Encarsia formosa – najezdnik rastlinjakovega ščitkarja

Jaka Razinger in Igor Nekrep, december 2024

Encarsia formosa

Uvod

Vrsta Encarsia formosa Gahan, 1924 je ena izmed najbolj preučevanih in uporabljanih parazitoidnih osic v biotičnem varstvu rastlin. V okviru biotičnega varstva rastlin v rastlinjakih se jo uporablja že od l. 1927. Zaradi svoje sposobnosti parazitizma na različnih vrstah škodljivih žuželk, še posebej na rastlinjakovem ščitkarju (Trialeurodes vaporariorum) in tobakovemu ščitkarju (Bemisia tabaci), ima pomembno vlogo pri zatiranju škodljivcev v rastlinjakih.

Sistematika

Vrsta Encarsia formosa spada v družino Aphelinidae, naddružino Chalcidoidea in red kožekrilcev (Hymenoptera). Red kožekrilcev vključuje širok spekter žuželk, vključno z mravljami, osami in čebelami. Družina Aphelinidae je znana po številnih vrstah parazitoidnih osic, ki imajo ključno vlogo pri zatiranju škodljivih vrst žuželk, še posebej žuželk iz reda Hemiptera, kamor spadajo tudi ščitkarji, listne uši in kaparji. Vrsta Encarsia formosa je majhna parazitoidna osica, ki jo zaznamuje specifična življenjska strategija parazitizma, s smrtnim izidom za gostitelja. To pomeni, da samica odloži jajčeca v svojega gostitelja, v katerem se ličinke vrste E. formosa razvijajo parazitsko, dokler ne uničijo gostitelja. Za razliko od parazitoidov paraziti ‘zgolj’ zajedajo in šibijo gostitelja ter ga ne uničijo neposredno.

Klasifikacija vrste je naslednja:

Kraljestvo: Animalia (živali) – Deblo: Arthropoda (členonožci) – Razred: Insecta (žuželke) – Red: Hymenoptera (kožekrilci) – Družina: Aphelinidae – Rod: Encarsia – Vrsta: Encarsia formosa Gahan, 1924 (najezdnik rastlinjakovega ščitkarja)

Izvor in razširjenost organizma

Izvor vrste Encarsia formosa naj bi bil v tropskih in subtropskih območjih Srednje in Južne Amerike, kjer so bili naravno prisotni ščitkarji. Prva znanstvena zapisa o tej osici sta iz leta 1924, ko je bila vrsta prvič opisana iz osebkov pridobljenih na neidentificirani vrsti ščitkarja na pelargoniji (Pelargonium sp.) v rastlinjaku v Idahu (Združene države Amerike), in iz l. 1926, ko je bila odkrita kot naravni sovražnik ščitkarja na paradižniku v Angliji. Z njenim namernim širjenjem v okviru programov biotičnega varstva se je njen areal razširil tudi v območja z zmernim podnebjem, kjer se uporablja za zatiranje škodljivcev v rastlinjakih po vsem svetu.

Danes se vrsta Encarsia formosa uporablja predvsem po Evropi, Severni Ameriki, Aziji, Novi Zelandiji in Avstraliji, kjer se uporablja kot biotični agens (koristni organizem) za zatiranje ščitkarjev v rastlinjakih. V nekaterih področjih je zaradi vnosov postala že invazivna vrsta v okolju. Njeno uspešno prilagajanje različnim podnebnim razmeram jo uvršča med ene izmed najuspešnejših parazitoidnih vrst v biotičnem varstvu.

Opis in bionomija

Vrsta Encarsia formosa je majhna osica, ki doseže dolžino med 0,6 in 0,8 mm. Samice so običajno svetlo rumene barve z delno temno obarvanim oprsjem, samci pa so redki in večinoma temnejše barve. V naravi je parazitizem te vrste zelo specializiran. Samica odloži svoja jajčeca neposredno v ličinke ščitkarja, kjer se iz jajčeca izleže ličinka osice, ki se hrani z notranjimi organi gostitelja. Ko osica dokonča razvoj, se gostiteljeva ličinka postopoma obarva črno in pogine.

Razvojni krog vrste Encarsia formosa je tesno povezan s temperaturo okolja. Pri optimalni temperaturi med 20 in 25 °C traja razvojni cikel od jajčeca do odrasle osice približno 20-27 dni. Pri nižjih temperaturah se ta čas podaljša. Tolerira temperature med 12 in 38 °C. Odrasle samice živijo približno 10 do 20 dni in lahko odložijo do 150 jajčec, po 5-15 na dan. Ker so samci pri tej vrsti izjemno redki, je razmnoževanje večinoma partenogenetsko (deviškorodno), kar pomeni, da samice odlagajo neoplojena jajčeca. To je posledica simbiontskega odnosa med osicami in njihovimi endosimbionti, bakterijami rodu Wolbachia spp.

Osice vrste Encarsia formosa so zelo mobilne in lahko hitro poiščejo gostiteljske žuželke, na katerih parazitirajo. Zanimivo je, da poleg parazitizma samice ubijajo tudi mlade ličinke ščitkarja z neposrednim hranjenjem (imenovano tudi parazitsko plenjenje gostitelja), kar dodatno prispeva k učinkovitosti zatiranja škodljivcev.

Uporaba v biotičnem varstvu

Vrsta Encarsia formosa je bila prvič masovno vzgojena in uporabljena kot biotični agens leta 1927 v Angliji. Danes se uporablja v rastlinjakih po vsem svetu, kjer gojijo različne vrste zelenjave, okrasnih rastlin in drugih kultur. Še posebej je uporabna pri gojenju paradižnika, kumar, paprike in okrasnih rastlin, kjer ščitkarji povzročajo pomembno škodo na pridelku.

V biotičnem varstvu je vrsta Encarsia formosa pogosto vključena v integrirane programe varstva rastlin (IVR), kjer se jo uporablja z drugimi biotičnimi agensi in minimalno uporabo kemičnih sredstev. Priporočljivo je kombinirati vrsto Encarsia formosa z drugimi biotičnimi agensi, kot so plenilske stenice (npr. mehkokožna plenilka Macrolophus pygmaeus), kar poveča učinkovitost naravnega zatiranja škodljivcev. Osice se običajno vnaša v rastlinjake v določenih intervalih, odvisno od prisotnosti in gostote populacije ščitkarjev. V večini primerov se uporabljajo komercialno vzgojene osice, ki jih vnašajo pridelovalci. Gojenje in distribucija teh osic poteka v nadzorovanih laboratorijskih pogojih, kar zagotavlja njihovo kakovost in učinkovitost.

Kratki napotki za učinkovito uporabo E. formosa

1. Vnesite vrsto Encarsia formosa zgodaj: Parazitoide (v stadiju kokona v parazitiranih nimfah ščitkarja) vnesite takoj, ko opazite populacijo ščitkarjev, najbolje takrat, ko je njihovo število še nizko, da preprečite prerazmnožitev škodljivcev.
2. Uporabite ustrezno količino biotičnega agensa: Parazitoide izpustite v gostoti 2–5 osebkov na kvadratni meter, pri čemer ponavljajte izpust vsakih 1–2 tednov, odvisno od velikosti populacije ščitkarjev in vrste rastlin.
3. Zagotovite optimalne pogoje: V rastlinjaku vzdržujte temperaturo med 20–27 °C in relativno vlažnost nad 50 %, saj ti pogoji podpirajo aktivnost in razmnoževanje parazitoidov.
4. Vrsto E. formosa spuščajte v bližini žarišč škodljivca: Kartonček s kokončki (pupariji) vrste E. formosa namestite v bližini območij izbruha ščitkarjev ter poskrbite za enakomerno porazdelitev po rastlinah.
5. Izvajajte redni monitoring: Tedensko pregledujte rastline za znake parazitizma (počrnele nimfe ščitkarjev) in po potrebi prilagodite število izpuščenih osebkov vrste E. formosa ali izvedite dodatne ukrepe.

Viri

De Barro, P. J., & Coombs, M. T. (2009). Post-release evaluation of Encarsia formosa for biological control of the greenhouse whitefly (Trialeurodes vaporariorum) in Australian greenhouse crops. Biocontrol Science and Technology, 19(8), 779-791.

Heinz, K. M., & Parrella, M. P. (1994). Biological control of Trialeurodes vaporariorum (Homoptera: Aleyrodidae) in greenhouses with Encarsia formosa (Hymenoptera: Aphelinidae): Is it commercially feasible? Biological Control, 4(3), 381-391.

Hoddle, M. S., van Driesche, R. G., & Sanderson, J. P. (1998). Biological control of pests of greenhouse crops. Annual Review of Entomology, 43(1), 671-691.

Malais, M.H., & Ravensberg, W.J. 2017. Knowing and recognizing: the biology of pests, diseases and their natural solutions (rev. ed.). Koppert Biological Systems, Nizozemska. 288 str.

Rasplus, J. Y., Villemant, C., Paiva, M. R., Delvare, G., & Roques, A. (2010). Hymenoptera. Chapter 12. BioRisk, 4, 669-776.