Bela trohnoba korenin

Sivorumena mraznica ali prava štorovka je v gozdovih in na kmetijskih zemljščih pogosto razširjena gliva. Štorovke, kamor uvrščamo tudi sivorumeno mraznico, so včasih zaradi kompleksnosti taksona in poenostavitve obravnavali kot eno zbirno vrsto Armillaria mellea. Zaradi njene variabilnosti, predvsem v patogenosti in specializaciji za različne gostitelje pa so začeli domnevati, da je kompleks A. mellea sestavljen iz več različnih vrst. Ta parazitska gliva je nevarna vsem vrstam lupinarjev: leski, orehu, mandlju, pistaciji, predvsem kadar jih sadimo na zemljiščih, kjer smo izkrčili gozd. Med gozdnim drevjem najbolj ogroža hrast, pojavlja pa se tudi na iglavcih, največkrat na smreki, a le kot gniloživka na odmrlem lesu. Sivorumeno mraznico uvrščamo na seznam nadzorovanih nekarantenskih škodljivih organizmov (Izvedbena uredba Komisije EU 2019/2072, priloga IV), za katere veljajo posebne fitosanitarne zahteve. Predpisani ukrepi za doseganje določene tolerance so na spletni strani UVHVVR, na storitvi “Prijava na preverjanje znanja s področja zdravja rastlin«. (https://www.gov.si/drzavni-organi/organi-v-sestavi/uprava-za-varno-hrano-veterinarstvo-in-varstvo-rastlin/storitve-uprave-za-varno-hrano-veterinarstvo-in-varstvo-rastlin/)

Med najbolj očitna bolezenska znamenja, ki jih povzroča štorovka, zagotovo sodi odmiranje posameznih vej v krošnji (slika 2), zakrnela rast poganjkov ter razvoj manjših, bledo rumenih listov, ki predčasno odmrejo in odpadejo. Gliva uničuje kambij na koreninah in koreninskem vratu. V predelu med lubjem in lesom lahko ob odstranitvi lubja opazimo bel micelij pahljačastega videza (slika 1), ki daje bolezni tudi značilno ime bela trohnoba. Podgobje (micelij) lahko v temi fosforescira. V jesenskem času lahko v bližini debla okuženega drevesa opazimo sivo rumene trosnjake – gobe (slika 3). Okuženo drevo postopoma propada, včasih lahko preteče tudi nekaj let preden opazimo značilne bolezenske znake. Gliva napade oslabela drevesa, ki rastejo na neprimernih rastiščih ali pa so podvržena suši in drugim škodljivim organizmom.

Glive iz rodu Armillaria so dolgožive, sposobne so preživeti na trohnečem lesu v tleh tudi do sto let. Glivo prepoznamo po šopastih trosnjakih (slika 3), ki se oblikujejo pozno poleti ali jeseni na štorih, mrtvih koreninah in tudi na živem drevju. Luskati sivo rumeni klobuki so široki od 4 do 10 cm in so nameščeni na dolgih pri dnu zraščenih rumeno rjavih betih, ki nosijo pod trosovniki močan obroček (zastiralce). Na trosovnikih, ki so sprva beli, s starostjo pa postanejo rjavkasti in lisasti, se oblikuje na milijone belih do svetlo rumenih bazidiospor. Bazidiospore v ugodnih razmerah kalijo, hife pa vstopijo skozi skorjo poškodovanega drevesa. Od tod se bel micelij razraste po kambiju in beljavi in se postopoma preoblikuje v čvrst, temen in bleščeč splet hif – rizomorfe, ki služijo za nadaljnje širjenje glive. Ploščati rizomorfi se razrastejo v tleh tudi do tri metre in ko pridejo v stik s koreninami zdravega drevesa se pomikajo po tkivih navzgor vse do debla.

Bolezni neposredno ne moremo zatirati, vendar jo lahko preprečimo s preventivnimi ukrepi, kot je primerna izbira zemljišča. Nasad zasnujemo tam, kjer predhodno niso rastle gostiteljske rastline. Če ob pregledu rastišča v okolici drevesa opazimo trosnjake, poskusimo širjenje glive zaustaviti tako, da v spomladanskem času odmaknemo 20 do 30 cm debelo plast zemlje okrog debla. Na ta način bodo korenine in koreninski vrat izpostavljeni zraku in manjši vlagi. Jeseni je potrebno zemljo nasuti nazaj. Če si po tem ukrepu drevesa ne opomorejo in vseeno propadejo, jih čimprej odstranimo iz nasada in uničimo. Močno prizadeta drevesa podremo in izkopljemo panj s koreninami vred, saj se gliva ohranja v olesenelih podzemnih delih rastlin.