Plenilska hržica Aphidoletes aphidimyza

Aphidoletes aphidimyza (Rondani, 1847)

Primož Žigon, maj 2024

Uvod

Vrsta Aphidoletes aphidimyza (Rondani, 1847) je dvokrilec iz družine hržic (Diptera: Cecidomyiidae), katere ličinke so pogosti plenilci pravih listnih uši (Aphididae). Družina hržic je po številu vrst najštevilčnejša družina dvokrilcev v Evropi s preko 1600 vrstami in jih poznamo predvsem kot rastlinojede žuželke, med njimi so tudi številne škodljive v kmetijstvu. Doslej je bilo opisano, da A. aphidimyza pleni več kot 60 vrst listnih uši, vključno z vsemi gospodarsko pomembnimi vrstami na kmetijskih rastlinah.

Sistematika

Razred: Insecta (žuželke); Red: Diptera (dvokrilci); Družina: Cecidomyiidae (hržice)

Izvor in razširjenost organizma

Plenilska hržica A. aphidimyza izvira iz severnih območij Evrazije in Amerike. Za namene biotičnega varstva so jo začeli uporabljati na Finskem in v nekdanji Sovjetski zvezi v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Na območju EPPO regije je splošno razširjena in se uporablja predvsem za biotično zatiranje listnih uši v zavarovanih prostorih. V Sloveniji je uvrščena na seznam domorodnih organizmov in je dostopna v obliki komercialnih biotičnih pripravkov.

Opis in bionomija

Odrasle hržice so 2-3 mm veliki, komarjem podobni dvokrilci z dolgimi, visečimi nogami in dolgimi tipalkami. Jajčeca so ovalna in oranžno obarvana, odrasle samice pa jih odlagajo posamično ali v skupkih ob kolonije listnih uši. Oranžne ličinke so črvaste oblike, ki se sprva hranijo z medeno roso, ki jo izločajo uši, nato pa neposredno s samimi listnimi ušmi. Ličinke imajo močne čeljusti, s katerimi zgrabijo svoj plen in ga z izločanjem toksina najprej ohromijo. Toksin sodeluje tudi pri razgradnji telesne vsebine, nato pa ličinke v nekaj minutah popolnoma zaužijejo celotno vsebino listne uši. Razvoj ličink poteka preko treh larvalnih stopenj. Po 7-10 dneh dosežejo velikost 2,5 mm in so v koloniji listnih uši že dobro vidne. Dorasle ličinke se spustijo z rastline na tla, kjer iz zemlje in peska oblikujejo zapredek, v katerem se zabubijo. Pri temperaturi 15 °C traja razvoj od jajčeca do odrasle žuželke približno 32 dni, pri 25 °C pa le 15 dni.

Uporaba v biotičnem varstvu

Plenilske hržice vrste Aphidoletes aphidimyza se z namenom biotičnega zatiranja listnih uši pretežno uporablja v zavarovanih prostorih. Hržicam ustreza visoka zračna vlaga in zmerne temperature, zato je uporaba učinkovita v obdobjih z najmanj 15 °C. Uporabiti jih je potrebno pravočasno, ob pojavu prvih kolonij listnih uši. Uporaba poteka z vnosom bub, iz katerih v tednu dni izletijo odrasle hržice. Odrasli osebki so dobro mobilni in hitro najdejo plen, saj se hržice od mesta vnosa lahko razširijo tudi do 35 m daleč. Aktivne so ponoči. Za parjenje in odlaganje jajčec potrebujejo dovolj dolgo obdobje teme, zato je njihova učinkovitost v zavarovanih prostorih z dodatno osvetlitvijo nezadostna. Posamezna ličinka lahko poje od 5-10, pa tudi do 80-100 listnih uši, odvisno od številčnosti plena. V primeru velikih populacij listnih uši jih veliko pogine samo zaradi zastrupitve s toksinom plenilca, ne da bi jih ličinke plenilske hržice zaužile. Odmrle listne uši zato ostanejo pritrjene na liste in šele čez čas odpadejo, listi pa ostanejo nepoškodovani.

Za celostno obvladovanje listnih uši je priporočljiva souporaba s parazitoidi iz rodu Aphidius, ki so učinkoviti že pri zelo nizki gostoti populacije listnih uši in jih lahko vnašamo že preventivno. Po drugi strani pa je lahko problematična sočasna uporaba plenilskih pršic Neoseiulus cucumeris, ki se uporabljajo za biotično zatiranje resarjev, saj se ti lahko hranijo tudi z jajčeci plenilske hržice, verjetno pa se z ličinkami lahko prehranjujejo tudi drugi generalisti kot so plenilske stenice in polonice. Poleg tega hržicam škoduje večina insekticidov, pri čemer so odrasli osebki nanje veliko bolj občutljivi kot ličinke.

Uporabljeni viri

Hoffmann M.P., Frodsham A.C. 1993 Natural Enemies of Vegetable Insect Pests. Cooperative Extension, Cornell University, Ithaca, NY. 63 str.

EPPO. 2021. Standard PM 6/3(5): Biological control agents safely used in the EPPO region. Safe use of Biological Control, 1-3. DOI: 10.1111/epp.12801

Oosterbroek P. 2006. The European families of the Diptera: identification, diagnosis, biology. Utrecht, KNNV Publishing: 205 str.

Shelton A. A Guide to Natural Enemies of North America. Cornell University, Collage of Agriculture and Life Sciences

https://biocontrol.entomology.cornell.edu/predators/Aphidoletes.php