Bolezni na motovilcu

Motovilčeva koreninska gniloba (Phoma valerianella) se prenaša s semenom. Okuženo seme je temnejše barve, gliva se na njem ohranja v obliki trajnih spor, ki se nalepijo na površino ali v obliki micelija. Sejančki iz okuženega semena lahko odmrejo kmalu po vzniku ali celo že prej. Če se bolezen pojavi kasneje, so znamenja opazna najprej na pritlehnih delih rastlin, kjer se pojavijo rdeče-rjave proge, nato odmrejo stebelca in cele rastline. Podobna znamenja lahko nastanejo tudi na koreninah. Na starejših listih se lahko oblikujejo temne pege. Povzročitelj lahko dalj časa preživi na okuženih rastlinskih ostankih. Na propadlem tkivu se oblikujejo drobna temna trosišča s trosi (konidiji), ki jih dežne kaplje raznašajo po posevku in okužijo zdrave rastline. Gliva oblikuje tudi trajne spore (askospore), s katerimi se širi na večje razdalje.

Najbolj zanesljiv varstveni ukrep proti motovilčevi koreninski gnilobi je setev zdravega semena, zagotovitev čim bolj optimalnih razmer za setev, ki omogočajo hiter vznik (dobra priprava tal, ne pregosta setev, …), raba čistih gojitvenih plošč pri vzgoji sadik in skrb za enakomerno vlažnost substrata. Zelo dobro učinkovitost dosegajo pri razkuževanju semena s toplo vodo ali toplo paro. Nekatere semenarske hiše v Švici, Nemčiji in drugod nudijo že na tak način razkuženo seme, ki se uveljavlja ne samo v ekološki temveč tudi v integrirani pridelavi.

Razmeroma pogosta bolezen je tudi motovilčeva plesen (Peronospora valerianella). Glivi ugaja mokro in hladno vreme, zato se bolezen pojavlja predvsem v hladnih in mokrih pomladih ali jesenih, pogosteje pri pridelavi motovilca v zavarovanih prostorih. Napadeni listi postanejo svetlejši, bledo zeleni, na spodnji strani se pojavijo belkasta ležišča trosov, ki kasneje posivijo. Okužene rastline zaostajajo v rasti. Motovilčeva plesen spada v veliko skupino glivičnih bolezni, ki jih povzročajo sorodne vrste glivic. Vsak predstavnik te skupine napada eno ali nekaj gostiteljskih rastlin. Tako motovilčeva plesen napada samo motovilec, ne pa solate. Razvojni krog glive je podoben in je podrobneje opisan pri solatni plesni. Tudi za obvladovanje motovilčeve plesni so zelo pomembni preventivni ukrepi, predvsem setev zdravega ali razkuženega semena, skrb za dobro zračenje rastlinjakov v zimskem obdobju, zadostna medvrstna razdalja (10-20 cm) in dovolj velika razdalja v vrsti (redčenje po potrebi). Tudi pri vzgoji iz sadik morajo biti razmiki med rastlinami dovolj veliki, da se lahko rozete optimalno razvijejo. Fungicidi se rabijo le izjemoma, saj ima motovilec kratko rastno dobo in je nevarnost za ostanke FFS velika.

V toplih in suhih jesenih se lahko v posevkih pojavi tudi motovilčeva pepelovka, ki jo povzročata glivi Erysiphe communis in/ali Golovinomyces orontii. Na lističih se oblikujejo belkaste prevleke različnih oblik. Bolezen je pogostejša pri zgodnejših setvah. Za zatiranje bolezni ni registriranih fungicidov. Pri ekološki pridelavi v primeru večje nevarnosti priporočajo preventivni ukrep: tedensko škropljenje z raztopino pecilnega praška (5 g na 1 l vode). Pri nas običajno ne povzroča pomembnejše škode.

Tudi v Sloveniji so bili opaženi primeri propadanja motovilca v rastlinjaku zaradi  okužbe z glivo Verticilium dahliae, ki povzroča verticilijsko uvelost. Gliva okuži številne kmetijske rastline – vrtnine, poljščine in tudi lesnate rastline. Naseli se v njihovem prevodnem sistemu, kjer povzroči odmiranje tkiv, kar moti preskrbo rastlin z vodo. Napadane rastline venijo in propadejo. Znamenja bolezni nekoliko variirajo pri različnih gostiteljih. Po večini pa pride najprej do znamenj na listih, ki sprva porumenijo in venijo, kasneje se oblikuje klorotično in nekrotično tkivo,  prevodno tkivo v steblih in koreninah pa potemni. Venenje rastlin je še posebej izrazito v toplem in sončnem vremenu. Gliva se ohranja v tleh v obliki mikrosklerocijev, ki lahko preživijo brez gostitelja več let. Rastline se okužijo prek korenin, zatiranje bolezni je težko, za enkrat ni na voljo učinkovitih fungicidov.

Bakterijske in virusne okužbe

V Evropi je že več let prisotna tudi listna pegavost motovilca, ki jo povzroča bakterija Acidovorax valerianellae. Gospodarsko škodo povzroča predvsem v območjih, kjer pridelujejo motovilec skozi celo leto. Bolezen so prvič opazili leta 1991 v Franciji, kasneje so jo potrdili tudi v nekaterih drugih državah (Nemčija, Italija, Avstrija). Značilna bolezenska znamenja so mokre lise v parenhimu kličnih ali pravih listov, ki se po nekaj dneh razvijejo v črne nekrotične pege. Glavni vir okužb sta okuženo seme in okužena tla. Bakterija lahko preživi v tleh dalj časa. V primeru izbruha bolezni je zatiranje težavno, zato je najboljše preprečevanje bolezni s preventivnimi ukrepi. Predvsem je tudi v tem primeru pomembna setev zdravega semena (razkuževanje) in razkuževanje tal.

Poleg bakterijskih pegavosti so v območjih z intenzivno pridelavo pred nekaj leti potrdili tudi virusne okužbe. Na lističih motovilca nastajajo temne nekroze, ki jih povzročajo različni nekrovirusi. Znamenja so v posevku težje opazna in obolele rastline pri intenzivni in zelo avtomatizirani pridelavi težko povsem izločijo. Za trgovske verige pa je dovolj že nekaj obolelih rastlin, da zavrnejo pošiljko.

Berlanger I., Powelson M.L. 2000. Verticilium wilt. The plant health instructor.

DOI: 10.1094/PHI-I-2000-0801-01

Gardan L., Stead D.E., Dauga C., Gillis M. 2003. Acidovorax valerianellae sp. nov., a novel pathogen of lamb’s lettuce [Valerianella locusta (L.) Laterr.]. International Journal of Systematic and Evolutionary Microbiology (2003), 53, 795-800.

Schmitt A. in sod. 2009. Evaluation of non-chemical seed treatment methods for the control of Phoma valerianellae on lamb`s lettuce seeds. Journal of Plant Diseases and Protection 116 (5),  200–207.