Bela jagodova uš

Špela Modic; oktober 2020

Chaetosiphon fragaefolii (Cockerell)

Belo jagodovo uš [Chaetosiphon fragaefolii (Cockerell)] uvrščamo v skupino pravih listnih uši (Aphididae) in je, zarad prenosa različnih virusnih bolezni na jagodah, gospodarsko pomemben škodljivec pri pridelavi jagod na svetu. Uvrščena je na seznam nadzorovanih nekarantenskih škodljivih organizmov (NNŠO) na razmnoževalnem materialu in sadikah rastlin iz rodu Fragaria L. (Izvedbena uredba Komisije EU 2019/2072, priloga IV). Predpisani ukrepi za doseganje določene tolerance so na spletni strani storitev UVHVVR: “Prijava na preverjanje znanja s področja zdravja rastlin«. (https://www.gov.si/drzavni-organi/organi-v-sestavi/uprava-za-varno-hrano-veterinarstvo-in-varstvo-rastlin/storitve-uprave-za-varno-hrano-veterinarstvo-in-varstvo-rastlin/)

Preglednica: Seznam NNŠO in zadevnih gostiteljskih rastlin

BELA JAGODOVA UŠ

Bela jagodova uš [Chaetosiphon fragaefolii (Cockerell)] s sesanjem povzroča poškodbe na poganjkih in listih jagod. Bele jagodove uši zelo majhne, zato njihovo navzočnost opazimo šele po velikem številu olevkov na listih jagod. Kot večina drugih vrst listnih uši se tudi bela jagodova uš prehranjuje na spodnji strani listov ob listnih žilah. Prehranjuje se tako, da z bodalom predre povrhnjico lista in s sesalom, zabodenim v tkivo floema, črpa hranilne snovi, zaradi česar se listje napadenih rastlin razbarva. Pomembnejša je posredna škoda na pridelku, ki jo povzroča s prenosom sledečih virusnih bolezni na jagodah: virus lisavosti vrtnega rdečega jagodnjaka (strawberry mottle virus – SmoV); virus blagega rumenenja robov vrtnega rdečega jagodnjaka (strawberry yellow edge virus – SMYEV) in virus nagubanosti vrtnega rdečega jagodnjaka (strawberry  crinkle virus – SCV). Navzočnost virusa lahko zmanjša pridelek jagod do 80 %.

Slika 1: Bela jagodova uš `{`Chaetosiphon fragaefolii (Cockerell)`}` (foto: arhiv KIS)

Prave listne uši_jagodičje_slika 1-ŠM

Slika 2: Bela jagodova uš na čašnih listih in pecljih jagod (foto: arhiv KIS)

Prave listne uši_jagodičje_slika 2_ŠM

Prave listne uši (Aphididae) so velike od 1,5 do 3,5 mm, nekatere vrste zrastejo tudi do 7 mm. Njihovo mehko telo ima jasno oblikovano glavo, oprsje in sorazmerno velik zadek. Na tipalkah se nahajajo dihalni organi. Pri odraslih listnih ušeh obstajajo nekrilate in krilate oblike. Krilate uši imajo na oprsju dva para prosojnih kril z nekaj žilami. Prednji par kril je znatno večji od zadnjega. Zadek je sestavljen iz 10 členov. Deseti, zadnji zadkov člen ima na hrbtni strani značilen repek (cauda). Na petem zadkovem členku izraščata dve cevki (sifona). Nekatere vrste med hranjenjem, skozi analno odprtino, izločajo lepljivi sladkorni izloček, ki ga strokovno imenujemo medena rosa ali mana.

Listne uši imajo nepopolno preobrazbo (hemimetabola), brez stadija bube. Razmnožujejo se nespolno (partenogenetsko) in spolno. Navadno enemu spolnemu rodu sledi večje število nespolnih (deviškorodnih). Pri vrstah, ki imajo popoln oz. holocikličen razvoj, se iz prezimljenega jajčeca spomladi izleže uš temeljnica (nekrilata samica), ki je prva posameznica nespolnega razvoja listnih uši. Njeni potomci so skozi vso pomlad in poletje živorodne samice, dokler jeseni ne nastopi čas za oploditev. Takrat se pojavijo krilati samci, ki oplodijo samice. Anholociklične vrste nimajo spolnega rodu in se razmnožujejo nespolno. Prezimijo kot odrasle uši ali nimfe. V kontinentalnem podnebju se pojavljajo vrste, ki imajo obe razvojni obliki.

Prezimovanje večine vrst listnih uši je povezano z zimskim gostiteljem, ki je navadno lesnata rastlina, spomladi pa preletijo na drugotne zelnate ali lesnate gostitelje. Govorimo o dvodomnih vrstah listnih uši (heterecične). Na poletnih gostiteljskih rastlinah se pojavljajo le nespolni rodovi, medtem ko jeseni preletijo na zimskega gostitelja, kjer sledi spolno razmnoževanje in oplojene samice odložijo jajčeca, ki prezimijo. Vrste uši, katerih razvoj je povezan le z eno rastlinsko vrsto, imenujemo enodomne (monoecične).

 

Belo jagodova uš [Chaetosiphon fragaefolii (Cockerell)] se pri nas občasno pojavlja v nasadih jagod. Večinoma se razmnožuje nespolno. Prehranjuje na mladih poganjkih in listih jagod. Na prostem povzroča škodo zlasti v deževnih in toplih letih. V zaprtih prostorih se lahko pojavlja skozi vse leto. Nekrilate oblike uši so prosojno rumeno-bele ali bledo zeleno-rumene barve.  Velike so od 0,9 do 1,8 mm. Za krilate oblike je značilno, da imajo glavo in oprsje temno ter na zelenem zadku temno liso v obliki ploščice. Škodo povzroča s prenašanjem virusnih bolezni na jagodah kot so: virus lisavosti vrtnega rdečega jagodnjaka (strawberry mottle virus – SmoV); virus blagega rumenenja robov vrtnega rdečega jagodnjaka (strawberry yellow edge virus – SMYEV) in virus nagubanosti vrtnega rdečega jagodnjaka (strawberry  crinkle virus – SCV).

Nekemično

Vnos in ohranjanje koristnih organizmov, ki vzdržujejo populacijo listnih uši pod pragom gospodarske škode. Navadno se koristni organizmi, kot so plenilci in parazitoidi, pojavijo ob povečanju številčnosti listnih uš v nasadih. Pogosto lahko opazimo polonice, tenčičarice, ličinke muh trepetalk in najezdnike.

Kemično

Kemične pripravke za varstvo pred ušmi na jagodah uporabljamo ob prerazmnožitvi njihovih populacij. Prag škodljivosti naj bi bil po nekaterih podatkih iz literature presežen, če ob pregledu najmanj 40 listov (celoten sestavljen list) najdemo uši na 30 % listov. Insekticide uporabimo na način, ki čim manj škoduje naravnim sovražnikom in drugim neciljnim organizmom. Poleg insekticidov s sistemičnim delovanjem lahko uporabimo pripravke na osnovi rastlinskih olj ali ekstraktov, ki na škodljivce delujejo fizikalno na način, ki povzroča poškodbe voskaste povrhnjice ali njihovo zadušitev.

Blackman R. 1974. Aphids. Ginn and Company, Aylesbury, 175 str.

Blackman R.L., Eastop V.F. 2006. Aphids on the World’s Herbaceous Plants and Shrubs, 2 Volume, Department of Entomology, The Natural History Museum, London, 1439 str.

Blackman R.L., Eastop V.F. 2006. Aphids on the World’s Herbaceous Plants and Shrubs, 1 Volume, Department of Entomology, The Natural History Museum, London, 1024 str.

Maas J.L. 1998. Compendium of strawberry disease. Second edition. The American Phytopathological Society, St. Paul, Minnesota: 98 str.

Modi, Š., Razinger J., Širca S. Listne uši in prenosi virusov z listnimi ušmi. V: Mavrič Pleško I. (ur.). Prenosi rastlinskih virusov 1. Ljubljana: Kmetijski inštitut Slovenije, 2015, 23-32 str.

Vrabl S. 1992. Bolezni in škodljivci jagodičevja. ČZP Kmečki glas, Ljubljana: 98 str.