Bela gniloba soje

(Sclerotinia sclerotiorum (Lib.) de Bary)

Neja Marolt; september 2017

Bela gniloba je vsesplošno razširjena glivična bolezen soje. Nevarnost okužbe posevkov se spreminja iz leta v leto, odvisno od vremenskih razmer. Bolezen se najhitreje razvija kadar je hladno in vlažno. Pogoste padavine ugodno vplivajo na razmnoževanje in širjenje glive. Izguba pridelka narašča sorazmerno z večanjem okužbe; odstotek okuženih rastlin v posevku je približno enak odstotku zmanjšanja pridelka. Gliva, ki povzroča belo gnilobo tudi na krompirju, oljni ogrščici, fižolu, sončnicah, solati, korenju in nekaterih plevelnih vrstah, se lahko s sklerociji ohranja v tleh vrsto let.

Gliva okužuje rastline med cvetenjem, okuženost pa sprva prepoznamo po pegah na steblu rastline in venenju zgornjih listov. Steblo rastline postopoma preraste bel puhast micelij, na katerem se ob visoki zračni vlagi razvijejo črni sklerociji nepravilnih oblik. Ko gliva uniči stebla, je pretok vode in hranil potreben za polnjenje strokov omejen. Pogosto se številni sklerociji oblikujejo v notranjosti stebel. Okuženim rastlinam rjavijo list, kar velikokrat povežemo s simptomi katere druge glivične bolezni. Kadar pride do okužbe strokov, postanejo semena deformirana, razbarvana in prekrita s sklerociji.

Slika 1: Sklerociji bele gnilobe se razvijejo v notranjosti stebla soje (foto: arhiv KIS)

Bela gniloba soje 1

Gliva prezimuje v obliki sklerocijev, ki so črne barve, premera 2-22 mm in se lahko ohranjajo v tleh vrsto let. Sklerociji so odporni na vročino, izsušitev in zmrzal. Ko so dalj časa izpostavljeni nizkim temperaturam od 5 do 15 °C, spomladi tik nad površjem tal oblikujejo gobicam podobne tvorbe – apotecije To se navadno zgodi, ko soja začenja cveteti, rastline pa že zasenčijo tla. V apotecijih nastajajo askospore, ki se z vetrom prenesejo na odmrle rastlinske dele, največkrat na cvetove. Spore za kalitev in okužbo potrebujejo dolgotrajno omočenost rastline ter temperature nižje od 28 °C. Sklerociji lahko kalijo tudi neposredno, tako da v tleh iz njih poženejo hife, ki prodrejo v notranjost rastline. S sklerociji se gliva ohranja v času, ko ni gostitelja.

Preventivni ukrepi

Priporočljivo je, da se v primeru okuženosti njive s sklerociji poslužujemo načela ohranitvene obdelave tal, saj večja mikrobiološka aktivnost tal pospeši razkroj sklerocijev v tleh. Vnos glive na pridelovalne površine preprečimo s setvijo zdravega, certificiranega semena. Poskrbimo za čim širši kolobar, v katerega vključujemo negostiteljske rastline, predvsem koruzo, žita in trave. Tveganje za pojav bolezni je večje, kadar sojo sejemo za fižolom, sončnicami ali oljno ogrščico. Gostoto posevka prilagajamo sorti. Pri poznih sortah poskrbimo za večjo medvrstno razdaljo, saj imajo bujnejši habitus in hitreje zapolnijo medprostor, kar ustvarja pogoje ugodne za razvoj bele gnilobe.

Kemično zatiranje

Za zatiranje bele gnilobe na soji je pri nas registriran pripravek na osnovi bakterije Bacillus subtilis.

Ćosić J., Jurković D., Vrandečić K., Kaučić D. 2012. Survival of buried Sclerotinia sclerotiorum sclerotia in undisturbed soil. Helia, 35, Nr. 56: 73-78

Hartman G.L. 2015. Sclerotinia stem rot. V: Compendium of Soybean Diseases and Pests. 2015. Hartman G. L. (Ur.). St. Paul, Minnesota, The American Phytopathological Society: 59-61

Soybean Research & Information initiative. White mold (Sclerotinia stem mold)
http://www.soybeanresearchinfo.com/diseases/whitemold.html (september 2017)

Zeng W., Kirk W., Hao J. 2012. Filed managemnt of Sclerotinia stem rot of soybean using biological control agents. Biological control 60: 141-147

Žerjav M., Rodič K., Urbančič Zemljič M., Schroers H-J. 2017. Glivične bolezni soje v Sloveniji. V: Trdan S. (ur.). Zbornik predavanj in referatov 13. slovenskega posvetovanja o varstvu rastlin z mednarodno udeležbo, Rimske Toplice, 7.– 8. Marec 2017. Ljubljana, Društvo za varstvo rastlin Slovenije: 399-405