Črna žitna noga

ČRNA ŽITNA NOGA (Gaeumannomyces graminis (Sacc.) Arx & D. L. Olivier)

Aleš Plut;  december 2016

Gliva okužuje številne rastline iz družine trav. Pojavlja se na pšenici pa tudi na ječmenu, rži, tritikali ter gojenih in samoniklih travah. Pri višji vlažnosti tal pride do okužbe korenin in stebla, okuženo tkivo hitro počrni, iz česar tudi izhaja ime črna noga. Prizadete rastline prisilno dozorevajo in dajejo drobno zrnje. Pogosteje se pojavlja na slabo odcednih vlažnih tleh, posebej tam, kjer si žita sledijo v kolobarju. Izguba pridelka lahko preseže 30 %.

Posledice okužbe z glivo se kažejo kot temno obarvanje korenin in spodnjega dela stebel. Takšno rastlino zlahka izpulimo, saj so korenine slabo razvite. V tako poškodovanih rastlinah je pretok hranilnih snovi omejen. Pri zgodnjih okužbah rastline izgubo korenin kompenzirajo s tvorbo adventivnih korenin, ko pa se te ne tvorijo več, se v času mlečne zrelosti hitro pokažejo znaki pomanjkanja hranil in vode. Posamezne rastline začno odmirati ali vidno zaostajati v rasti, skupine okuženih rastlin poležejo. V primeru, da nastopijo sušne razmere, se začne prisilno zorenje in pojavljanje belih klasov, ki so krajši od zdravih in z manjšim številom zrn. To prisilno dozorevanje daje vtis, da se bolezen razvija v vročem in suhem vremenu, kar pa ne drži. V takih razmerah se le pokažejo posledice poškodb na koreninah in steblih, ki so nastale prej.

Slika 1: Slabo razvite korenine in počrnelost stebel pšenice zaradi črne žitne noge (foto: arhiv KIS)

Gliva prezimi v obliki micelija na okuženih gostiteljskih rastlinah ali v žetvenih ostankih. Mlado žito se okuži preko korenin, najpogosteje z micelijem, ki je v žetvenih ostankih, zato imata kolobarjenje in obdelava tal velik vpliv na pojavljanje bolezni. Bolezen se širi z okužene rastline po koreninah tudi na sosednje rastline. Za razvoj glive so najbolj ugodne temperature od 10 do 20 °C.

Gliva ima tudi spolno obliko in trosi (askospore), ki nastanejo, omogočajo tudi omejeno širjenje glive z vetrom na večje razdalje, vendar je tak način širjenja manj pogost.

Slika 2: V ugodnih razmerah gliva okuži večje dele polja in povzroči zmanjšanje pridelka (levo). Svetli klasi in prisilno dozorevanje pšenice, ki jo je prizadela črna žitna noga (desno) (foto: arhiv KIS)

Preventivni ukrepi

Okužbe z glivo črne žitne noge v veliki meri zmanjšamo s primernim kolobarjem, ki vključuje negostiteljske rastlinske vrste (dvokaličnice, koruza), pri čemer moramo paziti, da ti posevki niso zapleveljeni s travnimi pleveli ali samosevnimi žiti. Posebej veliko tveganje predstavlja pirnica. Slabo prehranjene rastline so bolj podvržene okužbi, zato skrbno načrtujemo gnojenje. S pravočasnim prvim dognojevanjem spomladi spodbujamo razvoj korenin. Ker glivi ustreza bazična reakcija tal, se na zemljiščih, kjer se bolezen ponavlja, lahko odločimo za rahlo zakisovanje tal z gnojili. V ta namen uporabimo dušično gnojilo v amonijski obliki (KAN, amonsulfat). Tudi superfosfat in kalijev sulfat v tleh delujeta kislo. Z apnenjem tal lahko nehote pospešimo razvoj črne noge. Minimalna obdelava tal na zemljiščih, kjer se bolezen pojavlja ni priporočljiva, saj jo večinoma povezujejo s porastom bolezni. Z drobljenjem žetvenih ostankov ali drugimi ukrepi pospešimo razgradnjo okuženih delov rastlin, z oranjem okužene ostanke zaorjemo in na površje spravimo manj okuženo zemljo. Pri zgodnji setvi ozimnih žit je pojav bolezni bolj izrazit kot pri setvi v optimalnem ali nekoliko poznejšem terminu. Odpornih sort proti tej bolezni ni.

Kemično zatiranje

Glive v Sloveniji ne zatiramo s fungicidi.

HGCA. 2006. Take-all in winter wheat– management guidelines.

https://cereals.ahdb.org.uk/media/186123/g31-take-all-in-winter-wheat-management-guidelines.pdf (avgust 2016)

Hoffmann G. M., Schmutterer H. 1983. Parasitäre Krankheiten und Schädlinge an landwirtschaftlichen Kulturpflanzen. Stuttgart. Eugen Ulmer. 488 str.

Compendium of wheat diseases and pests. Third edition. 2010. The American Phytopathological Society, St. Paul, Minnesota: 171 str.