Češpljev kapar

(Parthenolecanium corni Buche)

Melita Štrukelj; september 2016

Češpljevega kaparja uvrščamo v družino Coccidae, za katero je močno izražen spolni dimorfizem. Klasifikacija temelji večinoma na morfoloških lastnostih odraslih samic. Kaparji se aktivno premikajo v času prve nimfalne stopnje in kot krilati samci po preobrazbi. Premikajo se sicer tudi ostale razvojne oblike nimf in odrasle samice, vendar le v omejenem obsegu. Pasiven prenos navadno poteka z vetrom, zemljo, vodo, pomemben dejavnik prenosa so živali in človek, predvsem s premikanjem rastlinskega materiala.

Kaparji so škodljivi predvsem na sadnem drevju, grmičevju in rastlinah v zavarovanih prostorih. Razširjeni so po vsej Sloveniji, predvsem na Primorskem. V večini povzročajo škodo kot neposredni škodljivci.

Hranijo se z rastlinskim sokom in tako oslabijo rastlino, povzročijo razbarvanje listov, deformacije vej ter njihovo odmiranje, ob hujšem napadu celo odmiranje celotnih rastlin. Oslabljene rastline so tudi dovzetnejše za napade drugih škodljivcev in patogenih organizmov. Kaparji so pomembni tudi kot prenašalci rastlinskih virusov na vinski trti. Posredna škoda, ki jo povzročajo, je izločanje medene rose. Nanjo se naselijo glive sajavosti, ki zmanjšujejo fotosintezo, vplivajo na razvoj ter tržno vrednost rastlin in pridelka.

Slika 1: Češpljev kapar na ameriški borovnici (foto: arhiv KIS)

Češpljev kapar_slika 1

Oblika, velikost in obarvanost odraslih samic je odvisna od njihove starosti in gostiteljskih rastlin, na katerih se prehranjujejo. Popolnoma odrasle so dolge okoli šest in široke okoli štiri mm. So rjave barve, hrbtna stran telesa pa je precej izbočena in močno sklerotizirana. Otrdel skelet mrtve samice služi kot zaščita jajčecem in novo izleglim nimfam (ličinkam).

Češpljev kapar se razmnožuje spolno in partenogenetsko, navadno ima en rod letno, v razvoju pa se pojavljata dve nimfalni stopnji. Češpljev kapar prezimi v drugi stopnji nimfe. Proti koncu aprila se razvijejo odrasli osebki in dozorele samice začnejo odlagati jajčeca (1500-2000) pod ščitek. Samica umre, ščitek pa nudi zaščito jajčecem. Nov zarod kaparjev se izleže proti koncu junija. Mlade nimfe se prehranjujejo na spodnji strani listov, po prehodu v drugo stopnjo (proti koncu poletja) pa se preselijo na lesnate dele.

Slika 2: Nimfe kaparja na spodnji strani lista (foto: arhiv KIS)

Češpljev kapar_slika2

Nekemično

Za nekemično zatiranje lahko uporabimo plenilce – nekatere polonice (Coccinellidae) in parazitoide. Naravni sovražniki so navadno škodljivi le nimfam, občasno tudi jajčecem, ptice pa se hranijo tudi z odraslimi kaparji in njihovimi jajčeci. Učinkovitost naravnih sovražnikov zmanjšujejo mravlje z branjenjem kaparjev. Kaparji z izločanjem medene rose oskrbujejo mravlje s hrano, slednje pa jih zato branijo ter hkrati preprečujejo odlaganje jajčec parazitskih organizmov v telesa kaparjev.
Številčnost planilcev (npr. nekatere polonice in navadna tenčičarica) lahko povečamo tudi s setevijo varovalnih posevkov (angl. cover crops) v vrste med glavne posevke.

Mehanskih načinov se poslužujemo takrat, ko škodljivcev na rastlini ni veliko. Navadno prezimujejo v razpokah ali pod lubjem. Po kaparjih podrgnemo s paličico, rokavico ali krpo in jih tako poškodujemo. Pozno spomladi jih lahko odstranimo s krtačo ali s spiranjem s toplo vodo. To pri ščitastih kaparjih navadno naredimo, ko imajo samice razvito jajčno vrečko in se nimfe še niso izlegle.

V kolikor je populacija kaparjev na rastlinah številčnejša, je kemično zatiranje neizogibno. Vendar je tudi v tem primeru priporočljivo, da pred nanosom insekticida mehansko odstranimo vidna legla teh škodljivih organizmov.

Kemično 

Za insekticide so najbolj občutljivi v začetku razvoja (konec maja, začetek junija), ko so nimfe še popolnoma brez zaščite oziroma voščenega poprha. Navadno so nimfe skrite na spodnji strani listov, pod lubjem in v razpokah, kar otežuje njihovo zatiranje. Kolonije odraslih kaparjev so zavarovane s ščitkom, kar zmanjšuje učinkovitost insekticidov.

V splošnem uporaba insekticidov negativno vpliva na naravne sovražnike. Z nepravilno in prepogosto rabo fitofarmacevtskih sredstev prihaja tudi do vse večjega pojava odpornosti kaparjev na uporabljena sredstva, zato moramo večjo pozornost nameniti nekemičnim načinom zatiranja teh škodljivcev.

Kosztarb M., Kozar F. 1988. Scale Insects of central Europe. Series Entomologica, Dr. W. Junk Publishers, Dordrecht, The Netherlands, 41: 456 str.

Pellizzari G. 1997. Grapevine. World Crop Pests, Soft Scale Insects their Biology, Natural Enemies and Control, 7(B): 323-331

Štrukelj M. in sod. 2012. Kaparji (Hemiptera: Coccoidea) vinske trte (Vitis vinifera L.) v Sloveniji in možnosti njihovega biotičnega zatiranja. Acta agriculturae Slovenica, 99 (2): 255-269