Črna fižolova uš

Aphis fabae Scopoli

Špela Modic, november 2020

Prave listne uši (Aphididae) so drobne, majhne fitofagne vrste žuželk. Njihovo navzočnost pogosto opazimo šele po olevkih ali simptomih napada, ki jo povzročajo s sesanjem hranilnih snovi. Črna fižolova uš je polifag, ki s sesanjem na več kot 200 rastlinskih vrstah povzroča neposredne poškodbe na rastlinah. Vrsta je razširjena po vsem svetu in je v številnih državah pomembne škodljivec stročnic, predvsem fižola, napada pa tudi druge vrtnine in poljščine kot so: sladkorna pesa, krmna in rdeča pesa, bob, špinača, blitva, grah, sončnica, idr. Kot prenašalka virusov na rastlinah je pomembna pri pridelavi semenskega krompirja in sladkorne pese. Najdemo jo tudi na številnih plevelih.

Poleti kolonije črne fižolove uši s sesanjem na rastlinah povzročajo neposredno škodo na rastlinah. Še posebej občutljive na napad listnih uši so mlade rastline. Simptomi napada so rumenenje in venenje, predvsem ob robovih listov. Napadene rastline kot tudi plodovi se nepravilno razvijajo in zaostajajo v rasti. Ob močnem napadu fižolove uši so stroki le delno polni, rastline lahko tudi propadejo. Poleg tega fižolova uš izloča tudi medeno roso, na katero se naselijo glive sajavosti, ki onesnažijo pridelek. Pomembna je tudi posredna škoda, ki jo črna fižolova uš povzroča s prenašanjem nekaterih rastlinskih virusov, predvsem pri pridelavi semenskega krompirja.

Slika 1: Kolonije črne listne uši na listih fižola (foto arhiv KIS)

Črna fižolova uš

Prave listne uši (Aphididae) so velike od 1,5 do 3,5 mm, nekatere vrste zrastejo tudi do 7 mm. Njihovo mehko telo ima jasno oblikovano glavo, oprsje in sorazmerno velik zadek. Na tipalkah se nahajajo dihalni organi. Pri odraslih listnih ušeh se pojavljata nekrilata in krilata oblika. Krilate uši imajo na oprsju dva para prosojnih kril z nekaj žilami. Prednji par kril je znatno večji od zadnjega. Zadek je sestavljen iz 10 členov. Deseti, zadnji zadkov člen ima na hrbtni strani značilen repek (cauda). Na petem zadkovem členku izraščata dve cevki (sifona). Nekatere vrste med hranjenjem, skozi analno odprtino, izločajo lepljivi sladkorni izloček, ki ga strokovno imenujemo medena rosa ali mana.

Listne uši imajo nepopolno preobrazbo (hemimetabola), brez stadija bube. Razmnožujejo se nespolno (partenogenetsko) in spolno. Navadno enemu spolnemu rodu sledi večje število nespolnih (deviškorodnih). Pri vrstah, ki imajo popoln oz. holocikličen razvoj, se iz prezimljenega jajčeca spomladi izleže uš temeljnica (nekrilata samica), ki je prva posameznica nespolnega razvoja listnih uši. Njeni potomci so skozi vso pomlad in poletje živorodne samice, dokler jeseni ne nastopi čas za oploditev. Takrat se pojavijo krilati samci, ki oplodijo samice.

Anholociklične vrste nimajo spolnega rodu in se razmnožujejo nespolno. Prezimijo kot odrasle uši ali nimfe. V kontinentalnem podnebju se pojavljajo vrste, ki imajo obe razvojni obliki.

Prezimovanje večine vrst listnih uši je povezano z zimskim gostiteljem, ki je navadno lesnata rastlina, spomladi pa preletijo na drugotne zelnate ali lesnate gostitelje. Govorimo o dvodomnih vrstah listnih uši (heterecične). Na poletnih gostiteljskih rastlinah se pojavljajo le nespolni rodovi, medtem ko jeseni preletijo na zimskega gostitelja, kjer sledi spolno razmnoževanje in oplojene samice odložijo jajčeca, ki prezimijo. Vrste uši, katerih razvoj je povezan le z eno rastlinsko vrsto, imenujemo enodomne (monoecične).

Fižolova uš – Aphis fabae Scopoli

Vrsta je kozmopolit.

  • Ima holocikličen razvoj in je heterecična.
  • Prezimi v razvojnem stadiju jajčeca na navadni trdoleski – Euonymus europaeus ali navadni brogoviti – Viburnum opulus.
  • Nekrilate oblike listnih uši so ovalne oblike, velike od 1,5 do 3,1 mm.
  • Običajno so črne barve, včasih z belim voščenimi oznakami na abdomnu.
  • Obiskujejo jih mravlje, ker jih privablja medena rosa.
  • Simptomi napada so rumenenje in venenje, predvsem ob robovih listov. Napadene rastline kot tudi stroki se nepravilno razvijajo in zaostajajo v rast.
  • Rastline lahko ob močnem napadu propadejo.

Slika 2: Črna fižolova uš - Aphis fabae Scopoli (foto: arhiv KIS)

Slika 1 črna fižolova uš Aphis fabae

Slika 3: Krilata oblika črne fižolove uši - Aphis fabae scopoli (foto: arhiv KIS)

slika 2 Krilata oblika črne fižolove uši – Aphis fabae scopoli

Nekemično zatiranje

Ob povečanju številčnosti listnih uš se v nasadih navadno pojavijo tudi razne vrste koristnih organizmov, kot so polonice, tenčičarice, ličinke muh trepetalk in najezdniki, ki plenijo ali parazitirajo listne uši. Zato je skrb za ohranjanje koristnih organizmov pomemben ukrep za vzdrževanje populacije uši pod pragom gospodarske škode.

Kemično zatiranje

V primeru močnejšega napada uši zatiramo z insekticidi, ki jih uporabimo ob preseganju praga škodljivosti. Po možnosti izbiramo sredstva s čim manjšim vplivom na naravne sovražnike.

Blackman R.L., Eastop V.F. 1994. Aphids on the World’s Trees. An identification and information guide., Department of Entomology, The Natural History Museum, London, 987 str.

Čamprag, D., 1983. Priručnik izveštanje i prognoze službe zaštite poljoprivrednih kultura. Beograd, Savez društava za zaštitu bilja Jugoslavije: 682 str.

Modic, Š., Razinger J., Širca S. Listne uši in prenosi virusov z listnimi ušmi. V: Mavrič Pleško I. (ur.). Prenosi rastlinskih virusov 1. Ljubljana: Kmetijski inštitut Slovenije, 2015, 23-32 str.

Vrabl S. 1992. Škodljivci poljščin. Ljubljana, Kmečki glas, knjižica za pospeševanje kmetijstva: 142 str.