Parazidni osici Aphidius ervi in Aphidius matricariae

Aphidiue ervi (Haliday, 1834) in Aphidius matricariae (Haliday, 1834)

Primož Žigon, november 2025

Uvod

Aphidius ervi in Aphidius matricariae sta endoparazitoidni osici, ki sodita med pomembne naravne sovražnike listnih uši. Obe vrsti učinkovito zatirata škodljive vrste uši na zelenjadnicah in okrasnih rastlinah, pri čemer vsaka izkazuje specifične prednosti glede na temperaturne razmere in velikost gostiteljev. Gostiteljski spekter obeh vrst se deloma prekriva, vendar se funkcionalno dopolnjujeta. A. ervi parazitira predvsem večje uši, kot so grahova uš (Acyrthosiphon pisum), zelena krompirjeva uš (Aulacorthum solani) in velika krompirjeva uš (Macrosiphum euphorbiae). A. matricariae ima širok spekter gostiteljev, znanih je več kot 40 vrst listnih uši, pri čemer je še posebej učinkovita proti sivi breskovi uši (Myzus persicae) in sorodnim vrstam ter proti številnim drugim splošno razširjenim ušem (bombaževčeva uš – Aphis gossypii, črna fižolova uš – Aphis fabae) na vrtninah in okrasnih rastlinah. Plodnost obeh vrst je odvisna od gostiteljske vrste in razmer v okolju.

Zaradi komplementarnega delovanja se za doseganje ustrezne učinkovitosti pri zmanjševanju populacij uši pogosto uporabljata skupaj. Obe vrsti sta v Sloveniji navzoči v naravnem okolju in hkrati dostopni kot komercialna biotična agensa.

Sistematika

Razred: Insecta (žuželke); Red: Hymenoptera (kožekrilci); Družina: Braconidae; Poddružina: Aphidiinae

Izvor in razširjenost organizma

Obe vrsti sta domorodni v Palearktični regiji, kjer naseljujeta širok spekter habitatov, od naravnih travišč in grmišč do intenzivno obdelovanih kmetijskih površin ter zavarovanih prostorov. A. ervi je prvotno razširjena v Evropi, Zahodni Aziji in Severni Afriki, danes pa je prisotna tudi v Severni Ameriki, Avstraliji in nekaterih delih Južne Amerike, kamor je bila vnesena z namenom biotičnega varstva. Vrsta je prepoznana kot en izmed ključnih parazitoidov večjih vrst listnih uši, ki povzročajo škodo na zelenjadnicah. A. matricariae je pogosta v večjem delu Evrope in Zahodne Azije ter predstavlja enega najpomembnejših naravnih sovražnikov manjših in srednje velikih vrst uši, ki povzročajo škodo na zelenjadnicah, okrasnih rastlinah in sadnem drevju. Zaradi dobrega prilagajanja razmeram v rastlinjakih, se vrsti uporabljata v programih biotičnega varstva v zavarovanih prostorih.

Opis in bionomija

Odrasli osebki obeh vrst so vitke, približno od 2 do 4 mm velike osice. Telo je temnorjave do črne barve, z nitastimi tipalkami in podolgovatim oprsjem. Morfološke razlike med vrstama se kažejo v nekaterih telesnih značilnostih, kot je obarvanost nog in v številu členkov na tipalkah. Samice A. ervi so običajno nekoliko večje in dosežejo dolžino do 4 mm, antene pa so sestavljene iz 18 ali 19 členkov. Noge so delno rumenkaste, kar omogoča razmeroma zanesljivo ločevanje od A. matricariae, ki je nekoliko manjša, enakomerno temno obarvana in z izraziteje melaniziranimi nogami. Za poddružino Aphidiinae je značilen vzorec obnašanja samic med odlaganjem jajčec. Ko vzpostavijo stik z bodočim gostiteljem, se samica z antenami dotakne listne uši, da oceni njeno velikost, ki določa kakovost za preživetje in razvoj ličink. Samica stoji na iztegnjenih nogah ter upogne zadek naprej pod oprsje in med noge ter s pomikom zadka naprej z leglico prebode listno uš in vanjo odloži jajčece. Listna uš ne umre takoj in se še nekaj časa hrani. Samice A. ervi v svojem življenju odloži med 200 in 350 jajčec, samica A. matricariae pa približno 100 do 250 jajčec. Pri obeh vrstah so samice najbolj aktivne pri iskanju gostiteljev v prvih dneh po izletu, pri čemer pri izbiri gostiteljev uporabljajo kombinacijo vonjav rastlin, ki so poškodovane od uši, ter kemičnih signalov, ki jih oddajajo uši same.

Ličinke se razvijajo znotraj gostitelja in ga postopoma izjedajo. Parazitirane uši se v nekaj dneh napihnejo in spremenijo v značilne mumije svetlo- do zlatorjave barve, iz katerih se po zaključeni preobrazbi izležejo odrasli parazitoidi. Pri A. ervi so mumije običajno nekoliko večje, skladno z večjo telesno velikostjo gostiteljskih uši, pri A. matricariae pa so manjše in svetlejše.

Razvojni cikel od jajčeca do odraslega osebka traja v optimalnih razmerah 10 do 14 dni. Hitrost razvoja je močno odvisna od temperature in gostiteljske vrste. Optimalne temperature za razvoj obeh vrst so med 20 in 25 °C. Pri nižjih temperaturah se razvoj obeh vrst upočasni. Pri tem velja, da je A. matricariae nekoliko manj občutljiva na nizke temperature, medtem ko A. ervi bolje tolerira toplejše razmere. Za obe vrsti velja, da se aktivnost odraslih osebkov pri temperaturah nad 30 °C močno zmanjša, zato ju je v zavarovanih prostorih v vročih obdobjih priporočljivo kombinirati z drugimi naravnimi sovražniki.

Uporaba v biotičnem varstvu

A. ervi in A. matricariae sta med najpomembnejšimi biotičnimi agensi za zatiranje listnih uši v zavarovanih prostorih, predvsem pri pridelavi zelenjadnic in okrasnih rastlin. Komercialni biotični pripravki praviloma vsebujejo parazitirane mumije v substratu, iz katerih se odrasle osice po vnosu izležejo v nekaj dneh. Za uspešno naselitev in učinkovito varstvo je pomembno, da se vrsti vnaša pravočasno ob prvem pojavu uši in ne šele, ko je populacija škodljivcev že močno povečana. Za vnos se odločamo na podlagi spremljanja pojava listnih uši na rastlinah ali rumenih lepljivih ploščah. Zaradi dobro razvite sposobnosti iskanja gostitelja sta osici učinkoviti že pri nizki populaciji listnih uši. Možen je tudi preventivni vnos z uporabo t.i. varovalnih rastlin (»banker plants«), ki jih vnesemo v gojitveni prostor zato, da vzdržujejo populacijo koristnih organizmov v odsotnosti glavnega škodljivca (npr. z ušmi napadeno žito). Priporočeni odmerki so odvisni od vrste in razvojne faze posevka, pričakovane gostote populacije uši in strategije varstva. Običajni odmerki v praksi znašajo med 0,25 in 4 mumije na kvadratni meter z možnostjo ponavljajočih vnosov v intervalih 1 do 2 tednov v primeru povečanega pritiska uši. Prve mumije je na rastlinah moč opaziti približno 10–14 dni po vnosu.

Obe vrsti sta občutljivi na širokospektralne insekticide, zato je njuna uporaba najbolj učinkovita v sklopu integriranega varstva rastlin, kjer se kombinirajo z drugimi metodami, vključno z uporabo drugih naravnih sovražnikov listnih uši.

Viri

Boivin G., Hance T., Brodeur J. 2012. Aphid parasitoids in biological control. Annual Review of Entomology, 57: 367–386.

Cloyd R. 2024. Aphidius colemani and Aphidius ervi: Biological Control Agents of Aphids, K-State Research and Extension, Kansas State University.

EPPO. 2021. Standard PM 6/3(5): Biological control agents safely used in the EPPO region. Safe use of Biological Control, 1-3. DOI: 10.1111/epp.12801

Kos K., Tomanović Ž., Rojht H., Trdan S. 2009. Parazitoidi listnih uši v Sloveniji in njihov pomen za biotično varstvo rastlin. Acta Entomologica Slovenica, 17 (1): 5-12.

Malais M.H., Ravensberg W.J. 2017. Knowing and recognizing: the biology of pests, diseases and their natural solutions (rev. ed.). Koppert Biological Systems, Nizozemska. 288 str.