Fitoftorna sušica vejic

Phytophthora ramorum Werres & Man in’t Veld

Metka Žerjav, november 2023

Uvod

Fitoftorno sušico vejic povzroča oomiceta Phytophthora ramorum. Razširjena je v delih Severne Amerike, Evrope ter Azije, kjer naj bi bil tudi njen izvor. Do leta 2021 je bila P. ramorum obravnavana kot karantenski škodljivi organizem, zdaj pa takšen status velja le za izolate, ki v Evropi še niso razširjeni (neevropski izolati), medtem ko so evropski izolati P. ramorum  (EU izolati) uvrščeni na seznam nadzorovanih nekarantenskih škodljivih organizmov (NNŠO, Izvedbena uredba Komisije EU 2019/2072, priloga IV), za katere veljajo posebne fitosanitarne zahteve.

Predpisani ukrepi za doseganje določene tolerance so na spletni strani UVHVVR, na storitvi »Prijava na preverjanje znanja s področja zdravja rastlin« (https://www.gov.si/zbirke/storitve/prijava-na-preverjanje-znanja-s-podrocja-zdravja-rastlin/).

Preglednica: Seznam NNŠO in zadevnih gostiteljskih rastlin

V svetovnem merilu je znanih preko 170 vrst gostiteljskih rastlin, večinoma lesnatih. Gostitelji, pri katerih je bila v Evropi bolezen potrjena, so  najpogosteje okrasne rastline iz rodov Rhododendron, Viburnum, Pieris, Camellia, Kalmia,  Syringa in še nekatere. Med drevesnimi vrstami so gostitelji tako listavci (bukev, jesen, nekatere vrste hrastov, navadni kostanj in drugi) kot iglavci (japonski macesen in drugi). Gostitelj je tudi borovnica Vaccinium myrtilus. V večini evropskih držav, kjer je bolezen bila ugotovljena, je omejeno navzoča. Največkrat je najdena v drevesnicah okrasnih rastlin. Redkeje se je pojavila v vrtnih nasadih okrasnih rastlin, v parkih ali na posamičnih drevesih a do njenega obsežnejšega širjenja ni prišlo. Izjema je pojav bolezni na japonskem macesnu (Larix kaempferi) v Združenem Kraljestvu, na Irskem in v delu Francije, kjer se je fitoftorna sušica bolj razširila. V Sloveniji je bilo od leta 2003, ko je bila bolezen prvič odkrita, le nekaj najdb okuženih okrasnih rastlin v drevesnicah, parkih ali vrtovih. Po ukrepih za izkoreninjanje bolezni, se ta v Sloveniji ni razširila in tudi ni bila nikoli ugotovljena pri pridelovanju sadilnega materiala sadnih in gozdnih rastlin. Bolezen občasno potrdimo na prodajnih mestih na okrasnih rastlinah (Rhododendron, Viburnum, Pieris), ki so bile pridelane v drugih evropskih državah.

Gospodarska škoda nastaja pri gojenju  sadik okrasnih rastlin neposredno zaradi bolezenskih znamenj in posredno zaradi omejitev in ukrepov povezanih z zakonodajo.  Predpisana ničelna toleranca za P. ramorum na  okrasnih rastlinah za saditev je ukrep, ki zmanjšuje možnost širjenja te bolezni v naravno okolje, zlasti v gozdove, kjer bi lahko povzročila večjo škodo.

Bolezenska znamenja

Okuženi so le nadzemni deli rastlin (listi, veje, drevesna skorja). Zaradi zelo velikega števila gostiteljskih rastlin se tudi bolezenska znamenja raznolika:

  • odmiranje vej, do katerega pride bodisi preko okuženih listov ali neposredno zaradi okužbe poganjka,
  • lise in pege rjavih odtenkov na listih,
  • temne lise (razjede) na skorji drevesnih debel, iz katerih se lahko izceja sok,
  • sušenje rastlin,
  • odpadanje iglic pri iglavcih, sušenje vej in smolenje.

Na rododendronih se sušijo veje in listi. Nekrotične lise se običajno pojavijo na koncu vej (poganjkov) in se širijo navzdol, lahko pa nastanejo tudi na sredi vejice. Okužba se po listnih pecljih pogosto širi v liste (slika 1). Rjave do temno rjave lise z zabrisanim robom se pojavljajo pogosto ob konici lista, kjer je več vlage, sicer pa tudi drugje na listu (slika 2). Podobni so simptomi na kamelijah (slika 3).

Slika 1: Okužba se iz poganjka širi v liste (Foto arhiv KIS)

Slika 2: Pege na listih rododendrona (Foto arhiv KIS)

Slika 3: Pege na listih kamelije (Foto: EPPO Gallery, Fera Science Ltd)

V rodu Viburnum (brogovite) so občutljive skoraj vse vrste, najbolj pa hibrid Viburnum x bodnantense. Okužba se običajno pojavi pri osnovi debla, kjer se tkivo kambija obarva rjavo (slika 4), okuženi so lahko tudi listi in veje, sledi venenje in hiter, popoln propad rastlin.

Pri  nekaterih drevesih listavcih (vrste hrastov, bukev) se bolezen izrazi s pojavom temnih lis na skorji v spodnjem delu debla, lahko tudi višje. Iz lis se pogosto izceja sok (slika 5). Lubje pod tako liso je običajno odmrlo in spremenjene barve. Ko nekroza objame celo deblo se drevo naglo posuši.

Na iglavcih se bolezen kaže kot ožig iglic in odmiranje mladih poganjkov. Pri macesnu iglice spremenijo barvo, potemnijo in se pozneje tudi osipajo. Mladi poganjki venijo, na poganjkih in vejah so razjede, opazno je povečano smolenje in sušenje vej (slika 6).

Slika 4: Okužba skorje na deblih ob tleh na rastlini Viburnum x bodnantense (Foto arhiv KIS)

Slika 5: Razjeda z izcedkom na skorji hrasta (Foto: EPPO Gallery, Fera Science Ltd)

Slika 6: Sušenje vej macesna (Foto: EPPO Gallery, Alexandra Schlenzig)

Simptomi na kostanju so večinoma omejeni na liste. Pojavijo se pege ob robovih listov, ki so lahko tudi videti kot prepojene z vodo, včasih potemnijo listni peclji, listi se sušijo. Patogen na listih tudi sporulira. Ti simptomi so najbolj očitni na listih poganjkov, ki pri starejših drevesih izraščajo neposredno iz debla. Redkeje so opazne razjede na poganjkih, vejah ali deblu. Lahko se sušijo večje veje ali celo drevo. Takšni simptomi se pojavljajo na drevesih v območjih, kjer je P. ramorum zelo razširjena. O najdbah in simptomih na sadikah kostanja ni podatkov.

V rodu Vaccinium so kot gostiteljske rastline za P. ramorum znane navadna borovnica (V. myrtillus), brusnica (V.vitis-idaea) in vrsti ameriške borovnice V. ovatum in V. intermedium, ki sta razširjeni v Severni Ameriki in ju v Sloveniji ne gojimo za pridelovanje sadja.

Razvoj in širjenje bolezni

Phytophthora ramorum ima micelij iz pretežno nedeljenih hif. Rast micelija je optimalna pri 18-20 C.  Na hifah nastajajo trosovniki (sporangiji) in v njih zoospore. Trosovniki in zoospore so pomembni pri nespolnem razmnoževanju, prav tako tudi velike okrogle klamidospore. Te v velikem številu nastajajo v odmrlih rastlinskih tkivih in omogočajo daljše preživetje organizma.

Kadar je dovolj vlage nastajajo na listih nekaterih gostiteljev, npr. na rododendronu in japonskem macesnu, trosovniki. Ta lastnost močno poveča sposobnost razširjanja bolezni. Spolno se ta fitoftora razmnožuje in tvori oospore le v primeru uspešnega parjenja obeh paritvenih tipov. Oospor v naravi v Evropi še niso našli, saj v območjih razširjenosti bolezni prevladuje le en paritveni tip.

Na večje razdalje se organizem širi z okuženimi rastlinami za sajenje, predvsem z okrasnimi rastlinami ali s prstjo. Rastline so pogosto latentno okužene, brez opaznih bolezenskih znamenj. Možen je tudi prenos z lesom in lubjem okuženih rastlin. V drevesnicah se bolezen širi tudi z vodo za namakanje. Ljudje lahko raznašajo povzročitelja bolezni skupaj s prstjo, ki se oprime obutve, vozil ali delovnih strojev. Lokalno se na območjih, kjer je bolezen navzoča, prenaša s trosovniki. Zračni tok in vodne kapljice ob dežju, megli ali namakanju prenesejo trosovnike z okuženih na zdrave rastline. V okuženih drevesnih sestojih je tak prenos možen tudi do nekaj kilometrov daleč. Poleg visoke vlažnosti in omočenosti rastlin so za razvoj bolezni ugodne zmerne temperature med 15 in 25oC.  Patogen se lahko razširja tudi z vodotoki.

Slika 7: Trosovniki P. ramorum (Foto: EPPO Gallery)

Slika 8: Klamidospora P. ramorum (Foto: EPPO Gallery)

Varstvo

Bolezen zanesemo v drevesnice največkrat z rastlinami in pripadajočim substratom, zato je pomembno, da sadimo kakovostne rastline znanega porekla. Rastline, ki  jih kupimo za nadaljnje gojenje do prodaje, je priporočljivo ločiti od ostalih rastlin v drevesnici. Med rastno dobo jih redno pregledujemo, da pravočasno opazimo morebitna bolezenska znamenja. Ker se bolezenska znamenja fitoftorne sušice vejic ne razlikujejo od znamenj okužbe z nekaterimi drugimi vrstami fitoftor je za potrditev okužbe potrebna laboratorijska analiza. Pri pridelovanju certificiranih sadik sadnih rastlin iz rodov  Castanea in Vaccinium  so predpisani ukrepi za preprečevanje širjenja okužbe v primeru najdbe P. ramorum.

Ob pojavu bolezenskih znamenj na okrasnih rastlinah širjenje bolezni najbolj učinkovito preprečimo, če rastline v neposrednem stiku z obolelo rastlino odstranimo in uničimo, ostale pa poškropimo s fungicidom registriranim za zatiranje gnilobe (Phytophthora) ali plesni (Peronosporaceae) na okrasnih rastlinah. Tako ravnamo tudi v primeru okužbe z drugimi podobnimi fitoftorami.

V primeru, da po izbruhu bolezni sumimo, da je patogen prisoten tudi v tleh, tako zemljišče obravnavamo kot kontaminirano in na njem ne pridelujemo gostititeljskih rastlin. V drevesnicah je voda za namakanje pogosto vir okužb. Nadzor njene kakovosti je potreben, če se v drevesnici pojavljajo znamenja okužb s fitoftorami.

Viri

Werres S, Marwitz R, Man i’t Veld WA, de Cock AWAM, Bonants PJM, De Weerdt M, Themann K, Ilieva E & Baayen RP (2001) Phytophthora ramorum sp. nov., a new pathogen on Rhododendron and Viburnum. Mycological Research 105, 1155–1165.

EPPO (2023) Phytophthora ramorum. EPPO datasheets on pests recommended for regulation.

 https://gd.eppo.int ( zadnji dostop 2023-11-27)