Fiziološke motnje pri solatnicah

Ožigi robov listov

Gre za motnjo, pri kateri se na konicah in robovih listov pojavijo nekroze, robno tkivo se suši in rjavi. Motnja se najpogosteje začne dogajati malo pred tehnološko zrelostjo solate. Do škod lahko pride predvsem takrat, ko se nekroze pojavijo na najmlajših, notranjih listih glav, ki jih od zunaj niti ne opazimo, pridelek pa je zaradi tega netržen. Kadar se sušijo robovi zunanjih listov jih lahko ob pobiranju odstranimo in posledice niso tako hude.

Kot glavni razlog za sušenje robov navajajo lokalno pomanjkanje kalcija. Ta je v rastlinah slabo mobilen in se do rastočih celic premika z vodnim tokom. Kadar je izhlapevanje z listov (transpiracija) iz kakršnihkoli razlogov moteno oz. upočasnjeno, je tudi transport kalcija po rastlinah slabši. Ko solata zavija glave so notranji listi skriti, zato je izhlapevanje z njihove površine slabše v primerjavi z zunanjimi listi. Transport kalcija je tako usmerjen bolj k zunanjim listom, medtem ko notranji ostanejo slabše preskrbljeni. Robni ožigi so torej odraz nezmožnosti rastlin, da preskrbijo rastoča tkiva z zadostno količino kalcija. Do pojavov prihaja pogosteje v razmerah, ki omogočajo hitro rast, to je v toplem vremenu, ob dobri osvetlitvi in intenzivnem gnojenju, predvsem z dušičnimi gnojili. K pojavom dodatno pripomorejo še visoka zračna vlažnost ali pomanjkanje talne vlage v sušnih razmerah. Razlog so lahko tudi poškodbe ali bolezni na koreninah ali drugi dejavniki, ki ovirajo preskrbljenost rastlin z vodo. Do motenj lahko pride na vseh talnih tipih, tudi kjer je založenost s kalcijem sicer dobra.

Rjavenje robov se lahko pojavi na vseh tipih solat, vendar so najbolj občutljiva skupina solat ledenke. So pa med samimi sortami precejšnje razlike v občutljivosti. Dodajanje kalcijevih gnojil običajno ne pomaga k zmanjšanju simptomov, ko se ti enkrat pojavijo. Motnje lahko preprečujemo z zagotavljanjem čim bolj optimalnih razmer za rast, s sajenjem manj občutljivih sort, z izogibanjem saditvi solate na pregnojena tla, s skrbjo za čim bolj enakomerno preskrbljenost rastlin z vodo in hranili, ipd. V zavarovanih prostorih prihaja do sušenja robov kadar temperatura in zračna vlaga nista ustrezni, zato skrbimo za ustrezno zračenje.

Solata je enoletna vrtnina, ki jo gojimo zaradi zelenih listov. V določenih razmerah se na mestu, kjer je steblo preoblikovano v rozeto ali glavo, začne tkivo daljšati in rastline poženejo cvetno steblo, na katerem se oblikujejo cvetovi in semena. Tvorjenje listov se občutno zmanjša ali povsem preneha, njihov okus postane grenak in solata ni več primerna za uživanje.

Poglavitna dejavnika, ki vplivata na uhajanje solate v cvet sta dolžina dneva in visoke temperature (nad 30 ^oC). Omenjena dejavnika v rastlinah sprožita tvorjenje cvetnega stebla. Vendar so med tipi solat in sortami precejšnje razlike. Mehkolistne solate so na splošno manj občutljive, saj počasneje prehajajo v cvet in so redko grenkega okusa. Tudi solate tipa batavia so večinoma bolj odporne na uhajanje v cvet, podobno tudi solate za trganje listov. Najmanj tolerantne so ledenke. Vroče poletne razmere in vodni stres lahko pri teh solatah izzovejo prezgodnje prehajanje v cvet in slabo rast, kadarkoli tekom rasti. Uhajanju v cvet se torej lahko izognemo z izbiro primernih tipov in sort solate, prilagojenih rastnim razmeram in letnemu času.

Gre za fiziološko motnjo, ki je povezana z vročinskim stresom. Na glavnih žilah listov predvsem krhkolistnih solat, se na notranji strani pojavijo najprej svetlo rjavkasta razbarvanja, ki kasneje potemnijo do temno rjave ali celo črne barve. Obarvanja so najbolj pogosta na prvih nekaj listih, ki ovijajo glave in nekoliko globlje, na zunanjih listih se redkeje pojavijo. Razbarvanja se lahko razširijo tudi na večje in manjše žile in kasneje na tkivo med žilami. Naknadno se lahko na odmrlo tkivo naselijo bakterije in povzročijo gnitje. Do razbarvanj žil pogosteje prihaja na fiziološko zrelih glavah. Ugotovili so, da na pojav vplivajo visoke temperature, ki nastopijo že kmalu po tem, ko se začnejo oblikovati glave. V raziskavi, ki so jo izvajali na krhkolistni sorti v kontroliranih pogojih, so solato izpostavili visokim dnevnim temperaturam. Največji delež glav z obarvanimi žilami se je pojavil pri solatah, ki so bile podnevi izpostavljene temperaturnemu šoku (35 ^oC), pri čemer trajanje (3 ali 5 dni) ni imelo vpliva, prav tako tudi ne nočne temperature (15 ali 25 ^oC). Največ znamenj je bilo pri glavah, ki so bile visokim temperaturam izpostavljene 2 tedna po začetku zavijanja glav. V kasnejših poskusih so ugotovili, da se to obdobje lahko nekoliko razlikuje med leti in med sortami. V izogib težavam je v obdobjih leta, ko lahko pride do temperaturnih ekstremov, priporočljivo gojiti manj občutljive sorte.

Jenni S. 2005. Rib discoloration: a physiological disorder induced by heat stress in chrisphead lettuce. Horticultural science, 40 (7), str. 2031-2035

Murdoch C., Vujovic S., Dimsey R. 2003. Tipburn in lettuce.

http://agriculture.vic.gov.au/agriculture/pests-diseases-and-weeds/plant-diseases/vegetable/tipburn-in-lettuce (avgust, 2019)

Subbarao K.V., Davis R.M., Gilbertson R.L., Raid R.N. 2017. Compendium of lettuce diseases and pests. Second edition. The American Phytopathological Society (APS), St. Paul, Minnesota: 164 str.