Bela in rumena gniloba fižola

Bela gniloba fižola se pojavlja v bolj hladnem in vlažnem delu leta, posebno v gostejših sklopih rastlin, kjer prevladuje višja zračna vlaga in je kroženje zraka slabše. V primeru, da je njiva trajno okužena z glivo Sclerotinia sclerotiorum obstaja večja verjetnost, da bo posevek na taki njivi propadel, lahko tudi 100 %. Za razliko od bele gnilobe, rumena gniloba fižola, katere povzročiteljica je gliva Sclerotium rolfsii, prevladuje v bolj vročih a hkrati tudi vlažnih območjih. Obe glivi imata širok krog gostiteljskih rastlin in poleg stročnic okužujeta vrsto drugih zelenjadnic.

Prve znake okužbe fižola z belo gnilobo lahko opazimo že na cvetovih, ki jih prerašča bel vatast micelij. Na strokih, listih in steblih okuženih rastlin se pojavijo drobne temno zelene vodene pege, te se postopoma večajo, postajajo sluzaste, iz njih pa ob zadostni vlagi izrašča bel micelij. Povrhnjica okuženih delov rastline se zlahka odlušči, se suši in zbledi. Rastline z okuženim steblom v bližini tal pogostokrat popolnoma propadejo. Beli kupčki micelija se nato preoblikujejo v trdnejše črne strukture – sklerocije, ki se nahajajo na povrhnjici ali v notranjosti okuženega tkiva.

Za rumeno gnilobo je značilno rahlo rumenenje spodnjih listov, rjavenje in mehčanje stebla tik nad tlemi. Ko bolezen napreduje, se rumenenje prenese tudi v višje etaže listov, rastline pa se postopoma razlistajo. Gliva skozi povrhnjico vstopa v steblo in se premešča po steblu navzdol do korenin. Ob prečnem prerezu stebla lahko opazimo temno obarvana prevodna tkiva. Na koreninskem vratu, ki postaja nekrotičen, se tanjša in suši lahko opazimo bel micelij na katerem se oblikujejo svetlo do temno rjavi okroglasti sklerociji. Micelij se razrašča po zemlji in se širi na bližnje zdrave rastline.

Gliva Sclerotinia sclerotiorum se ohranja v tleh v obliki sklerocijev tudi več kot pet let. Gliva lahko okuži rastline direktno iz tal, ko pridejo korenine v stik z njenim micelijem. Vendar pa lahko sklerociji, ki se nahajajo v bližini tal ob ugodnih pogojih, t.j. ob zadostni vlagi v tleh (vodni potencial -5 bar) in ob temperaturi zraka med 11 in 20 °C, kalijo in oblikujejo gobicam podobna odprta trosišča – apotecije. Askospore, ki nastajajo v apotecijih in askusih padejo na cvetove mladih fižolovih rastlin, tam kalijo in povzročijo okužbo. Askospore lahko preživijo v cvetovih tudi do dva tedna, bel micelij pa se v njih aktivno razvija en mesec. Kadar se dnevne temperature gibljejo med 20 in 25 °C in je hkrati prisotna visoka zračna vlaga se lahko gliva hitro razširi na druge dele rastline; stroke, liste in steblo. Okužene rastline se posušijo, dobijo bledikav videz, na njih pa se oblikujejo črni sklerociji, ki padejo na tla in čakajo na novega gostitelja.

Podobno kot gliva S. sclerotiorum se tudi Sclerotium rolfsii ohranja v tleh v obliki sklerocijev ali kot micelij. Micelij se razveja po koreninskem vratu, prodre skozi njegovo povrhnjico in naseli prevodni sistem rastline. Po zemlji se lahko razrašča na razdalji do enega metra, kar je dovolj da doseže sosednje rastline in jih okuži. Skupki micelija se nato preoblikujejo v sklerocije, ki so svetlo do temno rjave barve in zagotavljajo trajno preživetje glive v tleh. Optimalni pogoji za rast S. rolfsii so visoka temperatura cca. 30 °C, visoka zračna vlaga in visoka organska masa v tleh.

Preventivni ukrepi

Nekatere sorte in odpornejše linije fižola, kot sta denimo Ex Rico 23 in G122, so manj dovzetni za okužbo z belo gnilobo. Geni za odpornost proti beli gnilobi so bili odkriti v laškem fižolu (Phaseolus coccineus), zato si žlahtnitelji prizadevajo za prenos le teh na navadni fižol (Phaseolus vulgaris). Bolezen se pogostokrat pojavi v sklopih bujnejših sort, zato je priporočljiva setev kultivarjev fižola, ki imajo bolj pokončen in odprt habitus. V kolobar vključujemo negostiteljske rastline, kot so žita in koruza in se izogibamo setvi fižola neposredno po zelenjadnicah, ki so bile močneje okužene z belo gnilobo. Dosledno odstranjujemo rastline fižola, ki pokažejo za belo gnilobo značilne znake uvelosti, po možnosti še preden na njih nastanejo sklerociji. Kjer nam to ni uspelo, ostanke bolnih rastlin skupaj s sklerociji globoko zaorjemo v zemljo, na globino vsaj 20-25 cm. Gliva ima namreč v globljih plasteh zemlje slabše sposobnosti za okuževanje, ker težko pride v stik s koreninami rastlin.

Nekemično varstvo

Nekatere glive iz rodu Coniothyrium in Trichoderma imajo nedvomno antagonistično delovanje proti glivam iz rodu Sclerotinia in Sclerotium. Te so lahko naravno prisotne v tleh, za večjo učinkovitost pa se jih dodaja v obliki komercialnih pripravkov, ki so največkrat deklarirani kot spodbujevalci rasti in pri nas niso registrirani kot fitofarmacevtska sredstva za zatiranje bele gnilobe.

Kemično varstvo

Pri nas za zatiranje bele in rumene gnilobe fižola ni registriran noben fungicid.