Eretmocerus eremicus – parazitoid ščitkarjev

Kazalo: Eretmocerus eremicus - parazitoid ščitkarjev

Eratmocerus eremicus Rose & Zolnerowich 

Špela Modic, avgust 2023

Sistematika

Domorodna vrsta v sušnih puščavskih območjih na jugozahodnem delu Kalifornije in Arizone v Združenih državah Amerike (ZDA). Vrsta je v Sloveniji tujerodna.

Vrsta je razširjena na območju izvora in je bila za namene biotičnega varstva večkrat vnesena v različne dele sveta: EU, Sredozemlje (Egipt, Italija, Kanarski otoki (ŠPA), Maroko, Španija), Mehika, Združeni Arabski emirati, ZDA (Rose in Zolnerowich, 1997), Peru (Noyes, 2023).

Na območju EPPO regije se vnosi vrste Eretmocerus eremicus za namene biotičnega varstva v zavarovanih prostorih izvajajo od leta 1994 v sledečih državah: Belgija, Češka, Danska, Finska, Francija, Grčija, Italija, Litva, Madžarska, Malta, Maroko, Nemčija, Nizozemska, Norveška, Poljska, Portugalska, Slovaška, Španija, Švica, Tunizija in Turčija (EPPO, 2021). V naših sosednjih državah je vnos vrste E. eremicus dovoljen na Hrvaškem in v Avstriji.

Slika 1: Razširjenost vrste Eretmocerus eremicus (vir: CABI, PlantwisePlus Knowledge Bank).

Opis in bionomija

Vrste iz rodu Eretmocerus so primarni parazitoidi ščitkarjev (Homoptera: Aleyrodidae). Ime rodu izhaja iz latinščine in pomeni ” podoben veslu “, kar se nanaša na obliko tipalk pri samicah. Za razliko od samic imajo samci vrste Eretmocerus eremicus daljše, rumenkasto rjave, komolčaste tipalke. Odrasle osice vrste Eretmocerus eremicus merijo v dolžino približno 1 mm. Samice so značilno bledo limonasto rumene barve z zelenimi očmi. Jajčeca odlagajo med nimfe ščitkarja in listno površino, kar je značilno le za ta rod. Parazitirajo nižje razvojne stadije ščitkarjev z izjemo jajčec. Parazitirane ščitkarje prepoznamo po bež barvi. Pogosto parazitirajo nimfe druge in tretje stopnje. Po približno 4 dneh se iz jajčeca najezdne osice izleže ličinka, ki pritrdi svoj kljukasti ustni del na spodnjo stran nimfe ščitkarja ter vanjo postopoma izgrize majhno luknjico. Po 3-4 dneh ličinka parazitoida vstopi v gostitelja, kjer ostane v dormantnem stanju (mirovanju), dokler nimfa ščitkarja ne preide v t.i. stadij “bube”. Šele nato ličinka najezdnika izloči prebavne encime ter začne presnavljati poltekoče dele “bube”. Ličinka najezdne osice ima 3 razvojne stopnje in za razvoj potrebuje 12 dni. Po končanem razvoju osica v zgornjo površino gostitelja izgrize značilno okroglo izletno odprtino in zapusti gostitelja. Odrasle samice živijo 6-12 dni pri temperaturi 27 °C. Življenjska doba je odvisna od temperature okolja in razpoložljivosti hrane, kot je medena rosa, ki jo izločajo ščitkarji. Samica odloži 3-5 jajčec na dan. Pri tem lahko nimfe ščitkarja ubijejo tudi z leglico v času odlaganja jajčec ali ko se hranijo s hemolimfo.

Slika 2: Eretmocerus eremicus (levo) in Encarsia formosa (desno) (vir: Koppert, https://www.koppert.com/enermix/).

Slika 3: Razvojni krog vrste Eretmocerus eremicus (prirejeno po: https://www.biobee.com).

Uporaba v biotičnem varstvu

Vnos vrste E. eremicus se opravi z namenom biotičnega zatiranja ščitkarjev (Aleyrodidae), zlasti rastlinjakovega ščitkarja (Trialeurodes vaporarium), ki povzročajo škodo pri pridelavi plodovk in okrasnih rastlin. Vrsta pri nas ni na seznamu domorodnih koristnih organizmov, zato je v biotičnem varstvu brez pridobitve ustreznih dovoljenj ne smemo uporabljati. Pri nas se v zavarovanih prostorih za zatiranje rastlinjakovega ščitkarja lahko izpušča parazitoidno osico vrste Encarsia formosa Gahan, ki parazitira ličinke tega škodljivca. Na seznamu domorodnih vrst za zatiranje ščitkarjev v zavarovanih prostorih je tudi mehkokožna plenilska stenica Macrolophus pygmaeus.

V državah, kjer je uporaba vrste E. eremicus dovoljena, se ga za zatiranje rastlinjakovega ščitkarja običajno uporablja sočasno z drugimi naravnimi sovražniki kot je E. formosa. Rod Eretmocerus ima namreč večji razmnoževalni potencial kot vrsta Encarsia formosa, saj osice rodu Eretmocerus običajno hitreje najdejo gostitelja in se hitreje razmnožujejo tudi pri višjih temperaturah zraka. V tujini se oba organizma običajno vnaša sočasno, saj je vrsta Eretmocerus eremicus bolj prilagodljiva na višje temperature zraka v zavarovanih prostorih (temperature višje od 30 ˚C), medtem ko se razvoj Encarsia formosa že ustavi (optimalne temperature za razvoj slednje so 20-25 ˚C) (Qui in sod., 2004).

Odmerek oz. količina vnosa živih organizmov E. eremicus je različen in odvisen od temperaturnih razmer, vrste gostiteljske rastline in jakosti napada škodljivca, zato ga je potrebno vedno prilagoditi obstoječi situaciji. V rastlinjaku je potrebno temperaturo prilagoditi tako, da se zagotovi hitrejši razvoj parazitoidne osice E. eremicus kot razvoj njegovega gostitelja – ščitkarja. Priporoča se preventivni vnos v odmerku 1 – 10 osebkov na m2 rastlinjaka. Vnose je treba ponoviti vsaj 3-krat v tedenskih intervalih oz. dokler ni dosežen željen učinek zmanjšanja populacije škodljivca.

Relativna učinkovitost: Delež parazitizma znaša približno 74 %. Optimalne temperature, ki omogočajo hiter razvoj in produkcijo jajčec najezdne osice vrste E.  eremicus , so 28-30 °C .

Viri

CABI. 2023. Eretmocerus eremicushttps://plantwiseplusknowledgebank.org/doi/10.1079/pwkb.species.21698  (6.1.2023)

EPPO. 2021. Standard PM 6/3(5): Biological control agents safely used in the EPPO region. Safe use of Biological Control, 1-3. DOI: 10.1111/epp.12801

Fauna Europaea. 2023a. Eretmocerus eremicus Rose & Zolnerowich, 1997.

https://fauna-eu.org/cdm_dataportal/taxon/4b0bc8c9-71dc-45c1-8168-3afa64a73ee7 (6.1.2023)

Greenberg S. M., Legaspi B. C., Jones W. A., Enkegaard A. 2000. Temperature-dependent life history of Eretmocerus eremicus (Hymenoptera: Aphelinidae) on two whitefly hosts (Homoptera: Aleyrodidae). Environmental Entomology, 29, 4: 851-860. DOI: 10.1603/0046-225X-29.4.851

Liu T. X., Stansly P. A.,  Gerling D. 2015. Whitefly Parasitoids: Distribution, Life History, Bionomics, and Utilization. Annual Review of Entomology, 60: 273-292

Luczynski A., Nyrop J.P., Shi A. 2007. Influence of cold storage on pupal development and mortality during storage and on post-storage performance of Encarsia formosa and Eretmocerus eremicus (Hymenoptera: Aphelinidae). Biological Control, 40(1): 107-117

Myartseva S. N. 2006. Eretmocerus Haldeman (Hymenoptera: Aphelinidae) – parasitoids of whiteflies Trialeurodes vaporariorum and Bemisia (tabaci complex) in Mexico, with a key and description of a new species. Vedalia, 13(1): 27-38

Qiu Y. T., Van Lenteren J. C., Drost Y. C., Posthuma-Doodeman C. J. A. M. 2004. Life-history parameters of Encarsia formosaEretmocerus eremicus and E. mundus, aphelinid parasitoids of Bemisia argentifolii (Hemiptera: Aleyrodidae). European Journal of Entomology, 101, 1: 83-94. DOI: 10.14411/eje.2004.017

Seznam tujerodnih vrst organizmov za biotično varstvo rastlin (sprememba 18. 6. 2021) https://www.gov.si/teme/bioticno-varstvo-rastlin/ (10.2.2023)

Tullett A. G., Hart A. J., Worland M. R., Bale J. S. 2004. Assessing the effects of low temperature on the establishment potential in Britain of the non-native biological control agent Eretmocerus eremicus. Physiological Entomology, 29(4): 363–371 DOI: 10.1111/j.0307-6962.2004.00398.x

Zolnerowich G., Rose M. 2008. The genus Eretmocerus. V: Classical biological control of Bemisia tabaci in the United States – A review of interagency research and implementation. Gould J., Hoelmer K., Goolsby J. (ur.), Springer: 89-109