Fižolova muha

(Delia platura [Meigen])

Primož Žigon; september 2016

Fižolova muha je majhen dvokrilec iz družine Anthomyiidae, ki se pojavi občasno in je škodljivec kalečih semen številnih kulturnih rastlin. Razširjena je po vsem svetu. Po izgledu je zelo podobna kapusovi in čebulni muhi (Delia radicum oz. D. antiqua), vendar se običajno pojavlja bolj zgodaj kot njeni sorodnici. Fižolova muha je polifagna vrsta, ki se hrani na več kot 40 gostiteljskih vrstah rastlin, med katerimi so najpomembnejše: fižol, koruza, soja, čebula, krompir, različne križnice, grah, kumare, šparglji ter nekatere druge zelenjadnice.

Slika 1: Odrasel osebek fižolove muhe (foto: Higley L.).

Fizolova muha Slika 1

Škoda zaradi fižolove muhe se običajno pojavi spomladi. Škodo povzročajo žerke (ličinke), ki se prehranjujejo s kalečimi semeni in kalčki različnih gostiteljskih rastlin. Pogosto izjejo notranjost semen tako, da od njih ostane zgolj semenska ovojnica. Poškodujejo lahko tudi kaleče rastline, kjer objedajo stebelca in klične liste. Poškodovane rastline so manj vitalne, deformirane in bolj dovzetne za nastanek različnih glivičnih okužb ter lahko predčasno odmrejo.

Fižolova muha prezimi v tleh v kot buba, iz katere zgodaj spomladi izleti odrasla muha. Ta je sivo rjave barve s tremi rjavkastimi podolžnimi progami na hrbtni strani. Zgleda podobno kot domača hišna muha, vendar je vsaj za polovico manjša. Samice spomladi odlagajo jajčeca v zgornji sloj tal v bližino semen, stebel, mladih rastlin ali ostankov odmrlih rastlin, ki prav tako lahko služijo kot hrana za žerke. Posamezna samica odloži do nekaj sto jajčec v obdobju od treh do štirih tednov, iz katerih se v nekaj dneh izležejo približno pet mm dolge žerke, rumenkasto bele barve.

Slika 2: Žerka in buba fižolove muhe ter poškodbe na fižolu (foto: Higley L.).

Fizolova muha Slika 2

Njihov razvoj traja približno tri tedne in v celoti poteka pod površjem tal ali v notranjosti semen. Žerke se v obdobju razvoja trikrat levijo in zabubijo v bližini rastlinskih korenin. Najkasneje v desetih dneh iz bub izletijo odrasle muhe, ki se nato hranijo z nektarjem cvetočih rastlin v okolici. Škodljivec ima dva do štiri rodove letno, razvojni krog od jajčeca do odrasle muhe pa traja do šest tednov. V naših klimatskih razmerah je najštevilčnejša in škodljiva zgolj prva generacija fižolove muhe, ki se pojavi spomladi, navadno v mesecu aprilu in maju. V obdobju suhih in vročih poletij se populacija močno zmanjša.

Slika 3: Bube fižolove muhe ter poškodbe na fižolu (foto arhiv KIS)

Fižolova muha povzroča največ škode v hladnih in mokrih pomladih ter v tleh z veliko organske mase. Preventivni ukrep je zato dobra zadelava ostankov predhodnega posevka in organskih gnojil, ki mora biti opravljena temeljito ter dovolj zgodaj, da organski ostanki v času setve ne ostajajo na površju oziroma v zgornjem sloju tal. Pomemben preventivni ukrep je tudi setev v pravem času in v optimalnih razmerah, kar omogoča hiter vznik semena, s čimer zmanjšamo čas izpostavljenosti mladih rastlin žerkam fižolove muhe. Tudi odstranjevanje plevelov in drugih cvetočih rastlin v okolici njive zmanjšuje možnost pojava odraslih muh in potencialnih mest za odlaganje jajčec.

Nekemično zatiranje

Ker razvoj žerk v celoti poteka pod površjem tal ima fižolova muha relativno malo naravnih sovražnikov, ki bi onemogočali njen razvoj. Za biotično zatiranje žerk so že preizkušali nekatere entomopatogene ogorčice, predvsem vrste iz rodu Steinernema in Heterorhabditis, katerih uporaba je za sedaj omejena zgolj za namene raziskav.

Kemično zatiranje

Najzanesljivejši kemični ukrep za zatiranje žerk fižolove muhe je raba semena, tretiranega z insekticidi. Določeno učinkovitost lahko dosežemo tudi z uporabo talnih insekticidov (aktivna snov teflutrin), ki jih dodajamo v tla ob setvi koruze za zatiranje nekaterih drugih škodljivcev. V nekaterih kmetijskih kulturah je za zatiranje sorodnih vrst muh iz rodu Delia registriran pripravek na osnovi aktivne snovi dimetoat.

Čergan Z. in sod. 2008. Koruza. Ljubljana, Kmečki glas, 344 str.

Jaramillo C. M., Celeita J. J., Sáenz A. 2013. Suceptibility of Delia platura to seven entomopathogenic nematode isolates from the Central Andes region of Colombia. Universitas Scientiarum 18, 2: 165-172.

Kaur Gill H., Goyal G., Gillett-Kaufman J. L. 2013. Featured creatures-seedcorn maggot. University of Florida, Entomology and Nematology Department. http://entnemdept.ufl.edu/creatures/FIELD/CORN/seedcorn_maggot.htm (september 2016)

Ogorelc A. 2015. Bolezni in škodljivci na fižolu. KGZS Ljubljana, Oddelek za kmetijsko svetovanje. http://lj.kgzs.si/Portals/1/2015%20-%20novice/Bolezni%20in%20skodljivci%20na%20fizolu.pdf (september 2016)