Candidatus Phytoplasma solani

Ca. Phytoplasma solani

Nika Krivec, marec 2023

Uvod

Fitoplazme so bakterije iz razreda Mollicutes, ki nimajo celične stene. So obligatni paraziti, ki se razmnožujejo v floemu rastlin in v hemolimfi žuželčjih vektorjev. Povzročajo več kot 600 različnih rastlinskih bolezni, ki se kažejo med drugim kot upočasnjena rast, nenormalna pigmentacija, spremembe v razvitosti, morfologiji in obarvanosti listov ter cvetov in metličavost. V laboratoriju jih ne znamo gojiti, poleg tega so simptomi okužb lahko nespecifični, zato je identifikacija težavna.

Takson Ca. Phytoplasma solani je bil prvič opisan leta 2013. Gre za ribosomsko skupino 16SrXII (stolbur), podskupino A. Fitoplazme, ki jih uvrščamo v to skupino, napadajo širok nabor gostiteljev, med drugim razhudnikovke, vinsko trto, zeleno, koruzo, peso, jagodnjak in sivko.

Organizem je uvrščen na seznam nadzorovanih nekarantenskih škodljivih organizmov (NNŠO; Izvedbena uredba Komisije EU 2019/2072, priloga IV), za katere veljajo posebne fitosanitarne zahteve (ničelna toleranca). Predpisani ukrepi za doseganje določene tolerance so na spletni strani UVHVVR, na storitvi “Prijava na preverjanje znanja s področja zdravja rastlin« (https://www.gov.si/zbirke/storitve/prijava-na-preverjanje-znanja-s-podrocja-zdravja-rastlin/).

Razširjenost

Organizem je prisoten na področju južne in srednje Evrope, vključno s Slovenijo. Severna meja razširjenosti je na Češkem, v južni Nemčiji in v francoski Alzaciji. To ustreza tudi severni meji razširjenosti glavnega prenašalca (Hyalestes obsoletus), ki je, kot kaže, omejitven faktor širitve v severno Evropo, saj tam ni prisoten.

Bolezenska znamenja

Pri vinski trti (Vitis spp.) omenjena fitoplazma povzroča bolezen »bois noir« (trsna rumenica tipa počrnelosti lesa oz. navadna trsna rumenica), ki je najbolj razširjena trsna rumenica v Evropi in v državah južnega Mediterana. Prvič je bila opisana v severovzhodni Franciji, kasneje pa v dolinah Mozele in Rena v Nemčiji, kjer so jo poimenovali tudi »Vergilbungskrankheit«, kar označuje počasno odmiranje, ki je značilno za to obolenje. Bolezenska znamenja so podobna kot pri ostalih trsnih rumenicah. Značilno je razbarvanje listov, ob okužbi rastlina odvrže cvetove, grozdi propadejo ali pa se jagode posušijo. Lignifikacija poganjkov in trsov je zakasnjena, les je mehak in neenakomerno dozoreva, rozge se povesijo. Slabo razvite rozge pozimi ob nizkih temperaturah pozebejo in počrnijo, od tu tudi izraz črni les. Starejši les pod skorjo dobi plitve žlebaste vdolbine, deblo pa izgubi okrogel presek in postane nepravilno sploščene oblike z neenakormernimi plitvimi žlebastimi zajedami. Kadar je okužen mlad trs, se okužba običajno razvije po celotni dolžini, trs pa lahko propade, medtem ko si starejše rastline lahko opomorejo, vendar se z leti propadanje stopnjuje. Za zelo občutljivo sorto velja ‘Chardonnay’, različni viri pa kot občutljive navajajo še vsaj sorte ‘Cabernet sauvignon’, ‘Barbera’, ‘Rebula’, ‘Pinela’, ‘Malvazija’, ‘Refošk’, ‘Sauvignon’, ‘Šipon’, ‘Žametovka’, ‘Beli’ in ‘Sivi pinot’, ‘Sémillon’ in ‘Sauvignon blanc’. Manj občutljive sorte, ki znakov skoraj ne pokažejo, naj bi bile ‘Laški rizling’, ‘Tokaj’, ‘Syrah’ in ‘Merlot’, za sorto ‘Modri pinot’ pa so si navedbe nasprotujoče. Tudi bolezenska znamenja se lahko med kultivarji nekoliko razlikujejo. Pri sorti ‘Renski rizling’ pride denimo do pojava črnih izrastkov. Razvoj znamenj na trti je odvisen tudi od vremenskih razmer. Hladno, vlažno vreme simptome zakasni, medtem ko jih vroče in suho vreme pospeši. Znamenja so manj izrazita, kadar rastlinam primanjkuje dušika ali pri sočasni okužbi z virusi iz rodu Nepovirus.

Sivka (Lavandula spp.) razvije izrazita bolezenska znamenja, ki pa jih lahko zamešamo s posledicami pozebe in suše. Zgodnji znaki so rumenenje listov in zmanjšana vitalnost rastline, kasneje se krošnja začne po delih sušiti in sčasoma odmre. Listi rastejo pokončno in se zvijajo navzdol. Žuželčji vektor se na sivki tudi razmnožuje, kar lahko v južni Franciji zaradi učinkovitega širjenja okužbe v štirih do petih letih privede do točke, ko je potrebno uničiti celoten nasad.

O okužbi s fitoplazmo iz skupine 16SrXII (stolbur) so na jagodnjaku (Fragaria spp.) leta 2003 poročali iz vrtnarij v severni Italiji, kjer so se pri sorti ‘Tethis’ starejši listi vihali navzgor in se prezgodaj razbarvali, novi listi pa so bili neznačilno majhni s kratkimi peclji, klorotični in uvihani. Nekatere obolele primerke jagodnjaka so nato čez zimo gojili v rastlinjakih, naslednjo pomlad pa je prišlo do za okužbo s fitoplazmami značilnih abnormalnosti na cvetovih (zelenenje, spremenjena morfologija) in sterilnosti, nastali plodovi so bili deformirani, novi listi so bili majhni, asimetrični in svetlozeleni z razbarvanimi robovi. Bolezenska znamenja so tekom rasti postajala še izrazitejša, kasneje so rastline odmrle. Kasneje so podobne simptome opazili tudi pri nekaterih drugih kultivarjih.

Načini prenosa

Glavni naravni prenašalec Ca. Phytoplasma solani je svetleči škržatek (Hyalestes obsoletus Signoret) iz družine mrežekrilih škržatkov (Ciixidae), ki je prisoten širom Mediterana in v srednji Evropi, kjer ima po eno generacijo na leto. Na gojenih gostiteljih, razen na sivki, se ne razmnožuje. Naravni rezervoar fitoplazme in svetlečega škržatka predstavljajo nekateri izmed gostiteljskih plevelov, npr. njivski slak (Convolvulus arvensis), navadni plotni slak (Calystegia sepium) in velika kopriva (Urtica dioica), na katerih nimfe tudi prezimijo.

Obstajajo tudi drugi prenašalci, npr. mrežekrili škržatek R. panzeri, ki je prav tako prisoten v večini mediteranskih in srednjeevropskih držav, prezimi na pšenici (Triticum spp.) ali na navadnem sirku (Sorghum halepense), odrasle žuželke pa odlagajo jajčeca na koreninah koruze (Zea mays), kjer se nimfe nato okužijo.

Ni izključen neperzistenten prenos v manjšem obsegu s prenašalcem zlate trsne rumenice, ameriškim škržatkom (Scaphoideus titanus), v katerem so že našli ta tip fitoplazme.

Možen je tudi vegetativen prenos.

Varstvo

Najpomembnejša oblika varstva je uporaba certificiranega materiala in izbira odpornejših sort. V primeru potrjene okužbe je priporočeno okuženo rastlino odstraniti iz nasada in jo uničiti. Možni načini varstva so tudi zatiranje plevelov, ki vzdržujejo populacije prenašalca, herbicidi in pa metode termoterapije za pridelavo neokuženih trsnih cepljenk, ki pa so v praksi zahtevne za izvedbo. Uporaba insekticidov vsaj na nasadih sivke ni priporočena, saj je sivka zelo privlačna za opraševalce, na katere bi to lahko imelo negativen vpliv. Poleg tega se nimfe razvijejo na koreninah, tako da insekticidi nanje nimajo vpliva.

Viri

Chuche J., Danet J.-L., R. J.-B., Arricau-Bouvery N., Thiéry D. 2017. Minor cultures as hosts for vectors of extensive crop diseases: Does Salvia sclarea act as a pathogen and vector reservoir for lavender decline?. Journal of Pest Science 91: 145-155.

EFSA PLH Panel (EFSA Panel on Plant Health). 2014. Scientific opinion on the pest categorisation of Candidatus  Phytoplasma solani. EFSA Journal, 12(12): 3924.

Lešnik M. 2010. Trsne rumenice fitoplazmatskega izvora. V: Vinogradništvo. 2. izdaja. Vršič S., Lešnik M. (avtorja). Kmečki glas, Ljubljana: 313-318.

Maixner M. 2015. Bois noir or Vergilbungskrankheit. V: Compendium of Grape Disease, Disorders, and Pests. 2nd Ed. Wilcox W. F., Gubler, W. D., Uyemoto J. K. (ur.). The American Phytopathological Society, St. Paul, Minnesota: 107-109.

Quaglino F., Zhao Y., Casati P., Bulgari D., Bianco P. A., Wei W., Davis R. E. 2013. ‘Candidatus Phytoplasma solani’, a novel taxon associated with stolbur- and bois noir-related disease of plants. International Journal of Systematic and Evolutionary Microbiology, 63: 2879-2894.

Terlizzi F., Babini A. R., Credi R. 2007. First Report of Stolbur Phytoplasma (16SrXII-A) on Strawberry in Northern Italy, Plant Disease 90(6): 831.