Češnjeva listna pegavost

Blumeriella jaapii

Eva Kovačec, oktober 2024

Uvod

Češnjeva listna pegavost je pogosta bolezen, ki prizadane češnje (Prunus avium) in višnje (Prunus cerasus) ter nekatere ostale divje/okrasne vrste rodu Prunus (npr. divjo češnjo Prunus avium, čremso P. padus, rešeljiko P. mahaleb). Njen povzročitelj je patogena gliva Blumeriella jaapii (Rehm) Arx (sinonima Coccomyces hiemalis in Cylindrosporium padi). Visoka zračna vlaga in zmerne temperature (med 15 °C in 25 °C) spodbujajo širjenje okužb. Bolezen se v nasadih češenj in višenj pojavlja redno vsako leto. Pomembno škodo na listih povzroča v deževnih letih, ko je največkrat najpomembnejši vzrok za prezgodnje odpadanje listja. Različne sorte češenj se razlikujejo po občutljivosti na okužbo, kar pomeni, da je izbira prave sorte ključen preventivni korak v boju proti tej bolezni.

Bolezenska znamenja in opis povzročitelja

Prvi simptomi češnjeve listne pegavosti se običajno pojavijo konec maja/začetek junija na mladih listih. Okuženi listi na zgornji površini razvijejo veliko majhnih rdečih do vijoličnih peg (do 3 mm), ki se sčasoma združujejo (Slika 1). Pege so na češnji večje in bolj okrogle v primerjavi s pegami na listih višnje. Na spodnji strani lista se tvorijo glivni acervuli (nespolna trosišča), ki vsebujejo konidiofore. Na njih nastajajo podolgovati nespolni trosi oz. konidiji (60-75 x 3 μm) (Slika 2), ki vršijo okužbe v poletnem času. Močno okuženi listi rumenijo, se lahko zvijajo in propadajo. Odpadanje listov se lahko pojavi že zgodaj poleti, kar dodatno oslabi rastlino in zmanjšuje njen fotosintetski potencial. Bolezen se v večjem obsegu največkrat pojavi šele po obiranju plodov, zato se posledice na pridelku odrazijo šele v naslednjem letu. Drevesa, ki ogolijo, so manj vitalna in imajo manjši prirastek, v naslednjem letu pa manj cvetnih nastavkov in plodov. V hujših primerih bolezen lahko povzroči odmiranje mladih poganjkov, kar pomeni resno grožnjo za celoten nasad. Če poletnemu odpadanju listov sledi huda zima, lahko drevesa zaradi zimskih poškodb celo propadejo.

Razvoj in širjenje bolezni

Gliva prezimi v okuženih listih in vejah, kar ob ugodnih vremenskih razmerah omogoča ponovno širjenje bolezni. Spomladi se na okuženem tkivu gostitelja razvijejo temno rjavi apoteciji (0,2-0,3 mm v premeru) z aski. Optimalna temperatura za razvoj apotecijev je 16,5 °C, za razvoj askov pa 13 °C. V askih se razvijejo askospore oz. spolne spore (30-50 x 3,5-4,5 μm), ki dozorijo v odvisnosti od temperature in vlage. Askospore se lahko izločijo med in takoj po dežju, od poznega cvetenja do približno šest tednov po odpadu cvetov. Izločanje askospor je največje pri temperaturah med 16-30 °C. Za kalitev spor in okužbo je dovolj vlažno obdobje dolgo le nekaj ur. Spore okužijo novo rastlino preko listnih rež, ki se nahajajo na spodnji površini listov, na listnih in plodnih pecljih ter, kratek čas, tudi na plodovih. Listi so odporni na okužbo od brstenja do razprtja, medtem ko so občutljivi za okužbo, ko so razprti, vendar ta dovzetnost z njihovo starostjo upada. Pege na listih običajno postanejo vidne v 5-15 dneh. Lahko pride do okužbe pecljev plodov, ki se kaže kot 3-6 mm dolge lezije vzdolž peclja. Okužba plodov je redka in zanemarljiva, a se lahko pojavi v primeru hude epidemije bolezni. Ko se lezije pojavijo, so acervuli s konidiji vidni na spodnji strani lista. Konidije nato veter ali dež prenaša iz lista na list. Ponovna sekundarna širitev in okužba s konidiji se nadaljujejo do jesenskega odpada listja.

Varstvo

Za učinkovito varstvo pred češnjevo listno pegavostjo je ključno kombinirati preventivne in kemične ukrepe. Samo en način ukrepanja pogosto ni dovolj za obvladovanje bolezni, zlasti v letih z ugodnimi vremenskimi razmerami za razvoj bolezni.

Preventivni ukrepi

Za sajenje češenj izbiramo osončene in dobro prevetrene lege. Ustrezna rez ter odstranjevanje odvečnih poganjkov v poletnem času zagotavlja dobro prezračenost krošnje ter s tem pripomore k zmanjševanju širjenja okužb. Vse komercialno dostopne sorte češenj so dovzetne za listno pegavost, vendar so nekatere bolj občutljive kot druge. Redno odstranjevanje okuženih delov rastlin je ključno za zmanjšanje inokuluma. Okužene liste in poganjke je treba obrezati in uničiti, da se prepreči širjenje bolezni in zaščiti zdrave dele rastline. Odpadlo listje je potrebno pograbiti in odstraniti iz nasada. Druga možnost je tudi škropljenje odpadlega listja z raztopino uree (3 %) kar pripomore k hitrejši razgradnji.

Kemično varstvo

V nasadih češenj in višenj je priporočljivo opraviti preventivno zimsko ali predspomladansko škropljenje z bakrovimi pripravki, kar pripomore tudi k zmanjševanju primarnih okužb s češnjevo listno pegavostjo. Baker lahko sicer uporabimo tudi že jeseni ob odpadanju listja, da zmanjšamo preživelost povzročitelja na okuženih delih rastlin. Kasneje v rastni sezoni se za kemično varstvo pred češnjevo listno pegavostjo odločamo na podlagi vremenskih razmer in deleža primarnih okužb. Prvo škropljenje običajno opravimo na začetku zorenja plodov oz. glede na napovedi prognostične službe za varstvo rastlin. Proti bolezni delujejo tudi nekateri fungicidi, ki jih uporabljamo za varstvo pred drugimi povzročitelji bolezni (npr. cvetni moniliji). Češnjeva listna pegavost se najhitreje širi v poletnem času, zato je potrebno proti njej ukrepati večkrat, tudi po obiranju plodov. Običajno se nanos fungicidov opravi vsake 2-3 tedne oz. je treba število škropljenj prilagoditi količini in pogostosti padavin.

Viri

Celar A., Caf A. Strokovno sadjarsko društvo Slovenije. Gospodarsko pomembne bolezni češenj in drugih koščičarjev. Spletni dostop: http://sadjar.si/wp-content/uploads/2016/03/GOSPODARSKO-POMEMBNE-BOLEZNI-%C4%8CE%C5%A0ENJ.pdf

Garcia S.M., Jones A.L. (1993). Influence of temperature on apothecial development and ascospore discharge by Blumeriella jaapii. Plant Disease 77, 776–779.

Holb I.J. (2009). Some biological features of cherry leaf spot (Blumeriella jaapii) with special reference to cultivar susceptibility. International Journal of Horticultural Sciences 15, 91–93

Ogawa J.M., Zehr E.I., Bird G.W., Ritchie D.F., Uriu K., Uyemoto J.K. (1995). Compendium of Stone Fruit Diseases. The American Phytopathological Society, Minnesota: str 21 – 22.

Seznam registriranih fitofarmacevtskih sredstev. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Uprava za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin. Spletni dostop: http://spletni2.furs.gov.si/FFS/REGSR/index.htm