Eretmocerus eremicus – parazitoid ščitkarjev

Eratmocerus eremicus Rose & Zolnerowich 

Špela Modic, avgust 2023

Sistematika

Domorodna vrsta v sušnih puščavskih območjih na jugozahodnem delu Kalifornije in Arizone v Združenih državah Amerike (ZDA).

Vrsta je razširjena na območju izvora in je bila za namene biotičnega varstva večkrat vnesena v različne dele sveta: EU, Sredozemlje (Egipt, Italija, Kanarski otoki (ŠPA), Maroko, Španija), Mehika, Združeni Arabski emirati, ZDA (Rose in Zolnerowich, 1997), Peru (Noyes, 2023).

Na območju EPPO regije se vnosi vrste Eretmocerus eremicus za namene biotičnega varstva v zavarovanih prostorih izvajajo od leta 1994 v sledečih državah: Belgija, Češka, Danska, Finska, Francija, Grčija, Italija, Litva, Madžarska, Malta, Maroko, Nemčija, Nizozemska, Norveška, Poljska, Portugalska, Slovaška, Španija, Švica, Tunizija in Turčija (EPPO, 2021). V naših sosednjih državah je vnos vrste E. eremicus dovoljen na Hrvaškem in v Avstriji.

Opis in bionomija

Vrste iz rodu Eretmocerus so primarni parazitoidi ščitkarjev (Homoptera: Aleyrodidae). Ime rodu izhaja iz latinščine in pomeni ” podoben veslu “, kar se nanaša na obliko tipalk pri samicah. Za razliko od samic imajo samci vrste Eretmocerus eremicus daljše, rumenkasto rjave, komolčaste tipalke. Odrasle osice vrste Eretmocerus eremicus merijo v dolžino približno 1 mm. Samice so značilno bledo limonasto rumene barve z zelenimi očmi. Jajčeca odlagajo med nimfe ščitkarja in listno površino, kar je značilno le za ta rod. Parazitirajo nižje razvojne stadije ščitkarjev z izjemo jajčec. Parazitirane ščitkarje prepoznamo po bež barvi. Pogosto parazitirajo nimfe druge in tretje stopnje. Po približno 4 dneh se iz jajčeca najezdne osice izleže ličinka, ki pritrdi svoj kljukasti ustni del na spodnjo stran nimfe ščitkarja ter vanjo postopoma izgrize majhno luknjico. Po 3-4 dneh ličinka parazitoida vstopi v gostitelja, kjer ostane v dormantnem stanju (mirovanju), dokler nimfa ščitkarja ne preide v t.i. stadij “bube”. Šele nato ličinka najezdnika izloči prebavne encime ter začne presnavljati poltekoče dele “bube”. Ličinka najezdne osice ima 3 razvojne stopnje in za razvoj potrebuje 12 dni. Po končanem razvoju osica v zgornjo površino gostitelja izgrize značilno okroglo izletno odprtino in zapusti gostitelja. Odrasle samice živijo 6-12 dni pri temperaturi 27 °C. Življenjska doba je odvisna od temperature okolja in razpoložljivosti hrane, kot je medena rosa, ki jo izločajo ščitkarji. Samica odloži 3-5 jajčec na dan. Pri tem lahko nimfe ščitkarja ubijejo tudi z leglico v času odlaganja jajčec ali ko se hranijo s hemolimfo.

Parazitoidi ščitkarjev

Vse znane vrste, ki parazitirajo ščitkarje, pripadajo različnim rodovom šestih družin iz reda kožekrilcev (Hymenoptera). Med njimi se v literaturi najpogosteje omenjajo rodova Encarsia in Eretmocerus. V rod Eretmocerus uvrščamo vsaj 90 znanih vrst (Noyes, 2023), od tega jih vsaj 16 parazitira tobakovega ščitkarja (Bemisia tabaci agg.). V literaturi navajajo, da sta za vrsto E. eremicus ciljna organizma tobakov in rastlinjakov ščitkar (Trialeurodes vaporarium), ki sta tudi pomembna škodljivca gojenih rastlin. Vrste ščitkarjev, za katere so v literaturi podatki, da jih parazitira vrsta E. eremicus:

• rastlinjakov ščitkar (Trialeurodes vaporarium) – razširjen v Sloveniji v zavarovanih prostorih,
• tobakov ščitkar (Bemisia tabaci, vključuje tudi B. argentifolii) – kompleks več deset tujerodnih vrst; posamezne prestrežbe/najdbe v zavarovanih prostorih v Sloveniji,
• Trialeurodes abutiloneus – vrsta ni znana iz Evrope,
• Trialeurodes variablis – vrsta ni znana iz Evrope,
• Aleurothrixus floccosus – je navzoč v Evropi, a gre za polifagno tujerodno vrsto neotropskega izvora (Srednja/Južna Amerika) (Mifsud in sod., 2010), v Sloveniji bi se lahko teoretično pojavljala na Primorskem,
• Dialeurodes citri – je navzoč v Evropi; gre za tujerodno vrsto iz Orientalske regije (Mifsud in sod., 2010); v Sloveniji je vrsta znana s Primorske (Seljak, 2013),
• Singhiella citrifolii – polifagna vrsta s preferenco do citrusov, ki je znana iz Evrope (Malta, Madeira, Italija, prestrežena tudi v Veliki Britaniji), a gre za tujerodno vrsto iz Azije (Mifsud in sod., 2012); v Sloveniji bi se potencialno lahko ustalila na Primorskem.

Za druge vrste ščitkarjev v literaturi ni podatkov o parazitiranosti s strani vrste E. eremicus.

Ciljni organizem: tobakov ščitkar (Bemisia tabaci)

V zavarovanih prostorih (prostor ločen od narave) se za zatiranje rastlinjakovega ščitkarja pri nas lahko izpušča parazitoidno osico vrste Encarsia formosa Gahan, ki parazitira ličinke tega škodljivca. Na seznamu domorodnih vrst za zatiranje ščitkarjev v zavarovanih prostorih je tudi mehkokožna plenilska stenica Macrolophus pygmaeus. Za zatiranje ščitkarjev v zavarovanih prostorih sta pri nas v uporabi trgovska pripravka EN-STRIP (Encarsia formosa) ali MIRICAL (Macrolophus pygmaeus). V sosednjih državah za zatiranje rastlinjakovega ščitkarja uporabljajo produkt Enermix, ki vsebuje kombinacijo vrst E. formosa in E. eremicus. Vnos je lahko enkraten ali večkraten, odvisno od intenzivnosti napada in načina delovanja koristnega organizma. Rod Eretmocerus ima namreč večji razmnoževalni potencial kot vrsta Encarsia formosa, saj osice rodu Eretmocerus običajno hitreje najdejo gostitelja in se hitreje razmnožujejo tudi pri višjih temperaturah zraka. V tujini se oba organizma običajno vnaša sočasno, saj je vrsta Eretmocerus eremicus bolj prilagodljiva na višje temperature zraka v zavarovanih prostorih (temperature višje od 30 ˚C), medtem ko se razvoj Encarsia formosa že ustavi (optimalne temperature za razvoj slednje so 20-25 ˚C) (Qui in sod., 2004).

Viri

Bellamy, D.E. and Byrne, D.N. 2001. Effects of gender and mating status on self-directed dispersal by the whitefly parasitoid Eretmocerus eremicus. Ecological Entomology, 26: 571-577. https://doi.org/10.1046/j.1365-2311.2001.00370.x

Biokontrol Hungaria. 2023.

https://www.biokontroll.hu/biologiai-noevenyvedelem-magyarorszagon/ (5.2.2023)

CABI. 2023. Eretmocerus eremicus.  https://plantwiseplusknowledgebank.org/doi/10.1079/pwkb.species.21698  (6.1.2023)

EPPO. 2021. Standard PM 6/3(5): Biological control agents safely used in the EPPO region. Safe use of Biological Control, 1-3. DOI: 10.1111/epp.12801

Fauna Europaea. 2023a. Eretmocerus eremicus Rose & Zolnerowich, 1997.

https://fauna-eu.org/cdm_dataportal/taxon/4b0bc8c9-71dc-45c1-8168-3afa64a73ee7 (6.1.2023)

Gerling D. 1965. Studies with whitefly parasites of Southern California II. Eretmocerus californicus Howard (Hymenoptera: Aphelinidae). The Canadian Entomologist, 98: 1316-1329

Greenberg S. M., Legaspi B. C., Jones W. A., Enkegaard A. 2000. Temperature-dependent life history of Eretmocerus eremicus (Hymenoptera: Aphelinidae) on two whitefly hosts (Homoptera: Aleyrodidae). Environmental Entomology, 29, 4: 851-860. DOI: 10.1603/0046-225X-29.4.851

Headrick D. H., Bellows T. S., Perring T. M. 1995. Behaviors of Eretmocerus sp. nr. californicus (Hymenoptera: Aphelinidae) attacking Bemisia argentifolii (Homoptera: Aleyrodidae) on sweet potato. Environmental Entomology, 24, 2: 412-422. DOI: 10.1093/ee/24.2.412

Hunter, M. S., Antolin, M. F., Rose, M. 1996. Courtship, behavior, reproductive relationships and allozyme patterns of three north American populations of Eretmocerus nr. californicus parasitizing the whitefly Bemisia sp. tabaci complex (Homoptera: Aleyrodidae). Proceedings of the Entomological Society of Washington 98, 1: 126-137

Liu T. X., Stansly P. A.,  Gerling D. 2015. Whitefly Parasitoids: Distribution, Life History, Bionomics, and Utilization. Annual Review of Entomology, 60: 273-292

Luczynski A., Nyrop J.P., Shi A. 2007. Influence of cold storage on pupal development and mortality during storage and on post-storage performance of Encarsia formosa and Eretmocerus eremicus (Hymenoptera: Aphelinidae). Biological Control, 40(1): 107-117

Martin J. H., Mifsud D., Rapisarda C. 2000. The whiteflies (Hemiptera: Aleyrodidae) of Europe and the Mediterranean basin. Bulletin of entomological research, 90(5): 407-448

Mifsud D., Falzon A., Malumphy C., Lillo E. D., Vovlas N., Porcelli F. 2012. On some arthropods associated with Ficus species (Moraceae) in the Maltese Islands. Bulletin of the Entomological Society of Malta, 5: 5-34

Myartseva S. N. 2006. Eretmocerus Haldeman (Hymenoptera: Aphelinidae) – parasitoids of whiteflies Trialeurodes vaporariorum and Bemisia (tabaci complex) in Mexico, with a key and description of a new species. Vedalia, 13(1): 27-38

Noyes J. S. 2023. Universal Chalcidoidea Database. World Wide Web electronic publication. http://www.nhm.ac.uk/chalcidoids (9.2.2023)

Powell D. A., Bellows T. S. 1992. Development and reproduction of two populations of Eretmocerus species (Hymenoptera: Aphelinidae) on Bemisia tabaci (Hymenoptera: Aphelinidae). Environmental Entomology, 21(3): 651-658

Qiu Y. T., Van Lenteren J. C., Drost Y. C., Posthuma-Doodeman C. J. A. M. 2004. Life-history parameters of Encarsia formosa, Eretmocerus eremicus and E. mundus, aphelinid parasitoids of Bemisia argentifolii (Hemiptera: Aleyrodidae). European Journal of Entomology, 101, 1: 83-94. DOI: 10.14411/eje.2004.017

Rose M., Zolnerowich G. 1997. Eretmocerus Haldeman (Hymenoptera: Aphelinidae) in the United States with descriptions of new species attacking Bemisia (tabaci complex) (Homoptera: Aleyrodidae). Proceedings of the Entomological Society of Washington 99(1): 1-27

Seljak G. 2013. Dinamika vnosa tujerodnih fitofagnih žuželk in pršic v Slovenijo. Acta Entomologica Slovenica, 21(2): 85–122

Seljak G. 2018. Kaj vemo o favni ščitkarjev (moljevk) Slovenije (Hemiptera, Sternorrhyncha, Aleyrodidae)? (= What do we know on the whitefly fauna of Slovenia (Hemiptera, Sternorrhyncha, Aleyrodidae)?). V: 5. slovenski entomološki simpozij z mednarodno udeležbo, knjiga povzetkov, Maribor, 21.-22. september 2018. Podlesnik J., Klokočovnik V. (ur.). Maribor, Fakulteta za naravoslovje in matematiko, Univerza v Mariboru: 28

Seznam tujerodnih vrst organizmov za biotično varstvo rastlin (sprememba 18. 6. 2021) https://www.gov.si/teme/bioticno-varstvo-rastlin/ (10.2.2023)

Tullett A. G., Hart A. J., Worland M. R., Bale J. S. 2004. Assessing the effects of low temperature on the establishment potential in Britain of the non-native biological control agent Eretmocerus eremicus. Physiological Entomology, 29(4): 363–371 DOI: 10.1111/j.0307-6962.2004.00398.x

Urbaneja A., Sánchez E., Stansly P. A. 2007. Life history of Eretmocerus mundus, a parasitoid of Bemisia tabaci, on tomato and sweet pepper. BioControl, 52: 25-39

Zolnerowich G., Rose M. 2008. The genus Eretmocerus. V: Classical biological control of Bemisia tabaci in the United States – A review of interagency research and implementation. Gould J., Hoelmer K., Goolsby J. (ur.), Springer: 89-109