Črna noga krompirja

Neja Marolt in Peter Dolničar; avgust 2017,

posodobljeno marec 2024

Uvod

Simptome bolezni črne noge krompirja povzročajo bakterije iz rodov Dickeya in Pectobacterium. Spadajo med pektinolitične bakterije, kar pomeni, da so sposobne proizvesti encime, ki razgrajujejo pektin v gomoljih in zelenih delih rastline. V Sloveniji so bile do sedaj potrjene štiri vrste bakterij, ki povzročajo črnenje in propad spodnjega dela stebel, venenje in rumenenje rastlin ter propad gomoljev:

  • Pectobacterium atrosepticum
  • Pectobacterium carotovorum sensu lato
  • Pectobacerium parmentieri, prej Pectobacterium wasabiae
  • Pectobacterium brasiliense
  • Dickeya dianthicola
  • Dickeya solani

Slika 1: Venenje rastlin kot posledica obolelosti s črno nogo (foto: arhiv KIS).

Bakterije lahko povzročijo veliko gospodarsko škodo pri pridelavi semenskega in jedilnega krompirja. Prav premočna okužba z bakterijskimi boleznimi je pogosto vzrok za izločitev semenskih nasadov, saj ne dosegajo norm predpisanih v pravilniku o trženju semenskega krompirja. V preteklosti pri pridelovanju krompirja bakterijske bolezni večinoma niso povzročale težav. Našli smo jih le v nasadih posajenih z uvoženim semenskim krompirjem iz severne Evrope (Severna Irska in Škotska).

V zadnjih dveh desetletjih so prevladujočo vrsto Pectobacterium atrosepticum po Evropi začele izpodrivati druge vrste, ki so se prilagodile podnebnim spremembam in se sedaj razmnožujejo tudi pri nas. Vrsta P. atrosepticum še vedno prevladuje na Škotskem. Bakteriji namreč za razvoj najbolj ustrezajo vlažne in hladne razmere in je omejena na ozek krog gostiteljev, v glavnem na krompir. Bakterija Dickeya solani, ki je razširjena v kontinentalni Evropi, ima širši krog gostiteljev, njen izvor pa predstavljajo okrasne rastline, kot so krizanteme, nageljni, hijacinte in irisi.

Domneva se, da smo bakterije k nam zanesli z uvoženim semenskim krompirjem, danes pa naj bi bile te prisotne že v tleh in povzročajo okužbe takrat, ko so vremenske razmere ugodne za njihov razvoj. V zadnjih letih tudi pri nas prevladujeta vrsti Pectobacterium carotovorum subsp. brasiliense in Pectobacerium parmentieri, ki v praksi že povzročata velike gospodarske škode.

Bolezenska znamenja

Najbolj prepoznavni bolezenski znamenji sta sprva le venenje rastlin od rastnega vršička navzdol, nato pa tudi črnenje stebla tik nad tlemi (Sliki 1 in 2). Črnoba lahko zajame steblo cele rastline, ki postane mehko in sluzasto.

Bolezenski znaki pri okužbi z vrsto Pectobacterium atrosepticum se na rastlinah kažejo v izrazitem rumenenju rastlin že kmalu po vzniku vidnih že od daleč, ob bližjem pogledu opazimo antracitno črna propadla stebla pod in malo nad zemljo. Bakterija se prek stolonov širi v mlade gomolje, ki ravno tako kažejo črno barvo mesa izvirajočo od stolonovega dela gomolja proti sredini. Ta bakterija se v tleh v naših razmerah manj intenzivno širi po nasadu.

Pri okužbi z bakterijama Dickeya dianthicola in Dickeya solani , se bolezenski znali kažejo predvsem v gnitju stebel pri dnu z blažjo spremembo barve na vodeno in rjavkasto. Na steblih so vidne močne rjave nekroze, ki se širijo po steblih navzgor, kar je podobno primarni okužbi s krompirjevo plesnijo, rastline delno venijo. V nasadu se lahko zelo intenzivno širi na sosednje rastline.

Znaki okužbe z z vrstama Pectobacterium carotovorum subsp. brasiliense in Pectobacerium parmentieri se na gomoljih najprej pokažejo rahlo vdrte rjavkaste pege vodenega videza v velikosti 0,5 cm. V sušnih razmerah se te zasušijo, v vlažnem okolju pa zopet napredujejo in zajamejo cel gomolj. Gnilo tkivo je mokrega videza, rjave barve, z rahlo zrnato konsistenco, ob robu pa so opazni rjavo črni pigmenti (Slika 3). Gnijoče tkivo ob prisotnosti drugih organizmov razvije značilen vonj. Te bakterije se hitro širijo po nasadu na sosednje rastline in povzročajo tudi največje izgube v skladiščih zaradi širjenja na sosednje gomolje.

Slika 2: Črnenje stebla tik nad tlemi (foto: arhiv KIS)

Slika 3: Bakterije rodu Dickeya in Pectobacterium povzročajo črnenje stebel rastlin (foto: arhiv KIS)

Slika 4: Znamenja bakterijskega gnitja gomoljev, posledica okužbe z Dickeya solani (foto: arhiv KIS)

Razvoj in širjenje bolezni

Glavni viri okužb sta semenski krompir in okužena tla. Do okužbe gomoljev lahko pride že pred izkopom ali pa med skladiščenjem. Bakterije iz tal ali iz materine rastline prehajajo skozi rane, lenticele ali po stolonu in se širijo na sosednje gomolje. Možna je tudi latentna okužba gomoljev, do izraženih okužb pa pride šele ko nastopijo ugodne vremenske razmere. Značilno je, da bakterije rodu Pectobacterium za svoj razvoj in širjenje potrebujejo veliko vlage. Na njivah, kjer zastaja voda, pričakujemo večjo dovzetnost rastlin za okužbe. Bakterije rodu Dickeya so nekoliko bolj specializirane, saj okužujejo krompir pri različnih razmerah vlage tako pri nizkih kot pri visokih temperaturah.

Varstvo

Preventivni ukrepi

  • Sajenje certificiranega sadilnega materiala;
  • Izogibanje pretiranemu namakanju;
  • Semenskih gomoljev ne režemo;
  • Ustrezna prehrana rastlin, omejeno gnojenje z dušikom;
  • Odstranjevanje okuženih rastlin in ostankov krompirjevke po spravilu pridelka;
  • Čim bolj zgoden izkop in izogibanje poškodbam gomoljev med izkopom;
  • Gomolji morajo biti med izkopom suhi in se tudi pozneje ne smejo zmočiti;
  • Pred prodajo gomoljev ne peremo;
  • Ne skladiščimo gomoljev okuženih s črno nogo, krompirjevo plesnijo in drugimi boleznimi;
  • V primeru skladiščenja okuženega pridelka, gomolje intenzivno predhodno sušimo in jih skladiščimo pri čim nižji temperaturi, če to dopušča namen skladiščenja krompirja (npr. seme 4°C, jedilni 5°C, za cvrtje 7 °C).

Kemično varstvo

Za obvladovanje črne noge na krompirju ni registriranih pripravkov. V primeru mehanskih poškodb zaradi strojev, neurij s točo in močnim vetrom lahko uporabimo bakrove pripravke z delnim baktericidnim učinkom, ki so na krompirju registrirani za zatiranje krompirjeve plesni in črne listne pegavosti krompirja, vendar večjih učinkov ni pričakovati.

Uporabljeni viri

CABI. 2017. Dickeya solani (black leg disease of potato) http://www.cabi.org/isc/datasheet/120278 (avgust 2017)

DegefuY, MTT Agrifood Research Finland, Biotechnology and Food Research, Agrobiotechnology. Dickeya and Pectobacterium species: threats to potato production in Europe https://portal.mtt.fi/portal/page/portal/kasper/pelto/peruna/Potatonow/tutkimus/Yeshitila_PotatoNow_Article.pdf (avgust 2017)

Dreo T., Naglič T., Peterka M., Ravnikar M. 2013. Karakterizacija slovenskih izolatov Pectobacterium in Dickeya spp. iz krompirja. V: Trdan, Stanislav (ur.). Zbornik predavanj in referatov 11. slovenskega posvetovanja o varstvu rastlin z mednarodno udeležbo, Bled, 5.-6. marec, Ljubljana, Društvo za varstvo rastlin Slovenije: 125-131

Nielsen L. W. 1990. Blackleg, Bacterial soft rot. V: Compendium of potato diseases. 1990. Hooker W. J. (Ur.). Minnesota, American phytopathological society: 27-29

Toth I. K., van der Wolf J. M., Saddler G., Lojkowska E., Hélias V., Pirhonen M., Tsror (Lahkim) L., Elphinstone J. G. 2011. Dickeya species: an emerging problem for potato production in Europe. Plant Pathology 60: 385-399

Van der Wolf J. M., de Haan E. G., Kasetelin P., Krijger M., de Haas B. H., Velvis H., Mendes O., Kooman-Gersman M., van der Zouwen. 2017. Virulenece of Pectobacterium carotovorum subsp. brasiliense on potato compared with that of other Pectobacterium and Dickeya species under climatic conditions prevailing in the Netherlands. Plant pathology 66(4): 571-583