Črna pegavost jagod

Jagode okužujejo različne glive iz rodu Colletotrichum, ki povzročajo podobna bolezenska znamenja, predvsem na plodovih jagod. Najpomembnejše povzročiteljice črne pegavosti jagod so glive iz kompleksa Colletotrichum acutatum, ki gospodarsko pomembno škodo povzročajo predvsem v vlažnih in toplejših letih. Na pojav bolezni so posebej občutljive določene sorte jagod, pogosteje pa se pojavlja pri gojenju jagod na plastični foliji. Bolezen je bila pri nas prvič ugotovljena leta 1998, od takrat pa se je razširila na vsa pridelovalna območja po Sloveniji.

Organizem je uvrščen na seznam nadzorovanih nekarantenskih škodljivih organizmov (NNŠO; Izvedbena uredba Komisije EU 2019/2072, priloga IV), za katere veljajo posebne fitosanitarne zahteve (ničelna toleranca). Predpisani ukrepi za doseganje določene tolerance so na spletni strani storitev UVHVVR: “Prijava na preverjanje znanja s področja zdravja rastlin«. (https://www.gov.si/drzavni-organi/organi-v-sestavi/uprava-za-varno-hrano-veterinarstvo-in-varstvo-rastlin/storitve-uprave-za-varno-hrano-veterinarstvo-in-varstvo-rastlin/)

Glive iz rodu Colletotrichum povzročajo zelo podobna bolezenska znamenja, ki jih s skupnim imenom imenujemo antraknoza ali črna pegavost jagod. Znamenja okužbe se najizraziteje kažejo na dozorevajočih plodovih sprva v obliki vodenih, nato pa čvrstih, bolj ali manj okroglih, temno rjavih do črnih uleknjenih peg, premera okrog 1 cm. Te se hitro večajo in prekrijejo večji del plodov, ki postanejo trdi in grenki. V primeru vlažnih vremenskih razmer se na koncu plodovi popolnoma posušijo in mumificirajo. Znamenja bolezni se pojavljajo tudi na drugih delih rastline vendar so manj izrazita. Kažejo se kot manj izrazite temne, podolgovate, vdrte nekrotične lise na živicah, listnih in cvetnih pecljih ter čaši. Bolezen povzroča tudi venenje listov in živic ter propadanje mladih rastlin.

Preventivni ukrepi

Črno pegavost jagod je zlasti v primeru ugodnih razmer za razvoj bolezni težko zatirati, zato mora varstvo temeljiti na preventivnih ukrepih. Najpomembnejši preventivni ukrep za preprečevanje vnosa in širjenja bolezni je sajenje zdravega rastlinskega materiala. Pri izbiri dajemo prednost odpornejšim sortam, izogibati pa se je potrebno sajenju na zemljišča, na katerih se je v preteklosti bolezen že pojavila, in upoštevati kolobar. Če imamo možnost, zalivamo zgolj z uporabo kapljičnih namakalnih sistemov, tako da rastline čim manj omočimo. Redno odstranjevanje okuženih plodov in zmerno gnojenje z dušikom zmanjšuje infekcijski potencial glive. Rastline so za nastanek bolezni najbolj občutljive v času cvetenja in zorenja plodov, zato je takrat priporočljivo zastiranje grebenov s slamo, ki vpija dežne kapljice in tako zmanjšuje možnost prenosa konidijev na neokužene plodove.

Kemično zatiranje

Fungicide za zatiranje črne pegavosti uporabljamo preventivno, v času od nastavka cvetnih brstov do zorenja, v 7 do 14 dnevnih intervalih. Za škropljenje lahko uporabimo registrirane fungicide, pri čemer moramo upoštevati največje število dovoljenih tretiranj za posamezna sredstva in predpisane karence.