Ogorčice Ditylenchus destructor

Ogorčice vrste Ditylenchus destructor pripadajo družini Anguinidae in so razšijene na območjih kontinentalnega podnebja, t.j. Evropa, Severna Amerika (okrožje Marin, Kalifornija), Južna Afrika, Kitajska. So migratorni endoparaziti, ki jih najpogosteje zasledimo v podzemnih delih rastlin. Ob odsotnosti gostiteljskih rastlin lahko preživijo tudi v tleh, kjer se prehranjujejo s talnimi glivami.  Vrsta D. destructor je trenutno uvrščena na seznam nadzorovanih nekarantenskih škodljivih organizmov v Evropski Uniji.

Telo ogorčic vrst rodu Dytilenchus je črvaste oblike, dobro razvito, prekrito s tanko, obročkasto povrhnjico. Telo obdaja večplastna kutikula, ki ima pomembno vlogo pri interakcijah z okoljem in ostalimi organizmi. Odrasle ogorčice D. destructor zrastejo v dolžino od približno 1,8 mm; mlade, komaj izlegle ličinke pa merijo v dolžino 0,3mm. Razvoj in reprodukcija omenjene vrste lahko poteka pri temperaturah med 5 in 34 °C, optimalne temperature pa so med 20 in 27 °C. Po nekaterih podatkih lahko omenjena vrsta razvije v eni rastni sezoni od šest do devet generacij. Ogorčice prezimijo v zemlji v stadiju odraslega osebka ali ličinke; ne preživijo v suhem okolju. D. destructor ne oblikuje na izsušitev in druge neugodne razmere odporne razvojne oblike.  Največ škode na krompirju povzroča v razmerah večje talne vlažnosti in pri temperaturah od 15 do 20 °C. V gomolje kromprija vstopajo skozi lenticele in se začneho pospešeno razmnoževati. Razšiijo se po celotnem gomolju, in njihov razvoj se lahko nadaljuje tudi po spravilu krompirja.

Najpomembnejša gostiteljska rastlina D. destructor je krompir (Solanum tuberosum L.), parazitira pa še rastline iz več kot 100 drugih družin. Ogorčice D. destructor najpogosteje napadajo podzemne dele krompirja, lilij, mete, hmelja, španskega bezga. Poleg naštetih pa napada še čebulo, česen, korenje, peteršilj, kumare, buče, fižol, sončnice, paradižnik, ječmen, pšenico, sojo, dalije, irise, tulipane, hijacinte in gladiole.

Znamenja napada so na nadzemnih delih navadno slabo vidni. Ob močnem napadu lahko propadejo cele rastline. Ogorčice vstopajo v gomolje iz stebelc preko stolonov in očes krompirjevih gomoljev. Zgodnejši napadi se odražajo v obliki majhnih belih pegic tik pod površino povrhnjice gomolja. Pegice zatem narastejo in potemnijo, tkivo na teh mestih postane gobasto. Mesta poškodb na gomoljih so idealno izhodišče za vdor najrazličnejših fitopatogenih bakterij, gliv in drugih parazitov, zato se vzporedno z napadom ogorčic v tkivu pojavljajo tudi gnilobe in trohnobe. Na splošno se na rizomih in koreninju odražajo poškodbe v obliki rjavih, temnih nekroz. Najdemo jih lahko tudi na nadzemnih delih gostiteljskih rastlin, kjer povzročajo zakrnelost. Odebelitev in razvejanost bilk ter zakrnelost, zvijanje in razbarvanje listov.

Ogorčice D. destructorse prenašajo z napadeni gomolji krompirja ali drugi organi gostiteljskih rastlin, semenskim materialom in s hladno vlažno zemljo in vodo. Za to je najpomembnejši varstveni ukrep saditev zdravega sadilnega materiala ter preprečevanje vnosa in širjenja omenjene ogorčice.

V primeru vnosa in razširitve tega škodljivega organizma je potrebno odstraniti napadene gomolje in ostali rastlinski material z okužene njive, uvesti kolobar (npr. pšenica, koruza, krompir; krompir naj bi sadili na isto njivo le vsake tri ali štiri leta) ter nenehno odstranjevati in zatirati plevel. Izkazalo se je tudi, da so pozni kultivarji krompirja nekoliko maj ogroženi kot zgodnji in srednje pozni kultivarji.