Bela gniloba solate

Bela gniloba, ki jo povzročajo glive iz rodu Sclerotinia (Sclerotnia minor in Sclerotinia sclerotiorum) je eden pogostejših vzrokov za zmanjšanje pridelka solate. Kot patogen se pojavlja v vseh pridelovalnih območjih, vendar so škode večje in stalne v območjih s hladnejšo klimo in z več padavinami. V ugodnih razmerah so lahko izgube pridelka večje od 50 %. Za okužbo z belo gnilobo so občutljive skoraj vse zelenjadnice in nekatere poljščine (oljna ogrščica, krompir, soja) ter pleveli, zato ima preprečavanje bolezni s kolobarjenjem manj možnosti. Ker se glivi lahko ohranjata v tleh tudi do 10 let, je obvladovanje bele gnilobe manj učinkovito na zemljiščih z intenzivno pridelavo zelenjadnic.

Bolezenske znake pogosto opazimo šele, ko so rastline v tehnološki zrelosti. Okuženim rastlinam venijo zunanji listi, nato postane uvela cela glava (slika 1), ki kasneje zgnije (slika 4). Na koreninah, steblu in listih v bližini tal opazimo bel vatast micelij (slika 2). Kasneje se skupki micelija preoblikujejo v trde, temne strukture imenovane sklerocije (slika 3), ki glivi omogočajo dolgotrajno preživetje. Glivi, ki povzročata belo gnilobo se razlikujeta po velikosti sklerocijev, pri S. sclerotiorum so ti nepravilnih oblik s premerom do 10 mm, pri S. minor pa so manjši, bolj okrogli, s premerom do 2 mm.

Gliva Sclerotinia se ohranja v tleh v obliki temnih trdih struktur- sklerocijev, ki imajo ob prerezu belo notranjost. Njihova koncentracija v tleh je odvisna od temperature, vlage in zračnosti tal. Za glivo S. sclerotiorum je značilno, da ima večjo sposobnost preživetja, medtem ko se S. minor bolje ohranja predvsem v območjih s hladnejšo klimo. Občasno se zgodi, da glivi preživita tudi v obliki aktivnega micelija na rastlinah ali rastlinskih ostankih. Sklerociji lahko preživijo v tleh vrsto let tudi brez gostiteljskih rastlin. Obe glivi se širita na nespolni način, tako da sklerociji, ki so prezimili v tleh klijejo s hifami in prodirajo skozi korenine, steblo ali zunanje starejše liste, ki se nahajajo blizu tal. Za okužbo solate manj pomemben je spolni način širjenja glive, ko se na sklerocijih po prezimitvi oblikujejo apoteciji, v katerih nastajajo askospore, te se širijo z vetrom in okužujejo solato skozi liste.

Preventivni ukrepi

Pri zatiranju bele gnilobe dosežemo najboljše rezultate z integriranim pristopom. Pri tleh, močneje kontaminiranih s sklerociji, in v razmerah ugodnih za razvoj bolezni namreč tudi s kemičnimi fungicidi ne dosežemo dovolj visoke učinkovitosti. Prav tako ne moremo računati na odpornost solate, saj med sortami za tržno pridelavo odpornih sort ni. Med njimi so le manjše razlike v občutljivosti, odvisne od zgradbe rastline (pokončnost rasti, struktura stebla) in dolžine rastne dobe do tehnološke zrelosti. Zaradi narave glive, ki se ohranja v tleh z dolgo živimi sklerociji tudi več let, so pomembni predvsem ukrepi s katerimi zmanjšujemo njihovo število in sposobnost da okužijo solato.

Kolobarjenje: V kolobar vključujemo negostiteljske rastline, predvsem žita in trave. V zelenjadarskem kolobarju so primeren predposevek čebulnice, ki so le redko okužene z glivami, ki povzročajo belo gnilobo na solati. Ne sadimo solate neposredno po zelenjadnicah, ki so bile močneje okužene z belo gnilobo. Med zelenjadnicami za pridelavo na prostem so dobri gostitelji za belo gnilobo fižol, endivija, radič, cvetača, paprika, zelena. Facelija in večina križnic so tudi gostitelji in zato manj primerni kot vmesni posevki, v primeru, da so zemljišča že kontaminirana s sklerociji.

Rastlinska higiena: Pri pridelovanju solate sproti odstranjujemo rastline takoj ko pokažejo za belo gnilobo značilne znake uvelosti, še preden na njih nastanejo sklerociji. Čeprav ta ukrep med pridelovalci ni priljubljen zaradi dodatne porabe časa, lahko s ponavljanjem tega ukrepa precej zmanjšamo obremenitev zemljišča s sklerociji. Poskrbimo tudi za odstranjevanje bolnih rastlin med spravilom pridelka, ostanke po spravilu pa zdrobimo in zadelamo. Na zemljiščih, kjer je bil delež okuženih rastlin visok, je priporočljivo žetvene ostanke poškropiti s pripravkom, ki vsebuje trose glive Coniothyrium minitans in jih nato takoj zadelati v tla do globine 10-15 cm.

Obdelava tal: Pri pridelovanju zelenjadnic število sklerocijev narašča v obdelovalnem sloju tal. Z občasnim globokim oranjem sklerocije premaknemo v globlje plasti, kjer ne bodo v stiku s koreninami solate in bodo sčasoma izgubili sposobnost za okuževanje. Na težjih tleh, kjer prst sicer ostaja daljša obdobja vlažna tudi v zgornjih plasteh, s sajenjem na dovolj visoke grede zmanjšamo vlažnost tal in s tem nekoliko tudi možnost okužbe.

Uporaba pripravkov za spodbujanje rasti: Glive Coniothyrium minitans in različne Trichoderma vrste,  so naravno navzoče v tleh ali pa so sestavina fitofarmacevtskih sredstev za biotično zatiranje (biopesticidov). Lahko so tudi sestavina nekaterih pripravkov za spodbujanje rasti, ki niso deklarirani za zatiranje bele gnilobe, čeprav nedvomno imajo določeno učinkovitost. Nekateri tovrstni pripravki z mikroorganizmi so na trgu tudi pri nas. Namen teh pripravkov je povečanje pridelka, kar je deloma doseženo zaradi delovanja gliv na procese v tleh in s tem na povečanje rodovitnosti tal, deloma pa je tudi posledica vpliva na zdravje rastlin. Ker njihovo delovanje na določeno rastlinsko bolezen ni bilo preverjeno, jih ne moremo priporočati neposredno za zatiranje bolezni vendar so vseeno lahko dopolnilo drugim ukrepom varstva.

Več o učinkovitosti pripravkov na osnovi mikroorganizmov za  zatiranje bele gnilobe na solati si lahko preberete v naslednjih dokumentih:

https://www.ivr.si/wp-content/uploads/2018/12/solatnice_sclerotinia_MNT_priporocila.pdf

https://www.ivr.si/wp-content/uploads/2018/12/ZATIRANJE-BELE-GNILOBE-SOLATE-Z-BIOTI%C4%8CNIMI-PRIPRAVKI-CRP-MNT-novica-2019.pdf

Kemično in biotično varstvo

Za zatiranje bele gnilobe na solati, endiviji, radiču in motovilcu so na voljo sintetični fungicidi iz različnih kemijskih skupin in z različnimi načini delovanja. Za zmanjševanje okužb z belo gnilobo sta registrirana tudi dva pripravka na osnovi bakterije Bacillus amyloliquefaciens. Vsi registrirani pripravki so navedeni v tabeli  FFS za solatnice.

APS. White mold (Sclerotinia).

https://www.apsnet.org/edcenter/disandpath/fungalasco/pdlessons/Pages/WhiteMold.aspx (september 2019)

Lettuce drop.

https://www2.ipm.ucanr.edu/agriculture/lettuce/Lettuce-drop/ (september 2019)

Mersha Zelalem. 2016. Monitoring, detection and management of lettuce drop caused by Sclerotinia spp. Universtity of Missouri.

https://ipm.missouri.edu/MEG/2016/2/Monitoring-Detection-and-Management-of-Lettuce-Drop-caused-by-Sclerotinia-spp/ (september 2019)

Rabeendran N., Jones E. E., Moot D. J., Stewart A. 2006. Biocontrol of Sclerotinia lettuce drop by Coniothyrium minitans and Trichoderma hamatum. Biological control 39: 352-362

Wu B. M., Subbarao K. V. 2017. Drop. V: Compendium of lettuce diseases and pests. Second edition. Subbarao K.V., Davis R.M., Gilbertson R.L., Raid R.N. 2017. The American Phytopathological Society (APS), St. Paul, Minnesota: 35-38.