Plenilski pršici Amblyseius andersoni in Neoseiulus cucumeris

Amblyseius andersoni, Neoseiulus cucumeris

Primož Žigon, september 2026

Uvod

Plenilski pršici Amblyseius andersoni (Chant) in Neoseiulus cucumeris  (Oudemans) sta pomembna naravna sovražnika rastlinskih škodljivcev. Obe vrsti sta prehranska generalista, vendar se njuna uporabnost v biotičnem varstvu nekoliko razlikuje. Vrsta A. andersoni se uporablja predvsem proti rastlinojedim pršicam, zlasti pršicam prelkam (Tetranychidae), šiškaricam (Eriophyidae) in mehkokožnim pršicam (Tarsonemidae), medtem ko se N. cucumeris uporablja predvsem za zatiranje resarjev.

Ker se lahko obe vrsti hranita tudi z alternativnimi viri hrane, predvsem s cvetnim prahom, lahko na rastlinah preživita tudi ob majhni gostoti škodljivcev.

Sistematika : Razred: Arachnida (pajkovci); Podrazred: Acari (pršice); Red: Mesostigmata; Družina: Phytoseiidae

Izvor in razširjenost organizmov

Vrsta A. andersoni je bila prvič opisana leta 1957 na podlagi osebkov, najdenih na slivi v Britanski Kolumbiji v Kanadi. Naravno je razširjena v Evropi, Severni Ameriki in zahodnem delu Azije. Pojavlja se v naravnih habitatih ter v sadovnjakih, vinogradih in drugih agroekosistemih, predvsem na jablanah, hruškah, breskvah, citrusih in vinski trti. Komercialno jo gojijo približno od leta 1995. V Sloveniji je A. andersoni domorodna vrsta. Najdena je bila v sadovnjakih in vinogradih ter na različnih gojenih in samoniklih rastlinah, med drugim na jablani, vinski trti, orehu, višnji, lipi in hrastu. V raziskavah favne plenilskih pršic v Podravju in Prekmurju je bila za vrsto Typhlodromus pyri druga najpogosteje ugotovljena pršica iz družine Phytoseiidae.

Vrsta N. cucumeris je bila prvič opisana leta 1930 na podlagi osebkov, nabranih na meloni v Franciji. Danes velja za kozmopolitsko vrsto, razširjeno v Evropi, Aziji, Afriki, Severni Ameriki in Avstraliji. Za biotično zatiranje resarjev jo komercialno uporabljajo od leta 1985. Tudi N. cucumeris je v Sloveniji uvrščena med domorodne organizme za biotično varstvo. Ugotovljena je bila v intenzivnih nasadih jablan ter na vrtninah, predvsem na kumarah in papriki.

Opis in bionomija

Odrasli osebki obeh vrst so veliki približno 0,4–0,6 mm. Telo je hruškaste oziroma ovalne oblike, svetlo rumeno, kremasto ali rahlo rožnato, njegova barva pa se lahko spreminja glede na zaužito hrano. Samice so nekoliko večje od samcev. Zanesljivo razlikovanje med sorodnimi vrstami zahteva mikroskopski pregled morfoloških znakov. Jajčeca so ovalne oblike in na mlečno bele barve, iz njih pa se izležejo ličinke, ki imajo 3 pare nog in telo v obliki kapljice. Ličinke se praviloma ne prehranjujejo. Nadaljnji razvoj do odraslih osebkov poteka preko dveh stopenj nimfe; stopnja protonimfe ima 4 pare nog in protonimfe začnejo takoj iskati hrano, saj so že bolj mobilne. Nato sledi še zadnja preimaginalna stopnja oziroma stopnja deutonimfe. Celotni razvojni krog je odvisen od temperature in zračne vlage. Optimalna temperatura za njihov razvoj je med 15 in 30 °C, nad ali pod to temperaturo pa se razvoj upočasni. Razlike v bionomiji in temperaturnih zahtevah obeh vrst so podrobneje opisane v nadaljevanju.

Amblyseius andersoni

Vrsta A. andersoni je prehranski generalist tipa in pleni različne rastlinojede pršice iz družin Tetranychidae, Eriophyidae, Tarsonemidae in Tenuipalpidae. Med pomembnejšimi vrstami plena so navadna pršica (Tetranychus urticae), rdeča sadna pršica (Panonychus ulmi), jablanova rjasta pršica (Aculus schlechtendali) in paradižnikova rjasta pršica (Aculops lycopersici). Prehranjuje se lahko tudi z ličinkami resarjev, ščitkarji in drugimi manjšimi členonožci. Ob pomanjkanju živalskega plena se prehranjuje s cvetnim prahom, rastlinskimi izločki, medeno roso in nekaterimi glivami. Na vinski trti se lahko hrani tudi z micelijem povzročitelja peronospore Plasmopara viticola. Alternativni viri hrane ji omogočajo, da se na rastlinah ohrani tudi v obdobjih z majhno gostoto škodljivcev. Hitrost razvoja je odvisna od temperature in hrane. Pri približno 25 °C razvoj od jajčeca do odraslega osebka traja okoli osem dni. Razvija se lahko v razmeroma širokem temperaturnem območju, približno med 17 in 35 °C, posamezne populacije pa so aktivne tudi zunaj tega območja. Največja plodnost in preživetje sta bila v laboratorijskih raziskavah ugotovljena pri približno 25–30 °C. Pri nizkih temperaturah se razmnoževanje upočasni, samice nekaterih populacij pa lahko preidejo v reproduktivno diapavzo. Vrsta lahko prezimuje v talnem opadu, razpokah na drevesni skorji in drugih zaščitenih mestih. Zaradi možnosti prezimitve in uporabe alternativne hrane lahko v sadovnjakih in vinogradih oblikuje trajnejše populacije.

Neoseiulus cucumeris

Vrsta N. cucumeris je prav tako prehranski generalist. V biotičnem varstvu se uporablja predvsem za zatiranje resarjev, zlasti cvetličnega resarja (Frankliniella occidentalis) in tobakovega resarja (Thrips tabaci). Pleni predvsem ličinke prve razvojne stopnje, saj se večje ličinke resarjev učinkoviteje branijo in so zanjo težje obvladljiv plen. Poleg resarjev se prehranjuje z jajčeci in mladimi stadiji različnih pršic, med drugim navadne pršice in ciklamne pršice (Phytonemus pallidus). V primeru odsotnosti plena se lahko hrani tudi s cvetnim prahom, glivami in drugimi alternativnimi viri hrane. Zaradi prehranjevanja s cvetnim prahom se jih lahko na rastline vnaša preventivno še pred pojavom škodljivca. Pri 25 °C razvoj od jajčeca do odraslega osebka traja približno šest do osem dni, pri čemer je dolžina razvoja močno odvisna od prehrane, izvora populacije in mikroklimatskih razmer. Razvoj se pospešuje do temperature približno 30 °C, pri višjih temperaturah pa se preživetje jajčec in mladih stadijev zmanjšuje. Za uspešno izleganje jajčec je pomembna dovolj visoka relativna zračna vlaga; vrednosti pod približno 65–70 % so lahko neugodne. V ugodnih razmerah odrasla samica zaužije približno šest ličink prve stopnje cvetličnega resarja na dan ter odloži približno dve jajčeci na dan.

Uporaba v biotičnem varstvu

Vrsta A. andersoni je primerna predvsem za preventivno in zgodnje kurativno zatiranje škodljivih pršic v sadovnjakih, vinogradih, jagodičju, vrtninah in na okrasnih rastlinah. Njene pomembne prednosti so širok izbor plena, sposobnost uporabe alternativne hrane, razmeroma široka temperaturna toleranca in možnost prezimitve. V primerjavi s specializiranimi plenilci, kot je Phytoseiulus persimilis, počasneje zmanjša močan izbruh navadne pršice, vendar se lahko v nasadu ohrani dalj časa.

Vrsta N. cucumeris je namenjena predvsem preventivnemu zatiranju resarjev v zavarovanih prostorih. Najpogosteje se uporablja na papriki, kumarah, jagodah in okrasnih rastlinah. Posebno uspešna je na rastlinah, ki proizvajajo dovolj cvetnega prahu, saj se na njih lahko namnoži še pred pojavom resarjev. Na paradižniku je navadno manj učinkovita, zaradi izrazitejših trihomov, ki ovirajo njeno gibanje po listih.

Pršice se lahko vnese neposredno na rastline v sipkem nosilnem materialu ali v vrečkah za postopno sproščanje. Vrečke vsebujejo plenilske pršice, nosilni material in prehranske pršice, ki omogočajo njihovo razmnoževanje ter postopno izhajanje na rastline.

Kratki napotki za učinkovito uporabo komercialnih pripravkov

• A. andersoni izberemo predvsem za preventivno zatiranje različnih rastlinojedih pršic, zlasti v sadovnjakih, vinogradih in nasadih z možnostjo dolgoročnejše naselitve plenilca.
• N. cucumeris izberemo predvsem za preventivno zatiranje mladih ličink resarjev v rastlinjakih.
• Vnos opravimo dovolj zgodaj, še preden populacija škodljivca močno naraste. Obe vrsti sta manj primerni za hitro zatiranje že ustaljene populacije škodljivcev.
• Pri uporabi N. cucumeris je pomembna dovolj visoka relativna zračna vlaga (> 70 %), predvsem zaradi občutljivosti jajčec na izsušitev.
• Vrečke za postopno sproščanje nameščamo na rastline, pri čemer se izogibamo mestom, ki so izpostavljena neposredni sončni svetlobi oziroma namakanju.
• Pred uporabo fitofarmacevtskih sredstev je treba preveriti njihove neposredne in rezidualne učinke na plenilske pršice.
• Gostoto škodljivcev in plenilskih pršic je treba redno spremljati s pregledovanjem spodnje strani listov in cvetov.
• Odmerek in pogostost vnosa prilagodimo rastlinski vrsti, gostoti škodljivca, mikroklimatskim razmeram ter navodilom proizvajalca komercialnega proizvoda.

Uporabljeni viri

Knapp M., van Houten Y., van Baal E., Groot T. 2018. Use of predatory mites in commercial biocontrol: current status and future prospects. Acarologia 58: 72–82.

Malais M.H., Ravensberg W.J. 2017. Knowing and recognizing: the biology of pests, diseases and their natural solutions (rev. ed.). Koppert Biological Systems, Nizozemska. 288 str.

Milevoj L. 2011. Biotično zatiranje škodljivcev v zavarovanih prostorih. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Fitosanitarna uprava Republike Slovenije, Ljubljana. str: 14-21.

Novljan M. in sod. 2023. The indigenous species of predatory mites (Acari: Phytoseiidae) as biological control agents of plant pests in Slovenia. Acarologia 63: 1048-1061.