Beluševa rja

Puccinia asparagi

Eva Kovačec, februar 2024

Uvod

Beluševo rjo najdemo povsod, kjer se gojijo šparglji. Predstavlja resno grožnjo pridelavi, saj lahko povzroči 100 % okuženost rastlin v nasadu. Širi se lahko zelo hitro, predvsem na območjih, kjer so špargljišča slabo vzdrževana. Rja upočasni rast mladih poganjkov in povzroči prezgodnje odpadanje filokladijev (preobražena stebla v igličasto obliko, ki imajo glavno fotosintetsko funkcijo). To posledično zmanjša sposobnost rastline za shranjevanje zalog hrane in povzroči manjši pridelek v naslednji sezoni.

Bolezenska znamenja

Gliva Puccinia asparagi napade vse nadzemne dele rastline. Najprej so simptomi opazni na rastočih poganjkih v zgodnjem poletju kot svetlo zelene, ovalne pege. Sledijo jim rdeče-rjave podolgovate lise na steblih, vejah, listih in poganjkih špargljev. Proti koncu rastne dobe se pojavijo še črne izbočene tvorbe (Slika 1). Obarvanje je posledica spor, ki nastajajo v majhnih trosiščih. Posledica okužbe je prezgodnje sušenje zelenih delov špargljev, ki se pojavi že avgusta in septembra, medtem ko ostanejo zdravi nasadi zeleni vse do oktobra ali celo prve jesenske slane. Tako ne pride do zadostnega skladiščenja založnih snovi v podzemne organe, kar se pozna na pridelku naslednje leto. Poleg tega bolezen oslabi rastline in jih naredi dovzetne za okužbo z drugimi boleznimi.

Razvoj in širjenje bolezni

Življenjski krog povzročiteljice beluševe rje je kompleksen in vključuje tako spolne kot nespolne faze ter različne vrste spor. Večina povzročiteljic bolezni rje ima več stopenj v razvoju, nekatere od njih se lahko pojavijo na različnih gostiteljih, gliva P. asparagi pa je avtoecična gliva, kar pomeni, da na istem gostitelju nastopijo vsi življenjski stadiji. Zaradi tega mnogi opazovalci različne stopnje življenjskega cikla P. asparagi prepoznajo kot različne bolezne.

Prva stopnja je znana kot faza oranžnih spor. Najprej se razvijejo ovalne lise, imenovane piknije, ki se pojavijo v spomladanskih mesecih, od aprila do julija. So dvignjene, svetlo zelene barve in dolge 10–20 mm. Ko povrhnjica le-teh poči, se lezije nekako pogreznejo proti notranjosti in obarvajo oranžno. Taka trosišča imenujemo ecidiji. V njih dozorijo ecidiospore, katere zračni tokovi in škropljenje dežja prenašajo na manjše veje, kjer kalijo. Rastlino lahko okužijo le, ko je prisotna prosta vlaga (rosa, megla ali dež). Približno dva tedna kasneje se razvijejo rdečkasto rjave, mehurčaste pustule (urediji ali uredosorusi), ki so znane kot sekundarna trosišča oz. drugi razvojni stadij. Ko pustule dozorijo, sprostijo veliko število rjavo rdečih spor, t.i. imenovanih uredospor oz. letnih trosov, ki povzročajo nove okužbe skozi poletno sezono. Le-te lahko potujejo na dolge razdalje in tako povzročajo nove okužbe celo na več sto metrov oddaljenih špargljiščih. Pride lahko do več zaporednih nespolnih generacij uredospor, ki lahko kalijo le v prisotnosti vlage in povzročajo okužbe vsakih 12 do 14 dni vse do poznega poletja, in so vzrok, da močno prizadeta polja postanejo rjavordeča. Tretja stopnja razvoja nastopi s črnimi zimskimi trosišči (teliji ali televtosorusi), ki dajejo rastlinam črni odtenek in na katerih nastajajo črne prezimne teliospore (ali televtospore). Le-te so velike, dvocelične z debelimi stenami in lahko prenesejo hude zimske pogoje. Teliospore ostanejo pritrjene na okuženih delih rastlin ali rastlinskih ostankih ali zemlji do konca sezone in skozi zimo. Tako spore prezimijo, kalijo v zgodnji pomladi in tvorijo sporidije (oz. bazidiospore), ki so primarni vir okužbe spomladi in okužijo bližnje rastoče poganjke. Ta okužba povzroči nastanek piknij, ki tvorijo piknospore in cikel bolezni se ponovi.

Bolezen se pojavlja v toplejšem delu leta in za njeno širjenje zadostuje že nekaj ur rose ali krajše deževno obdobje. Lahko se razvija pri temperaturi med 3 in 32 °C. Bolezen bolj prizadene nasade na peščenih tleh, ki so izpostavljeni suši.

Varstvo

Ker se inokulum rje belušev širi po zraku, je okužbo težko preprečiti. Uničevanje nadzemnih delov obolelih rastlin po koncu sezone ter uporaba odpornih ali vsaj tolerantnih sort zmanjšajo škodo zaradi rje. Pomemben sanitarni ukrep je preprečevanje razvoja ecidijev z rezanjem poganjkov pri spravilu pod nivojem tal. Ta način rezanja odstrani ecidije, ki se lahko razvijejo na ostankih poganjkov, ki so bili rezani nad tlemi. Za nasade so primernejša zemljišča z zadostnim kroženjem zraka, brez zavetij pred vetrom. Vrste sadimo v smeri prevladujočih vetrov, kar bistveno pripomore k hitrejšemu sušenju rastlin po dežju. Nova špargljišča načrtujemo daleč stran od starih, saj zaradi nepobiranja poganjkov v prvih letih ne prekinemo razvojnega kroga rje in tako mladi nasadi ogrožajo starejše.

Učinkovit način obvladovanja rje je izbor sort, ki imajo znano odpornost na P. asparagi. Za te rastline je značilno, da vseeno kažejo simptome okužbe, a se bolezen razvija veliko počasneje kot pri neodpornih sortah.

Pomembno je redno spremljanje pojava bolezenskih znamenj in vremenskih razmer ter pravočasna uporaba sredstev za varstvo rastlin, če želimo da bo ukrep zatiranja rje učinkovit. Fungicide uporabljamo dokler se bolezen v nasadu širi pretežno s poletnimi trosi (uredosporami), do pojava zimskih trosišč. Uporabljamo samo registrirane FFS iz seznama registriranih fitofarmacevtskih sredstev: https://spletni2.furs.gov.si/FFS/REGSR/.

Viri

PlantwisePlus Knowledge Bank Technical Datasheet: Puccinia asparagi (asparagus rust). CABI, November 2021. spletna stran (zadnjič dostopano 2. 2. 2024):

https://plantwiseplusknowledgebank.org/doi/10.1079/PWKB.Species.45746

Vakalounakis D.J., Pavlou G. (1999) Puccinia asparagi on Asparagus officinalis in Greece. EPPO Bulletin. 29 (1–2): 205.

Smith R. (1904) The Water-Regulation of Puccinia Asparagi: a Contribution to the Biology of a Parasitic Fungus. Botanical Gazette. 38 (1): 19–43.

Viljanen-Rollinson S.L.H. (2006). The Potential Occurrence of Puccinia Asparagi in New Zealand. New Zealand Plant Protection. 59: 137–140.