Bakterijski rak paradižnika

Clavibacter michiganensis subsp. michiganensis

Janja Lamovšek; marec 2020

Bakterijski rak paradižnika ali bakterijsko uvelost paradižnika povzroča bakterija Clavibacter michiganensis subsp. michiganensis. Gre za gospodarsko najpomembnejšo bakteriozo paradižnika. Bolezen je prisotna v številnih evropskih državah, z izjemo Švedske. V Sloveniji se po nekaterih virih bolezen pojavlja v pokriti pridelavi, ponekod pa tudi na poljih. Patogen se primarno širi z okuženim semenom, zato je uvrščen med nadzorovane nekarantenske škodljive organizme na semenih in sadilnem materialu (Izvedbena uredba Komisije EU 2019/2072, priloga IV), za katere veljajo posebne fitosanitarne zahteve. Predpisani ukrepi za doseganje določene tolerance so na spletni strani storitev UVHVVR: “Prijava na preverjanje znanja s področja zdravja rastlin«. (https://www.gov.si/drzavni-organi/organi-v-sestavi/uprava-za-varno-hrano-veterinarstvo-in-varstvo-rastlin/storitve-uprave-za-varno-hrano-veterinarstvo-in-varstvo-rastlin/)

Primarni gostitelj bakterije so rastline iz rodu razhudnikovk, a najpogosteje je to paradižnik. Rastline zrasle iz okuženega semena so lahko brez bolezenskih znamenj. Ta se pojavijo kasneje z razvojem rastline.

Okužena rastlina prične najprej kazati znamenja uvelosti in to nakazuje na zamašen prevodni sistem (ksilem) in omejen pretok vode. Posamezni listi paradižnika pričnejo veneti, se zvijati in rjaveti. Sprva venijo le spodnji, starejši listi. Ker bakterija potuje po ksilemu, se hitro razširi po celi rastlini. Prisotnost bakterij v ksilemu prepoznamo po rumenkastem do svetlorjavem tkivu v steblu, ki sčasoma postane temnejše rdečerjave barve. Na mlajših listih lahko opazimo belkaste kloroze. Za bolezen je značilno, da se znamenja sušnega stresa ob večernih urah, ko pade temperatura v okolici, zopet izboljšajo. En način za prepoznavo bolezni je enostavna ločitev zunanjega sloja stebla od notranjega dela. V takšnem primeru gre za močno okužbo.

Na steblu se lahko pojavijo tudi razjede. Te so sicer zelo redke. Nastanejo na mestih močnejšega propadanja prevodnega tkiva. Z napredovanjem bolezni se razjede ugreznejo in razširijo. Ob močnejši okužbi lahko steblo tudi poči in iz njega se ob rahlem pritisku izceja rumenkasta tekočina polna bakterij. Močno prizadeta rastlina ne tvori plodov. Ker pa je paradižnik dovzeten za okužbo skozi celo svojo rastno dobo, se znamenja pojavljajo tudi na plodovih starejših okuženih rastlin. Najpogosteje opazimo odpadanje nedozorelih plodov, neenakomerno dozorevanje in marmoriran videz plodov.

Tako na plodovih in listih pa lahko opazimo tudi mehurjem podobne tvorbe. Te nastanejo, kjer se bakterije pomnožujejo na povrhnjici, vstopijo skozi listne reže, a nimajo dostopa do prevodnega tkiva. Tam povrhnjica dobi videz odgrnjenega tkiva, a v bistvu so le manjši mehurji bele do rahlo oranžne barve polni bakterij. Na plodovih so mehurji svetlozelene do svetlorjave barve v velikosti 3-4 mm in spominjajo na ptičja očesa. Ob prerezu plodu so opazna porumenela prevodna tkiva, ki vodijo do semen.

Slika 1: Venenje paradižnika je eno prvih bolezenskih znamenj bakterijskega raka paradižnika. Pojavi se sprva na spodnjih listih in napreduje navzgor. Vir: EPPO

Slika 1 bakterijski rak paradižnika

Slika 2: Bolezen je sistemska in se prenaša po prevodnem tkivu (ksilemu). Rjavo obarvan ksilem je eno značilnih bolezenskih znamenj bakterijskega raka paradižnika. Vir: EPPO

Slika 2 Bakterijski rak paradižnika

Slika 3: Na okuženih plodovih in listih lahko opazimo mehurjem podobne tvorbe, ki spominjajo na ptičja očesa. Vir: EPPO

Slika 3 Bakterijski rak paradižnika

Bolezen se širi z okuženim semenom, sadikami ali z okuženo zemljo. Na semenu se nahaja tako na površini kot v notranjosti, pod semensko ovojnico. Znotraj semena naj bi bakterija preživela od 8 mesecev pa do petih let, odvisno od pogojev. V tleh pa preživi le toliko časa, kolikor so prisotni odmrli deli gostiteljskih rastlin.

Bakterija potrebuje za okužbo zmerne temperature (23-28 °C) in visoko relativno zračno vlago (>80 %). Do sekundarnih okužb pride ravno v vlažnih pogojih, ko se bakterijska sluzasta gmota izceja na površino stebel in od tam na liste in plodove. Med rastlinami se bakterija prenaša tudi prek okuženih plevelnih gostiteljskih rastlin, mehansko prek okužene opreme (predvsem škarje), prek rok delavcev (ob odstranjevanju listov) ter z dežjem in vetrom.

Preventivni ukrepi

Uporaba:

  • zdravega in certificiranega semena,
  • sterilnega rastnega substrata,
  • razkuženega orodja.

Pazimo, da rastline med pinciranjem ne ranimo ter redno razkužujemo nož in ostala orodja.

Nekemično zatiranje

Ob najdbi bolezni na njivi, svetujemo globoko zaoravanje okuženega materiala v tla in uporabo kolobarja, ki ne vključuje gostiteljskih rastlin (iz družine razhudnikovk).

V rastlinjakih priporočamo, da se okuženo rastlino nemudoma izkoplje, sežge in na njeno mesto posadi negostiteljsko rastlino. Pazimo, da ob izkopu ne premeščamo okužene zemlje, saj predstavlja potencialen vir bakterij.

Kemično zatiranje

Delno baktericidno delujejo bakrovi pripravki.

Gitaitis R.D. 1991. Bacterial canker. V: Compendium of Tomato Diseases. Jones J.B., Jones J.P., Stall R.E., Zitter T.A. (ur.) 1991. The American Phytopathological Society: 25-26

Maček J. 1989. Posebna fitopatologija, patologija vrtnin. Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Ljubljana: 139-141

V zbirko slik EPPO Global Database je fotografije naložila dr. Andrea Minuto (CERSAA, Albenga, Italija).