Bolezen tisočerih rakov

Bolezen tisočerih rakov povzroča gliva Geosmithia morbida Kolařik (Ascomycota, Hypocreales), prenaša pa jo orehov vejni lubadar Pityophthorus juglandis Blackman 1928 (Coleoptera, Scolytinae). Od sredine devetdesetih let se bolezen naglo širi v ZDA in povzroča množično sušenje več vrst orehov, med njimi tudi navadnega (Juglans regia L.) in črnega oreha (Juglans nigra). Gliva in njen prenašalec sta bila po vnosu v Evropo leta 2014 uvrščena na EPPO opozorilni seznam, leta 2019 pa na seznam karantenskih škodljivih organizmov za Unijo (priloga II.B izvedbene uredbe komisije (EU) 2019/2072). Bolezen tisočerih rakov predstavlja veliko nevarnost za gojenje navadnega oreha in tujerodnih vrst orehov v Evropi.

Na zunanji skorji so lahko opazni temni madeži okrog vstopnih lukenj vejnega lubadarja. Odmiranje v obliki rjavih lečastih nekroz in rove lubadarja (sliki 1 in 2) opazimo šele, če zgornji sloj skorje olupimo z nožem.

Ker je napad orehovega vejnega lubadarja zelo intenziven, se na vejah in deblu lahko pojavi na tisoče do 20 cm velikih nekroz, ki se združujejo, tako da v končni fazi odmre vsa skorja in kambij. Po tem znamenju je bolezen dobila ime »bolezen tisočerih rakov«. Gliva se razrašča zgolj v skorji, in ne v lesu, a zaradi množičnosti napada lubadarja in posledičnih nekroz, začno veneti in se sušiti listi na posamičnih vejah v krošnji. Odmiranje se hitro razširi na celotno krošnjo in drevo odmre v enem do dveh rastnih dobah.

Gliva Geosmithia morbida živi v sožitju z orehovim vejnim lubadarjem, ki prenaša trose te glive. Sicer G. morbida proizvaja ogromno število konidijev, ki jih raznaša veter, vendar ti ne morejo povzročiti okužbe. Novo okužbo povzročijo orehovi vejni lubadarji, ki so se izlegli in razvijali v okuženih drevesih in zatem dolbejo rove v skorjo zdravih dreves. Trosi v skorji kalijo, gliva se razrašča in povzroči odmiranje skorje.

Orehov vejni lubadar je majhen hrošček podlubnik velik le od 1,5 do 2 mm, ki edini od podlubnikov naseljuje orehe. Prepoznamo ga po štirih do šestih polkrožnih vrstah drobnih grbic na vratnem ščitu ter po pokrovkah zadka, ki se na koncu strmo spuščajo (slika 2).

Na bolezen sta najbolj občutljiva črni (Juglans nigra) in sivi oreh (J. cinerea), srednje pa je občutljiv tudi navadni oreh (J. regia) ter nekatere ameriške vrste oreha (J. hindsii, J. californica, J. microcarpa). Najbolj je odporen arizonski oreh (J. major).

Zatiranje bolezni temelji na higienskih ukrepih in preprečevanju namnožitve hrošča. Zelo pozorno je treba pregledati nenadno odmiranje vej ali celih dreves črnega in navadnega oreha. V kolikor so prisotni simptomi bolezni tisočerih rakov, je potrebno obvestiti Nacionalni referenčni laboratorij za glive in oomicete ali Laboratorij za varstvo gozdov (Gozdarski inštitut Slovenije, telefon: (01) 200-78-24). Karantenski ukrepi vključujejo prepoved prevoza lesa z lubjem (npr. hlodovina in les za ogrevanje) in takojšnje uničenje vseh napadenih delov odmirajočih dreves.

Za preprečevanje širjenja P. juglandis in G. morbida veljajo posebne zahteve za rastline za saditev, les in skorjo vrst Juglans spp. in Pterocarya spp. s poreklom iz ZDA pri uvozu v EU, kar se mora izkazovati s fitosanitarnim spričevalom. Pri premikih znotraj EU mora tovrsten rastlinski material spremljati rastlinski potni list (RPL), ki izkazuje zdravstveno neoporečnost rastlinskega materiala in omogoča njegovo sledljivost.