Bela gniloba na paradižniku

Sclerotinia sclerotiorum (Lib.) de Bary

Eva Kovačec, november 2022

Uvod

Bela gniloba je vsesplošno razširjena bolezen, njena povzročiteljica pa je gliva Sclerotinia sclerotiorum (Lib.) de Bary. Njen razpon gostiteljskih rastlin je širok, tudi med gospodarsko pomembnimi širokolistnimi zelenjadnicami, in sicer okužuje paradižnik (Solanum lycopersicum), krompir, fižol, solato, sončnico, zelje. S pomočjo sklerocijev se lahko ohranja v tleh vrsto let, težava pa postane, ko se kadarkoli v rastni sezoni pojavi hladno in vlažno vreme, kar lahko povzroči popolno izgubo pridelka. Za to bolezen je paradižnik občutljiv v vseh razvojnih fazah in vsi pogoji, ki prispevajo k slabemu kroženju zraka in zadrževanju vlage, bolezen znatno poslabšajo.

Bolezenska znamenja in opis povzročitelja

Povzročiteljica bele gnilobe je gliva Sclerotinia sclerotiorum in prve bolezenske znake na paradižniku običajno opazimo v času cvetenja. Okužba se začne v listnih pazduhah ali v stebelnih členkih, kjer odpadli cvetni listi obstanejo. Na teh mestih se razvijejo začetne vodene lezije, ki so svetlo zelene, ​​okrogle in majhne, a hitro pokrijejo večjo površino stebla. Le-to postane mehko in začne propadati. Rastline slabo uspevajo, okužena stebla postanejo pobeljena in posušena. V hladnem in vlažnem vremenu je na obolelih steblih viden izrazito bel bombažni micelij. Rast micelija omogoča učinkovito širjenje med rastlinami, zlasti v primeru goste, prekrivajoče se rasti paradižnika. Ker se lahko okužijo veliki deli posevka, se na polju pojavijo okrogla območja odmrlih rastlin.

Strukture za preživetje, znane kot sklerociji, so vidni na micelijskih preprogah 7-10 dni po okužbi. Sklerociji so trdi in spremenljive oblike ter merijo 3–7 x 3–10 mm. Zunaj so črni, znotraj pa beli in spominjajo na mišje iztrebke. Razvijejo se na obolelem tkivu in znotraj odmrlih stebel – takrat imajo podolgovato obliko, ki je usmerjena v smeri votline stebla.

Gliva lahko okuži rastlino tudi na meji s tlemi, zlasti če je tam prisoten odpadni rastlinski material. Rastlina začne gniti tik nad zemljo ali pod njo. Na okuženih delih se sprva pojavijo mehke vodene pege, ki jih kmalu prekrije gosta snežno bela vatasta prevleka micelija, kasneje pa v njej nastenejo črni sklerociji. Gliva S. sclerotiorum lahko okuži tudi plodove paradižnika. Običajno so takšni plodovi sivi in hitro zgnijejo. Okoli čaše se pogosto razvije obroč sklerocijev.

Slika 1: Okuženo steblo paradižnika z glivo Sclerotinia sclerotiorum (foto: Rebecca A. Melanson, Mississippi State University Extension, Bugwood.org).

Slika 2: Okuženo steblo paradižnika z glivo Sclerotinia sclerotiorum (foto: Rebecca A. Melanson, Mississippi State University Extension, Bugwood.org).

Razvoj in širjenje bolezni

Bela gniloba je bolezen hladnega in vlažnega vremena. Visoka vlažnost in prosta vlaga sta zelo pomembni in zato je intenzivnost bolezni večja v nižinskih območjih, na poljih, ki mejijo na močno gozdnate parcele ali reko, in v posevkih z bujno rastjo. Uspešnost širjenja glive je v največji meri pogojena s temperaturo, in sicer gliva najbolje uspeva med 15–21°C, medtem ko so temperature med 11-15°C še posebej ugodne za nastanek razmnoževalnih struktur apotecijev oz. odprtih trosišč.

Do okužbe paradižnika z belo gnilobo lahko pride na dva načina. Običajno inokulum za pojav bolezni izvira iz askospor, ki nastanejo v askih na apotecijih, le-te pa veter odnese do potencialnih gostiteljskih paradižnikov. Druga možnost za okužbo so dolgoživi sklerociji na površini zemlje, ki potrebujejo obdobje hladnih in vlažnih pogojev, da so sposobni kalitve.

Da askospore lahko povzročijo okužbo, potrebujejo zunanji vir energije, katero največkrat predstavljajo odpadli cvetni listi. Ko se gliva na starajočem ali odmrlem tkivu dovolj razraste, lahko vdre v zdrava stebla. Za okužbo z odmrlega rastlinskega materiala z askosporami, kot za kasnejšo okužbo žive rastline, je nujno potrebno dolgo obdobje (16-72 ur) neprekinjene vlažnosti. Če pride do okužbe pred cvetenjem, za zunanji vir energije služi od zmrzali poškodovano tkivo ali mehansko poškodovana stebla.

Sekundarni razmnoževalni cikel glive verjetno ni pomemben, saj prihaja do širjenja med rastlinami pri neposrednem stiku zdravih rastlin z miceliji na okuženih gostiteljih.

Varstvo

Nadzor patogena je zahteven zaradi njegove velike genetske variabilnosti in širokega spektra gostiteljev. Pomembni preventivni ukrepi za preprečevanje pojava in/ali razširjanja glive S. sclerotiorum je preprečitev goste vegetativne rasti rastlin, ter globoko oranje, da se sklerociji zakopljejo na zadostni globini. Zelo učinkovita kmetijska praksa je kolobarjenje posevkov, a težava je, da gliva S. sclerotiorum okužuje skoraj vse vrtnine, zato so za vmesno sajenje primerne negostiteljske ozkolistne rastline, kot so trave in žita.

Zatiranje bele gnilobe na paradižniku temelji predvsem na preventivni uporabi ustreznih fungicidov za preprečitev naseljevanja starajočega in odmrlega rastlinskega tkiva s Sclerotinia sp. Uporaba širokospektralnega fumiganta je učinkovito pri uničevanju sklerocijev v tleh, uporaba ultravijoličnega sevanja pa lahko dodatno pomaga pri trajnostnem nadzoru bolezni. Dandanes obstajajo že zelo učinkoviti brezpilotni letalniki z optičnimi senzorji za daljinsko zaznavanje, ki omogočajo zgodnje odkrivanje bolezni na polju.

Ob pojavu bolezni je potrebno okužene rastline skupaj s sklerociji odstraniti in zažgati. Lokacije, kjer so rasle okužene rastline, pa tretirati z učinkovitimi fungicidi.

Uporabljeni viri

Jones J. B., Zitter T. A., Momol T. M., Miller S. A. 2016. Compendium of Tomato Diseases and Pests. Second edition. The American Phytopathological  Society, Minnesota: str 32 – 34.

Mazumdar, P. 2021. Sclerotinia stem rot in tomato: a review on biology, pathogenicity, disease management and future research priorities. The Journal of Plant Diseases and Protection, 128: str 1403–1431.