Bela gniloba

Eva Kovačec, december 2023

Bela gniloba ali bela plesen je vsesplošno razširjena bolezen, njena povzročiteljica pa je gliva Sclerotinia sclerotiorum (Lib.) de Bary. Njen razpon gostiteljskih rastlin je širok (400+), tudi med gospodarsko pomembnimi rastlinami (npr. paradižnik, fižol, solata, sončnica, zelje, oljna ogrščica, krompir, soja), in sicer okužuje skoraj vse zelenjadnice, mnoge poljščine in številne plevele. Bolezen se pojavlja večinoma na nadzemnih delih in povzroča mehko, vodeno gnilobo. Simptomi bolezni odražajo njeno ime, saj kasneje izrazito bel bombažni micelij pokrije prizadete dele rastline. Ker se s pomočjo sklerocijev ohranja v tleh vrsto let, je obvladovanje bele gnilobe manj učinkovito na zemljiščih z intenzivno pridelavo zelenjadnic. O tej bolezni so poročali iz celega sveta, vendar so škode večje in stalne v območjih s hladnejšo klimo in z več padavinami.

Organizem je uvrščen na seznam nadzorovanih nekarantenskih škodljivih organizmov (NNŠO; Izvedbena uredba Komisije EU 2019/2072, priloga IV), za katere veljajo posebne fitosanitarne zahteve (ničelna toleranca). Predpisani ukrepi za doseganje določene tolerance so na spletni strani UVHVVR, na storitvi “Prijava na preverjanje znanja s področja zdravja rastlin« (https://www.gov.si/zbirke/storitve/prijava-na-preverjanje-znanja-s-podrocja-zdravja-rastlin/).

Preglednica: Seznam NNŠO in zadevnih gostiteljskih rastlin

Bolezenska znamenja in opis povzročitelja

Povzročiteljica bele gnilobe je polifagna gliva Sclerotinia sclerotiorum (Lib.) de Bary.  Prvi znaki okužbe s to glivo se kažejo kot vodnate lezije, ki so svetlo zelene, ​​okrogle in majhne. Hitro se razširijo in pokrijejo večjo površino, ki posledično postane mehka, vodnata in začne propadati. Rastline slabo uspevajo, na njih se pojavi izrazito bel vatast micelij. Kasneje, 7-10 dni po okužbi, se skupki micelija preoblikujejo v trde, črne strukture imenovane sklerociji, ki glivi omogočajo dolgotrajno preživetje. Običajno so vidni na micelijskih preprogah, lahko pa nastanejo v okuženem tkivu (npr. v steblu-takrat imajo podolgovato obliko, ki je usmerjena v smeri votline stebla). So spremenljive oblike ter merijo 3–7 x 3–20 mm, lahko spominjajo na mišje iztrebke. En sam sklerocij lahko proizvede enega ali več apotecijev oz. odprtih trosišč (spolna generacija glive), na katerih nastajajo aski, v njih pa askospore. Običajno so apoteciji trobentasto čašaste oblike velike nekaj mm, največkrat bele, lahko pa tudi rumene ali svetlo rjave barve.

Razvoj in širjenje bolezni

Bela gniloba je bolezen hladnega in vlažnega vremena. Uspešnost širjenja glive je v največji meri pogojena s temperaturo. Gliva najbolje uspeva med 15–21°C, medtem ko so temperature med 11-15°C še posebej ugodne za nastanek razmnoževalnih struktur apotecijev. Tudi visoka relativna zračna vlaga je bistvenega pomena za izbruh bolezni, saj je za pomemben razvoj bolezni potrebno obdobje neprekinjene namočenosti rastlin vsaj 16–72 ur. Še posebej učinkovito se bela gniloba razvija v posevkih, kjer je slabo kroženje zraka in s tem visoka zračna vlaga, bodisi zaradi naravnih pogojev ali neprimerne vrtnarske prakse (npr. tesno razporejene rastline).

Običajno inokulum za pojav bolezni izvira iz askospor, ki nastanejo v askih na apotecijih, le-te pa veter odnese do potencialnih gostiteljskih rastlin. Da askospore lahko povzročijo okužbo, potrebujejo zunanji vir energije, katero največkrat predstavljajo odpadli cvetni listi. Le-ti pogosto padejo v zavoje stebla/listne pazduhe in tam obstanejo. Askospore kalijo na rastlinskih tkivih le v prisotnosti vode, katere vir je lahko dež, namakanje ali rosa, še posebej kadar so temperature nizke (med 8 in 16 °C).

Druga možnost za okužbo so dolgoživi sklerociji na površini zemlje, ki potrebujejo obdobje hladnih in vlažnih pogojev, da so sposobni kalitve. Sklerociji lahko preživijo v tleh do 10 let tudi brez gostiteljskih rastlin. Sklerociji, ki se primejo na orodje za obdelavo, pa se lahko prenesejo na druge njive.

Tretji način okužbe je na meji s tlemi, če je tam nakopičeno odpadlo listje obolelih rastlin.  Ko se gliva na starajočem ali odmrlem tkivu dovolj razraste, lahko vdre v zdrava tkiva.

Ko je gliva enkrat v tkivu, nato hitro razširi svoj micelij s pomočjo številnih litičnih encimov, saj ta vrsta lahko proizvaja endo- in eksopektinaze, hemicelulaze in proteaze. Prav tako sintetizira oksalno kislino, ki vpliva tako na izražanje njenega patogenega potenciala kot tudi na občutljivost njenega gostitelja.

Sekundarni razmnoževalni cikel glive verjetno ni pomemben, saj prihaja do širjenja med rastlinami pri neposrednem stiku zdravih rastlin z miceliji na okuženih gostiteljih.

Slika 1: Bela gniloba, ki jo je povzročila gliva Sclerotinia sclerotiorum na a) in b) solati, c) krompirju, d) fižolu, e) oljni ogrščici in f) buči (foto: arhiv KIS).

Varstvo

Bela gniloba, ki jo povzroča gliva S. sclerotiorum, lahko povzroči resne izgube pridelka, zato je pomembna skrb v kmetijstvu. Integrirano varstvo rastlin, ki združuje različne pristope, lahko učinkovito zmanjša vpliv te glivične bolezni. Nadzor patogena je zahteven zaradi njegove velike genetske variabilnosti in širokega spektra gostiteljev. Pomembni preventivni ukrepi za preprečevanje pojava in/ali razširjanja glive S. sclerotiorum je preprečitev goste vegetativne rasti rastlin z redčenjem listov in zadostnim razmikom med sajenimi rastlinami, ter kolobarjenje posevkov. Pri slednjem je zelo neugodno, da gliva S. sclerotiorum okužuje skoraj vse vrtnine, zato so za vmesno sajenje primerne negostiteljske ozkolistne rastline, kot so trave in žita. V zelenjadarskem kolobarju so primeren predposevek čebulnice, ki so le redko okužene z glivami bele gnilobe. Za sajenje izbiramo bolj odporne sorte, v kolikor so na voljo (npr. paprika). Premišljeno zasnovan sistem namakanja, ki preprečuje prisotnost proste vode na rastlinah, lahko zmanjša pojavnost bolezni.

Zaradi narave glive, ki se ohranja v tleh z dolgo živimi sklerociji tudi več let, so glavne smernice pri preprečevanju okužb s S. sclerotiorum predvsem ukrepi s katerimi zmanjšujemo število sklerocijev in njihovo sposobnost, da okužijo rastline. To pomeni skrbno in redno odstranjevanje rastlin in zemlje, ki vsebujejo sklerocije. Ob pojavu bolezni je potrebno okužene rastline skupaj s sklerociji odstraniti in zažgati. Uporaba širokospektralnega fumiganta je učinkovito pri uničevanju sklerocijev v tleh, uporaba ultravijoličnega sevanja pa lahko dodatno pomaga pri dolgoročnem nadzoru bolezni. Na sončnih območjih pridelave je možno izvesti dezinfekcijo tal s soncem (solarizacijo), ki se izvaja kot prekrivanje tal s polietilensko folijo, ki zdrži vsaj en mesec v zelo sončnem obdobju leta. To omogoča, da se temperatura tal močno dvigne in omogoči nadzor mikroorganizmov v površinskem sloju tal. Včasih so kot nadzorni ukrep uporabljali poplavljanje polja, in sicer poleti štiri do pet tednov neprekinjeno, saj je le-to znatno zmanjšalo število sklerocijev sposobnih preživetja.

Ob hujših okužbah se lahko uporabljajo fungicidi kot ukrep za nadzor, vendar so najučinkovitejši, kadar se uporabljajo preventivno ali v zgodnjih fazah bolezni. Na voljo so sintetični fungicidi iz različnih kemijskih skupin in z različnimi načini delovanja. Zaenkrat se je kot obetavni pristop pokazala uporaba amonijevega nitrata, ki uspešno uniči sklerocije. Tudi gliva Coniothyrium minitans lahko parazitira na sklerocijih, za kar se le-ta uporablja v biotičnem varstvu. Pomembno je, da jo v zemljo vnesemo pravočasno – vsaj 3 mesece pred predvidenem izbruhu bolezni. Za zmanjševanje okužb z belo gnilobo lahko uporabimo tudi pripravke na osnovi bakterije Bacillus amyloliquefaciens.

Viri

Jones J. B., Zitter T. A., Momol T. M., Miller S. A. 2016. Compendium of Tomato Diseases and Pests. Second edition. The American Phytopathological  Society, Minnesota: str 32 – 34.

Keinath A.P., Wintermantel W.M., Zitter T.A. 2017: Sclerotinia rot, str. 106 v Compendium of Cucurbit Diseases and Pests, 2. izdaja. APS Press, Minnesota, ZDA.

Mazumdar, P. 2021. Sclerotinia stem rot in tomato: a review on biology, pathogenicity, disease management and future research priorities. The Journal of Plant Diseases and Protection, 128: str 1403–1431.

O’Sullivan C.A., Belt K., Thatcher L.F. 2021. Tackling Control of a Cosmopolitan Phytopathogen: Sclerotinia. Front. Plant Sci. 12:707509.

Pernezny K., Roberts P.D., Murphy J.F., Golberg N.P. 2003. Compendium of Pepper Diseases. Second edition. The American Phytopathological  Society, Minnesota: str 22 – 23.

Sclerotinia sclerotiorum (Lib.) de Bary, (1884) – Slerotinia, e-phytia (INRAe), spletna stran (zadnjič dostopano 20. 11. 2023); https://ephytia.inrae.fr/en/C/8063/Zucchini-squash-Sclerotinia-sclerotiorum

Yanar Y., Miller S.A. Resistance of pepper cultivars and accessions of Capsicum spp. to Sclerotinia sclerotiorum. 2003. Plant Diseases. 87(3): str 303-307.