko škodljivec na pridelku ni prisoten, se polonice tačas prehranjujejo z listnimi ušmi na rastlinah travnatih brežin, živih mej, gozda in gozdnega roba in se ponovno premaknejo na kmetijski  posevek, ko so tam listne uši spet prisotne. Polonice lahko na svoj vrt privabimo tudi z zasaditvijo rastlin, bogatih s cvetnim prahom, še posebej z različnimi kobulnicami (Apiaceae). Mnoge vrste kobulnic so namreč medovite in nudijo hrano ne le medonosnim čebelam, temveč privabljajo tudi številne dvokrilce in hrošče. Cvetovi korenja, peteršilja, pastinaka, navadnega rmana in navadnega komarčka se lahko izkažejo kot ustrezno privabilo za odrasle polonice. Privabljanje koristnih žuželk na domač vrt je ena izmed rešitev za domače ohranitveno biotično varstvo. Bližina primernih prezimovališč, skrivališč in nadomestnih prehranjevalnih habitatov tako lahko na dolgi rok pozitivno vpliva na številčnost polonic na kmetijskih površinah.

Bavcon J., Ravnjak B. 2020. Čebele in rastline. Botanični vrt, Oddelek za biologijo, Biotehniška fakulteta UL, Ljubljana. str: 48-50.

Beverley C. 2010. Coccinella septempunctata (seven-spot ladybird). CABI Compendium, 11733. https://doi.org/10.1079/cabicompendium.11733

Ceryngier P., Franz K. W., Romanowski J. 2023. Distribution, host range and host preferences of Dinocampus coccinellae (Hymenoptera: Braconidae): A worldwide database. European Journal of Entomology, 120, 26–34.

Ferlež-Rus A., Peterlin A., Snoj D., Bajec D., Škerbot I., Žežlina I., Miklavc J., Rodič K., Lešnik L., Rak Cizej M., Urbančič Zemljič M., Devetak M., Jančar M., Rot M., Žigon P., Žveplan S. 2023. Tehnološka navodila za intervencijo biotično varstvo rastlin iz strateškega načrta 2023–2027. Uprava RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin.

Francis F., Haubruge E., Gaspar C. 2000. Influence of host plants on specialist / generalist aphids and on the development of Adalia bipunctata (Coleoptera: Coccinellidae). European Journal of Entomology, 97, 481-485.

Helyer N., Brown K., Cattlin N. D. 2003. Biological control in plant protection. Manson publishing, London. str: 113-121.

Gregori M. 2011. Gojenje in uporaba koristnih organizmov. Zavod IRC, Ljubljana.

Milevoj L. 2011. Biotično zatiranje škodljivcev v zavarovanih prostorih. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Fitosanitarna uprava Republike Slovenije, Ljubljana. str: 14-21.

Omkar, Srivastava S. 2003. Influence of six aphid prey species on development and reproduction of a ladybird beetle, Coccinella septempunctata. BioControl, 48, 379–393. https://doi.org/10.1023/A:1024762822955

Sutherland A. M., Parrella  M. P. 2009. Mycophagy in Coccinellidae: Review and synthesis. Biological Control, 51, 284-293. doi:10.1016/j.biocontrol.2009.05.012

Van Emden H.F. 2013. Handbook of Agricultural Entomology. Wiley-Blackwell, Oxford. str: 248-250.