Bakterijska pegavost koščičarjev

Patogena bakterija Xanthomonas arboricola pv. pruni je povzročiteljica bakterijske pegavosti koščičarjev in je izjemno prilagojena na večino vrst iz rodu Prunus in njihovih hibridov (koščičarji in okrasne lesnate rastline). Povzroča eno izmed gospodarsko najbolj pomembnih bolezni koščičarjev po vsem svetu. Škoda, ki jo bolezen povzroči, je dvojna. Po eni strani oslabi drevesa in povzroči njihovo predčasno odmiranje, po drugi pa plodovi zaradi poškodb niso primerni za prodajo. Med najbolj pogosto okuženimi so slive, breskve, nektarine, marelice, mandljevec, češnje in višnje.

V Evropi je bakterija Xanthomonas arboricola pv. pruni uvrščena na  seznam nadzorovanih nekarantenskih škodljivih organizmov (NNŠO) na razmnoževalnem materialu sadnih rastlin in na sadnih rastlinah iz rodu Prunus (Izvedbena uredba Komisije EU 2019/2072, priloga IV), za katere veljajo posebne fitosanitarne zahteve (ničelna toleranca). Predpisani ukrepi za doseganje določene tolerance so na spletni strani storitev UVHVVR: “Prijava na preverjanje znanja s področja zdravja rastlin«.(https://www.gov.si/drzavni-organi/organi-v-sestavi/uprava-za-varno-hrano-veterinarstvo-in-varstvo-rastlin/storitve-uprave-za-varno-hrano-veterinarstvo-in-varstvo-rastlin/)

Bolezenska znamenja se pojavljajo na listih, poganjkih in plodovih. Na cvetovih znamenj bolezni ni.

Na listih bolezen prepoznamo po oglatih nekrotičnih pegah, ki so sprva sivkaste barve velikost 1-3 mm. Pojavijo se na sredini listov, na konici listov ter ob robovih in so vidne na obeh straneh lista. Ko se pege povečajo in pričnejo združevati, se obarvajo vijoličasto. Sredina pege se posuši in pogosto izpade, kar daje listom videz preluknjanosti. Poleg peg lahko opazimo tudi klorozo na listih in tudi močnejše odpadanje listov. Iz leta v leto zato drevo slabi, zmanjša se količina in kvaliteta pridelka, na koncu pa drevo propade. Pri breskvah in nektarinah se na konici listov pojavi gradient barve (od rjave do rumene in zelene) in, ko se list v celoti obarva rumeno, odpade. Pri mandljevcu tipične obarvanosti listov in odpadanja ni. Pri češnjah, višnjah in slivah, pa imajo listi običajno le preluknjan videz.

Na plodovih breskev, nektarin, marelic in sliv se najprej pojavijo manjše rjave vdrte pege, ki jih obdaja rumenozelen sij. Z zorenjem plodu tkivo znotraj vdrtine prične razpadati. Če je peg več, se le-te združujejo v večje. Vdrtine se poglabljajo, pojavijo se lahko razpoke. Najbolj značilno znamenje na plodu pa je izcejanje gumi-podobnega izcedka. Na mandljevcu so bolezenska znamenja drugačna, predvsem je več gumijastega izcedka, vdrto tkivo doseže jedro in se prilepi na jedro mandlja, kar otežuje lupljenje. V nekaterih primerih okuženi plodovi odpadejo z dreves predčasno ali pa ostanejo pripeti na veje tudi po spravilu pridelka.

Na poganjkih ni izrazitih bolezenskih znamenj. Največkrat se razjede na lesu pojavijo pri slivah, manjkrat pa na breskvah in mandljevcih. Razjede na vejicah so podolgovate, temne barve in imajo masten videz (svetijo se), obdajajo pa jih vodenkasti robovi. Če se razjeda razširi po veji, prične le-ta odmirati od vrha navzdol. Znotraj razjed bakterije preživijo in v poznem poletju se razširijo na druge dele drevesa in povzročijo nastanek novih razjed. Na slivah so razjede lahko prisotne več let, kar vodi v sušenje vej, povečano odpadanje listov in plodov ter v splošno oslabitev drevesa.

Bakterijsko pegavost koščičarjev je težko zagotovo določiti, saj tudi drugi škodljivi organizmi povzročajo podobna bolezenska znamenja (druge bakterije, virusi, glive).

Na razvoj bolezni močno vplivajo klimatski pogoji, načini gojenja in občutljivost sort (koščičarjev in mandljevcev) na okužbo.

Bakterija prezimi v spečih brstih, razpokah ter na odpadlem listju. Ta skrita populacija patogenov predstavlja primarni vir okužb v naslednji rastni sezoni. Sprva se bakterije razmnožujejo na površini mladih listov in vstopijo v rastlino skozi listne reže ali manjše rane. Razmnoževanje se nadaljuje v listih, kar vodi v razvoj razpok na listih, od koder se bakterije razširijo na ostale dele rastline (plodove, poganjke in deblo). Do primarnih okužb plodov pride v obdobju od poznega cvetenja do nekaj tednov po cvetenju, če je dovolj vlage. Pri mandljevcu predstavljajo vir okužb tudi mumificirani plodovi. Z razvojem bolezni se pričnejo pojavljati tudi bolezenska znamenja, ki so posledica tvorbe bakterijskih dejavnikov bolezni. Med napredovanjem okužbe po rastlini bakterije tvorijo številne encime in beljakovine, ki posledično vodijo do razvoja bolezenskih znamenj. Med njimi so npr. encimi za razgradnjo rastlinskih celičnih sten in številni proteini za oslabitev rastlinske imunosti in obrambe.

Bakterije, ki ostanejo na listih tvorijo biofilm (organizirana struktura, ki omogoča preživetje bakterij) ali prodrejo v notranjost olesenelih tkiv in predstavljajo sekundarni vir okužb.  V jesenskem času se bakterije razširijo v speča očesa, rane, liste ali veje in tam prezimijo. Spomladi se zopet pričnejo razmnoževati najprej na listih in krog se ponovi.

Preventivni ukrepi

• Sajenje tolerantnih sort,
• Izogibamo se sajenju koščičarjev na peščena in peščeno-ilovnata tla, saj ta povečujejo občutljivost za bolezen,
• Odstranjevanje odpadlega listja iz nasada in mumificiranih plodov z dreves,
• Pozimi odstranjujemo obolele veje (veje z razjedami),
• Razkuževanje orodja za obrezovanje,
• Izogibamo se namakanju s pršenjem krošenj,
• Dognojujemo le spomladi.

Kemično zatiranje

Delno učinkovita so sredstva na osnovi bakra, a previdnost ni odveč, saj lahko baker deluje fitotoksično in celo spodbuja razvoj odpornih sevov bakterij. Sredstva na osnovi žvepla prav tako delno zavirajo razvoj bolezni.