Bulavost borovnic

Bolezen bulavosti borovnic lahko prepoznamo izjemno hitro, saj se z glivo Exobasidium vaccinii okuženi grmi obarvajo značilno rdeče. Poleg ameriških in gozdnih borovnic, glivica okužuje tudi brusnice in okrasne rastline, npr. azaleje, sleče in kamelije. Bolezen se najpogosteje pojavlja v vlažnih in hladnih pomladih, posebno na grmih, ki rastejo na slabo osončenih in manj zračnih legah. Ko se gliva enkrat naseli v rastlino, jo sistemično okuži, vendar delež okuženih grmov v nasadih redko presega 30 %. Nekateri viri poročajo, da se delež okužb v starejših nasadih borovnic na letni ravni poveča zgolj za 0,1 % in da so izpadi pridelka zaradi bulavosti borovnic zanemarljivi.

Glivo povzročiteljico bulavosti borovnic uvrščamo na seznam nadzorovanih nekarantenskih škodljivih organizmov (Izvedbena uredba Komisije EU 2019/2072, priloga IV), za katere veljajo posebne fitosanitarne zahteve. Predpisani ukrepi za doseganje določene tolerance so na spletni strani storitev UVHVVR: “Prijava na preverjanje znanja s področja zdravja rastlin«. (https://www.gov.si/drzavni-organi/organi-v-sestavi/uprava-za-varno-hrano-veterinarstvo-in-varstvo-rastlin/storitve-uprave-za-varno-hrano-veterinarstvo-in-varstvo-rastlin/)

Bolezenska znamenja redko opazimo na enoletnih poganjkih, včasih lahko od okužbe do vidnih bolezenskih simptomov preteče tudi nekaj let. Med najpomembnejše znake sodi rdečenje listov (slika 1). Ko se bolezen izrazi v eni rastni dobi, jo lahko opazimo skoraj vsako leto v maju ali juniju. Gliva se namreč v gostiteljski rastlini ohranja trajno, bodisi v poganjkih bodisi v podzemnem steblu. Pordečijo lahko celi listi ali pa se ti neenakomerno rdeče obarvajo od sredine lista navzven. Na rdečem predelu postane listno tkivo nekoliko usločeno, debelejše in usnjato. Na celičnem nivoju se število kloroplastov v celicah obolelega listnega tkiva drastično zmanjša, kar ima za posledico zmanjšanje klorofila in s tem zelene barve.

Na spodnji strani rdečih listov se začne postopoma tvoriti kremasto bela trosnica imenovana himenij (slika 2). Rdečenje listov lahko precej variira v odtenkih, od živo rdeče, svetlo roza pa do bledo zelene barve, zato lahko o glivi povzročiteljici bulavosti borovnic sklepamo šele ob prisotnosti bele trosne plasti na spodnji strani lista. Okužene rastline slabo cvetijo, venejo in predčasno odvržejo listje. Plodovi takih rastlin redko dozorijo ali pa so slabšega okusa.

Bulavost borovnic povzroča bazidiomiceta Exobasidium vaccinii, ki ima širok krog gostiteljev. Poleg rastlin iz rodu Vaccinium okužuje še okrasne rastline iz rodov Rhododendron in Camelia spp. Gliva se sistemično ohranja v obliki micelija v spečih brstih in aktivnih rastnih vršičkih rastlin borovnic, razrašča in širi se po mladih poganjkih in korenikah, sporulira pa na spodnji strani listov. Bazidiospore ob zadostni količini vlage konec pomladi kalijo in s kličnimi mešički vstopajo skozi listne reže v list. Hife potisnjene tesno ob celično steno, se razraščajo zgolj v notranjosti listnih celic. Gliva se s posebnimi hifnimi strukturami – havstoriji pričvrsti na celično steno gostiteljske rastline, od koder črpa potrebna hranila za svoje preživetje. Med listno sredico in povrhnjico lista se razrašča gost snop hif, ki potiska epidermalne celice narazen. Zadebeljena listna sredica služi kot vodni rezervoar za oblikovanje himenija – bele trosne plasti na spodnji strani lista. Ko je ta enkrat oblikovan, gliva prodre skozi kutikulo in na površini lista oblikuje bazidij z bazidiosporami, ki služijo za nadaljnje širjenje glive.

Ker so grmi pogostokrat sistemično okuženi z glivo Exobasidium vaccinii, je potrebno simptomatične rastline popolnoma uničiti, izkopati s koreninami vred in jih zažgati. Z izrezovanjem okuženih vej nikoli popolnoma ne saniramo grmov, saj se gliva nahaja tudi v podzemnem steblu oz. koreniki. Če okužene nadzemne dele rastlin izrežemo še preden gliva sporulira, s tem nekoliko zaustavimo širjenje glive po nasadu. Uporaba kemičnih fungicidov ni učinkovita.