Armillaria mellea (Vahl) Kummer
Sinonimi: sivorumena mraznica, prava štorovka, medena štorovka
Armillaria mellea (Vahl) Kummer
Sinonimi: sivorumena mraznica, prava štorovka, medena štorovka
Urša Prislan, Janja Zajc Žunič, David Snoj; avgust 2026
Gliva Armillaria mellea je bazidiomicetna gliva, ki povzroča belo trohnobo korenin in velja za enega gospodarsko najpomembnejših povzročiteljev bolezni lesnatih rastlin. Je fakultativni parazit in saprofit, saj okužuje živa drevesa in grmovnice, hkrati pa preživi ter se razrašča tudi v odmrlem lesu. Okužba povzroča propadanje korenin, trohnobo koreninskega vratu in spodnjega dela debla, zmanjšano vitalnost ter pogosto postopno sušenje ali odmiranje gostiteljskih rastlin.
Gliva napade predvsem oslabela drevesa, ki rastejo na neprimernih rastiščih ali pa so predhodno podvržena stresu zaradi suše, mehanskih poškodb ali napada drugih škodljivih organizmov. Vrsta ima zelo širok krog gostiteljev. Najpogosteje okužuje listavce, zlasti hraste, številno sadno drevje (jablane, hruške, koščičarje, lupinarje), vinsko trto ter številne okrasne lesnate rastline, redkeje pa tudi nekatere iglavce. Okužba se širi predvsem z neposrednim stikom korenin okuženih in zdravih rastlin ter z rizomorfi (črnimi, vrvici podobnimi micelijskimi strukturami), ki se hitro razraščajo skozi tla. Prenos na večje razdalje poteka tudi s spolnimi trosi, vendar je njihov pomen pri nastanku novih okužb praviloma manjši kot vegetativno širjenje z rizomorfi.
V Sloveniji je gliva A. mellea splošno razširjena in ena najpogostejših ter najbolj agresivnih vrst rodu. Prisotna je v gozdovih, sadovnjakih, vinogradih, parkih in drugih nasadih. V Evropi je razširjena predvsem v južnem in srednjem delu celine, kjer je pomemben povzročitelj trohnobe korenin sadnih dreves in vinske trte.
Glivo A. mellea uvrščamo na seznam nadzorovanih nekarantenskih škodljivih organizmov (NNŠO), za katero so predpisani ukrepi za pridelavo razmnoževalnega in sadilnega materiala leske (Corylus avellana), kutine (Cydonia oblonga), fige (Ficus carica), oreha (Juglans regia), jablane (Malus spp..) in hruške (Pyrus spp.).
Gliva se širi predvsem vegetativno z neposrednim stikom korenin okuženih in zdravih gostiteljskih rastlin ter z rizomorfi, ki delujejo kot »koreninam podobne« strukture in se razraščajo več metrov daleč skozi tla in omogočajo glivi, da doseže korenine novih gostiteljev (slika 3). Ko rizomorfi pridejo v stik s koreninami zdravega drevesa, prodrejo v njegovo tkivo in se nato širijo navzgor po koreninskem sistemu vse do debla, kjer nadaljujejo z razgradnjo lesa in oslabitvijo gostitelja. Tak način širjenja je najpomembnejši za nastanek in širjenje lokalnih žarišč bolezni. Gliva se lahko širi tudi prek okuženih koreninskih ostankov, štorov in drugega odmrlega lesa, kjer kot saprofit preživi več let ter predstavlja trajen vir okužbe za novo zasajene rastline. Neredko se okužbe pojavijo v nasadih ob gozdnem robu ali na površinah, kjer je bil izkrčen gozd, v zemlji pa so ostali okuženi ostanki lesa korenin ali debel.
Na večje razdalje se gliva A. mellea razširja s spolnimi trosi (bazidiosporami), ki nastajajo na trosnjakih in jih raznaša veter. V ugodnih okoljskih razmerah bazidiospore kalijo in razvijejo hife, ki lahko vstopijo v rastlinsko tkivo skozi razpoke in poškodbe na skorji drevesa. Od tod se micelij razrašča po kambiju in beljavi, kjer razkraja tkiva in moti transport vode in hranil. Čeprav lahko bazidiospore kolonizirajo sveže poškodovan ali odmrl les, je njihov pomen pri neposrednem okuževanju zdravih dreves in nastanku novih žarišč bolezni praviloma manjši od vegetativnega širjenja z rizomorfi.
K širjenju glive lahko prispeva tudi človek z uporabo okuženega sadilnega materiala ali s prenosom okuženih korenin, štorov in lesa ter premikanju zemlje z okuženih območij.
Bolezenska znamenja, ki jih povzroča gliva A. mellea, so sprva nespecifična in se razvijajo postopoma. Okužene rastline zaostajajo v rasti, imajo redkejšo krošnjo, listi so manjši, rumenijo ali prezgodaj odpadajo, poganjki slabše priraščajo in s konca odmirajo. V sušnih obdobjih se simptomi običajno izrazijo močneje zaradi zmanjšane sposobnosti okuženega koreninskega sistema za sprejemanje vode in hranil. Zaradi motenj v prevodnih tkivih se vitalnost drevesa hitro zmanjša, kar se najprej pokaže v zgornjem delu krošnje, ki prične odmirati. Okuženo drevo postopoma propada, včasih lahko preteče tudi nekaj let preden opazimo značilna bolezenska znamenja. Pri močnejših okužbah posamezne veje ali celotna krošnja ovene, rastlina pa lahko v nekaj letih propade (slika 1).
Gliva uničuje predvsem kambij v predelu korenin in koreninskega vratu, kjer postopoma uničuje prevodno tkivo. V predelu med lubjem in lesom lahko ob odstranitvi lubja opazimo značilen bel micelij pahljačastega videza (slika 2), ki je najbolj prepoznaven znak okužbe z glivo A. mellea. Les ima značilen vonj po gobah. Okuženi les postopoma trohni, pri čemer se razgrajujeta lignin in celuloza, les pa postane svetel, vlaknast in krhek. Ta pojav daje bolezni značilno ime bela trohnoba. Podgobje (micelij) lahko v temi rahlo fosforescira.
Postopoma se bel, razraščajoč micelij preoblikuje v čvrst, temen in bleščeč splet hif – rizomorfe, ki služijo za nadaljnje širjenje glive. Rizomorfi se sprva razvijejo na površini korenin ali pod skorjo, nato pa se skozi tla razraščajo več metrov daleč ter delujejo kot »koreninam podobne« strukture za iskanje novega gostitelja (slika 3).
V jesenskem času lahko v bližini debla okuženega drevesa opazimo sivo rumene šopasto razraščene trosnjake – gobe (slika 4), ki predstavljajo spolno razmnoževalno fazo glive. Trosnjaki imajo luskaste sivo-rumene klobuke, široke približno od 4 do 10 cm, na dolgih, pri bazi zraščenih rumeno-rjavih betih. Na spodnji strani klobuka se nahajajo trosovniki, ki so sprva beli, s starostjo pa porjavijo in postanejo lisasti. Na teh trosovnikih nastane na milijone belih do svetlo rumenih bazidiospor. Njihova prisotnost potrjuje okužbo, vendar se ne pojavijo pri vseh okuženih drevesih in zato sami po sebi niso zanesljiv pokazatelj razširjenosti bolezni.
Pridelovalci razmnoževalnega in sadilnega materiala sadnih in lesnatih rastlin morajo biti vpisani v register izvajalcev poslovnih dejavnosti (FITO register) in v register dobaviteljev semenskega materiala kmetijskih rastlin (SEME register).
Pridelovalec mora rastlinski material pred trženjem v Sloveniji ali v EU opremiti z etiketo dobavitelja in rastlinskim potnim listom, v kolikor ima za to tudi ustrezna dovoljenja Uprave za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin.
Za razmnoževalni in sadilni material leske (Corylus avellana), kutine (Cydonia oblonga), fige (Ficus carica), oreha (Juglans regia), jablane (Malus spp.) in hruške (Pyrus spp.), za katere je gliva A. mellea opredeljena kot NNŠO, je predpisan ničelni prag navzočnosti (0 %), kar pomeni, da gliva A. mellea na teh rastlinah ne sme biti navzoča.
Posebni ukrepi za preprečevanje navzočnosti glive A. mellea na razmnoževalnem in sadilnem materialu zgoraj navedenih rastlinskih vrst niso predpisani. Pridelovalec v skladu Smernicami za izdajanje rastlinskih potnih listov (Poglavje V) izvaja splošne ukrepe v okviru katerih ustrezno pogosto in glede na biologijo ter pogoste poti prenosa glive A. mellea opravlja vizualne preglede rastlin v drevesnici oziroma nasadu. Če pridelovalec sumi ali ugotovi, da je na rastlinah prisotna gliva A. mellea, lahko odvzame vzorce in jih pošlje v akreditiran laboratorij, da se okužba potrdi ali ovrže.
Pridelovalec mora v skladu s predpisi voditi evidenco izdanih etiketah dobavitelja oziroma rastlinskih potnih listov, o opravljenih vizualnih pregledih v drevesnici oziroma nasadu in o morebitnih opravljenih vzorčenjih ter hraniti poročila o rezultatih testiranj.
Preventivni in biovarnostni ukrepi
Pridelava in sajenje neokuženega sadilnega materiala je eden najpomembnejših ukrepov za preprečevanje širjenja okužb z glivo A. mellea. Ker bolezni neposredno ne moremo zatirati, je obvladovanje okužb v praksi odvisno od doslednega izvajanja preventivnih ukrepov, katerih cilj je preprečiti vnos povzročitelja in zmanjšati možnost okužb:
Več informacij na storitvenih spletnih straneh:
Izvedbena uredba Komisije (EU) 2019/2072 z dne 28. novembra 2019
Pravilnik o trženju razmnoževalnega materiala in sadik sadnih rastlin, namenjenih za pridelavo sadja
EPPO Global Database – Armillaria mellea
Gozdarski inštitut Slovenije. Varstvo gozdov – Medena štorovka (Armillaria mellea). https://www.zdravgozd.si
Baumgartner, K., Coetzee, M.P.A. & Hoffmeister, D. (2011). Secrets of the subterranean pathosystem of Armillaria. Molecular Plant Pathology, 12, 515–534.
Devkota, P., Hammerschmidt, R. (2020). The infection process of Armillaria mellea and Armillaria solidipes. Physiological and Molecular Plant Pathology, Volume 112, 101543, https://doi.org/10.1016/j.pmpp.2020.101543.
FAO. Armillaria mellea. V: Global review of forest pests and diseases, str: 123-125 http://www.fao.org/3/i0640e/i0640e11.pdf (marec 2020)
Munda A. 1997. Raziskave štorovk (Armillaria [Fr. : Fr.] Staude) v Sloveniji. V: Znanje za gozd. Zbornik ob 50. obletnici…1997, str. 211-220
Solar A. 2019. Štorovka ali mraznica (Armillaria mella). V: Lupinarji oreh, leska, kostanj, mandelj. Kmečki glas, Ljubljana; str.: 163
Teviotdale B. L., Michailides T. J., Pscheidt J. W. 2002. Armillaria root disease. V: Copendium of nut crop diseases in temperate zones. APS Press, Minnesota, ZDA, str.: 1-2
Downer A.J., Lacan I., Armillaria Root Rot, 2020. UC ANR Publication 74171, https://ipm.ucanr.edu/home-and-landscape/armillaria-root-rot/#gsc.tab=0