Bela gniloba bučevk

Eva Kovačec, december 2023

Uvod

Bela gniloba je glivična bolezen, ki med drugim napada tudi rastline iz skupine bučevk. Simptomi okužbe so vidni prevsem na steblih in plodovih. Najpogosteje povzročiteljica bolezni, gliva Sclerotinia sclerotiorum, povzroči gnitje plodov na polju, včasih pa se pojavi tudi na skladiščenem pridelku. Ta gliva je na bučevkah priložnostni patogen, kljub ogromni škodi, ki jo povzroči v kolikor se pojavi. O tej bolezni so poročali iz celega sveta.

Bolezenska znamenja in opis povzročitelja

Povzočiteljica bolezni je gliva Sclerotinia sclerotiorum (Libert) de Bary. Okužba buč z glivo S. sclerotiorum lahko poteka brez simptomov ali pa se na prizadetih tkivih tvori bolj ali manj puhast bel micelij, ter črne nepravilne strukture imenovane sklerociji. Le-ti so lahko različno veliki, nekje med 2-20 mm x 3-7 mm. Okužba se običajno pojavi na steblu ali na plodovih, ki so v stiku s prstjo. Bolezen se hitro širi in postopoma zajame plodove, ki končajo skrčeni in/ali popolnoma gnili. V notranjosti buč se okužba kaže večinoma v semenski votlini kot mehka ali mokra gniloba z mnogimi sklerociji.

Gliva na steblu povzroča podolgovate vodene lezije, ki se začnejo na mestu odmrlih ali poškodovanih tkiv (odvrženi plodovi, vitice, cvetni deli, odmrli listi ali različne poškodbe). Te lezije se lahko nahajajo blizu stebelnega vratu ali vzdolž celotne dolžine. Imajo moker in temen videz. Včasih izločajo lepljive rjave kapljice. Na oddaljenem delu okužene veje se listi lahko obarvajo rumeno, ovenijo in se nazadnje posušijo. Spolna generacija te glive oz. apoteciji izgledajo kot majhne trobentaste strukture velike nekaj mm, ki se tvorijo na sklerocijih v tleh.

Razvoj in širjenje bolezni

Gliva S. sclerotiorum se v tleh ohranja s pomočjo sklerocijev do 10 let.  Le-ti nastanejo na prizadetih organih in/ali miceliju, ki preživi na ostankih okuženih rastlin in tam čakajo na ugodne razmere za kalitev. Sklerociji se lahko prenašajo iz njive na njivo s pomočjo orodja za obdelavo. Kljub temu, da je S. sclerotiorum uvrščena med skupino bolezni, katere vir inokuluma je zemlja, se dejansko okužba začne preko zračnih askospor. Okužba nadzemnih delov rastline se zgodi, ko sklerocij kali in tvori apotecije, ki v 2-3 tednih tvorijo aske, iz katerih se v zrak sproščajo askospore, ki izjemno uspešno širijo bolezen na sosednje njive. Ker askospore za kalitev potrebujejo zunanji vir energije, se okužba ponavadi pojavi na odmrlih viticah in pecljih ali preko ovenelih cvetov, ki ne odpadejo in se držijo ploda. Askospore kalijo na rastlinskih tkivih le v prisotnosti vode iz dežja, namakalnih sistemov ali rose, še posebej kadar so temperature nizke (med 8 in 16 °C). Vstop glive se lahko zgodi preko ran na steblu, ki omogočajo širjenje glive in tvorbo sklerocijev v njegovi notranjosti. Gliva pogosto tvori bel micelij s črnimi sklerociji tudi na površini rastline.

Poleg tega je S. sclerotiorum polifagna gliva, saj jo najdemo na mnogih gostiteljskih rastlinah (400+), med drugim okužuje solato, fižol, zelje, papriko, jajčevce, zeleno, grah, korenje, repo, krompir… Ko te številne rastline uporabljene za kolobar požanjemo, skupaj z ostanki pridelka v tla vnesemo tudi glivo. To služi kot vir inokuluma za nadaljnje okužbe (70% sklerocijev najdemo v prvih 8 cm globine). Poleg tega, nekatere vrste plevelov prenašajo glivo brez simptomov okužbe.

Ne glede na izvor inokuluma (micelij, askospore) ta gliva z lahkoto prodre v zdrave, poškodovane ali odmrle dele rastlin. Po tkivu nato hitro razširi svoj micelij s pomočjo številnih litičnih encimov. Znano je, da S. sclerotiorum proizvaja endo- in eksopektinaze, hemicelulaze in proteaze. Prav tako sintetizira oksalno kislino, ki vpliva tako na izražanje njenega patogenega potenciala kot tudi na občutljivost njenega gostitelja.

Varstvo

Če bele gnilobe buč ne obvladujemo pravilno, lahko le-ta predstavlja pomembno grožnjo pridelavi bučevk. Glavne smernice pri preprečevanju okužb s S. sclerotiorum je odstranjevanje rastlin in zemlje, ki vsebujejo sklerocije. Pomembno je zmanjšati prisotnost proste vode na rastlinah, kar pomeni pazljivo zasnovan sistem namakanja, primerna razdalja med rastlinami in redčenje listov za preprečitev goste vegetativne rasti rastlin.

Kolobarjenje se ne svetuje, saj ima ta gliva zelo širok nabor gostiteljev. Primerne rastline v kolobarju so le negostiteljske ozkolistne rastline, npr. koruza, žita in trave.

Včasih so kot nadzorni ukrep uporabljali poplavljanje polja, in sicer poleti štiri do pet tednov neprekinjeno, saj je le-to znatno zmanjšalo število sklerocijev sposobnih preživetja.

Na sončnih območjih pridelave je možno izvesti dezinfekcijo tal s soncem (solarizacijo). To pomeni prekrivanje tal s polietilensko folijo debeline 35 do 50 µm, ki bo zdržala vsaj en mesec v zelo sončnem obdobju leta. To omogoča, da se temperatura tal močno dvigne in omogoči nadzor škodljivih gliv v površinskem sloju tal.

Ob hujših okužbah se lahko uporabljajo predpisani fungicidi kot ukrep za nadzor, vendar so najučinkovitejši, kadar se uporabljajo preventivno ali v zgodnjih fazah bolezni. Zaenkrat se je kot obetavni pristop pokazala uporaba amonijevega nitrata, ki uspešno uniči sklerocije. Tudi gliva Coniothyrium minitans lahko parazitira sklerocije, zato se le-ta lahko uporablja v biotičnem varstvu v kolikor jo v zemljo vnesemo pravočasno – vsaj 3 mesece pred predvidenem izbruhu bolezni.

Viri

Keinath A.P., Wintermantel W.M., Zitter T.A. 2017: Sclerotinia rot, str. 106 v Compendium of Cucurbit Diseases and Pests, 2. izdaja. APS Press, Minnesota, ZDA.

O’Sullivan C.A., Belt K., Thatcher L.F. 2021. Tackling Control of a Cosmopolitan Phytopathogen: Sclerotinia. Front. Plant Sci. 12:707509.

Sclerotinia sclerotiorum (Lib.) de Bary, (1884) – Sclerotinia, e-phytia (INRAe), spletna stran (zadnjič dostopano 20. 11. 2023); https://ephytia.inrae.fr/en/C/8063/Zucchini-squash-Sclerotinia-sclerotiorum