Bela krizantemina rja

Puccinia horiana Hennings

Uvod

Gliva, ki povzroča belo krizantemino rjo izvira iz Azije (Japonska, Kitajska), po letu 1960 pa se je razširila po vsem svetu in jo najdemo v večini držav, kjer gojijo krizanteme za rezano cvetje ali kot lončnice. Gostitelj so predvsem vrste in hibridi iz rodu Chrysanthemum. Velja za nevarno bolezen krizantem, saj lahko v nasadih občutljivih sort brez ukrepov varstva propade večina rastlin. Poročajo o precejšnjih izgubah pridelka; tako je bilo npr. v primeru močnega pojava v nasadu krizantem za rezanje v Srbiji od 7000 rastlin okuženih 92 %, od teh pa jih je imelo cvet le 8 %.

Zaradi vpliva te bolezni na pridelavo veljajo glede bele rje omejitve za razmnoževalni material in je uvrščena na seznam nadzorovanih nekarantenskih škodljivih organizmov (NNŠO, Izvedbena uredba Komisije EU 2019/2072, priloga IV).Predpisani ukrepi za doseganje določene tolerance so na spletni strani UVHVVR, na storitvi »Prijava na preverjanje znanja s področja zdravja rastlin«. (https://www.gov.si/drzavni-organi/organi-v-sestavi/uprava-za-varno-hrano-veterinarstvo-in-varstvo-rastlin/storitve-uprave-za-varno-hrano-veterinarstvo-in-varstvo-rastlin/)

Preglednica: Seznam NNŠO in zadevnih gostiteljskih rastlin

Bolezenska znamenja in opis povzročitelja

Rjo sprva opazimo na zgornji strani listov, kjer se pojavijo svetlo zelene do rumene pege s premerom do 5 mm. Središče teh peg postane s staranjem rjavo in nekrotično. Na spodnji strani lista, tik pod pego, se pojavijo vzdignjene, rjavo-rumene do roza, voščene bradavičaste tvorbe (teliji). Pege na zgornji strani se sčasoma vbočijo, bradavičaste tvorbe na spodnji strani postanejo izrazitejše in ko se začne sporulacija so svetlejše, skoraj bele. V telijih se oblikujejo pecljate, največkrat dvocelične brezbarvne teliospore, ki nato kalijo v enocelične bazidiospore.

Če je nasad zelo okužen, se včasih pojavijo pege in teliji tudi na steblih in ovršnih listih. Zelo okužene rastline slabo rastejo, so deformirane, listi ovenijo, se povesijo ter se postopoma povsem posušijo. Rastline ne cvetijo ali so cvetovi zakrneli. Pri šibki okužbi so listi svetlejši, manjše je število cvetnih popkov in zaradi estetskih pomanjkljivosti je zmanjšana tržna vrednost.

Slika 1: Bela krizantemina rja (EPPO Gallery, foto Andrea Minuto, CeRSAA)

Slika 2: Zreli teliji bele krizantemine rje na spodnji strani listov (EPPO Gallery, foto Agricultural Research Centre, Dept. of Crop Protection, Merelbeke)

Razvoj in širjenje bolezni

Rja je avtecična in nima vmesnega gostitelja, kot je to pogosto pri drugih vrstah rje. Teliospore vzklijejo že v teliju in oblikujejo se bazidiospore, ki se razširjajo z zračnimi tokovi in so vir okužbe za sosednje rastline. Druge oblike spor niso znane. Za kalitev obeh tipov spor je potrebna omočenost listov ali visoka zračna vlaga. Kalitev in sproščanje bazidiospor se pojavljata med 4 in 23 °C, optimalna temperatura je 17 °C. V optimalnih razmerah zadostuje že 5 ur, da pride do okužbe. Doba inkubacije po navadi traja od 7 do 10 dni, vendar lahko kratka vroča obdobja (več kot 30°C) čas do pojava bolezenskih znakov podaljšajo na 8 tednov. Poročajo, da se lahko spore povzročitelja z vetrom po zraku prenesejo tudi do 700 in več metrov daleč, ampak le v zelo vlažnem okolju. Bazidiospore so namreč zelo občutljive za izsuševanje pri relativni zračni vlagi nižji od 90 % zato je naravno širjenje bolezni na daljše razdalje malo verjetno. Ali lahko gliva prezimi na prostem, ni znano. V poskusih je bilo opisano, da so teliospore na suhih odpadlih listih preživele do 8 tednov, če pa so bile vdelane v tla in izpostavljene vlagi pa le 3 tedne ali manj. Iz tega je mogoče sklepati, da okuženi ostanki rastlin pri širjenju bolezni nimajo pomembne vloge. Bolezen se prenaša z okuženimi potaknjenci in rastlinami, lahko tudi z rezanim cvetjem krizantem. Predvsem je pomembno širjenje bolezni z razmnoževalnim materialom.

Varstvo

  • Izbor kakovostnega razmnoževalnega materiala od preverjenega dobavitelja.
  • Redno in učinkovito zračenje rastlinjakov za zmanjševanje vlage.
  • Skozi vso rastno dobo natančno pregledovanje rastlin, izločanje prvih obolelih rastlin.
  • Preventivno škropljenje s fungicidi ob pojavu prvih simptomov, preden se bolezen razširi.
  • Izbor odpornejših sort.

Viri

Horst R.K., Nelson P.E . 1997. Compendium of Chrysanthemum Diseases, APS Press, St. Paul, 62 str.

Smith I.M., McNamara D.G., Scott P.R., Holderness M. & Burger B. (eds). 1996. Quarantine Pests for Europe. 2nd ed. CAB International, Oxon & European and Mediterranean Plant Protection Organization, Paris, 1425 str.