Fižolova muha

Delia platura (Meigen)

Primož Žigon; november 2021

Uvod

Fižolova muha je majhen dvokrilec iz družine Anthomyiidae. Vrsta je splošno razširjena in je občasen škodljivec mladih, kalečih rastlin. Po izgledu je zelo podobna kapusovi in čebulni muhi (Delia radicum oz. D. antiqua), vendar se običajno pojavlja bolj zgodaj kot njeni sorodnici. Fižolova muha je polifagna vrsta, ki se hrani na več kot 40 gostiteljskih vrstah rastlin, zlasti na koruzi, fižolu in grahu. Pomembni gostitelji so tudi nekatere druge zelenjadnice in poljščine kot npr. soja, čebula, različne križnice, kumare, špinača in druge.

Poškodbe

Škoda zaradi fižolove muhe pojavi spomladi, kmalu po setvi in v času vznika mladih rastlinic. Škodo povzročajo ličinke (žerke), ki se prehranjujejo s kalečimi semeni in kalčki različnih gostiteljskih rastlin. Pogosto izjejo notranjost semen tako, da od njih ostane zgolj semenska ovojnica. Poškodujejo lahko tudi kaleče rastline, kjer objedajo stebelca in klične liste. Prva znamenja napada lahko opazimo kot slabša kalitev semen in vznik posevka, zaradi česar je zmanjšan rastlinski skop. Napadene sadike imajo poškodovan koreninski sistem, so manj vitalne, deformirane in bolj dovzetne za glivične okužbe ter se po presajanju sušijo.

Opis in bionomija

Fižolova muha prezimi v tleh kot buba, iz katere zgodaj spomladi izleti odrasla muha. Ta je sivo rjave barve s tremi rjavkastimi podolžnimi progami na hrbtni strani. Zgleda podobno kot domača hišna muha, vendar je vsaj za polovico manjša – dolge so 5-7 mm. Samice spomladi odlagajo jajčeca v zgornji sloj tal v bližino semen in stebel mladih rastlin ali ostankov odmrlih rastlin, ki prav tako lahko služijo kot hrana za žerke. Samice privabljajo vonj po “sveže” obdelanih tleh in hlapne spojine, ki se sproščajo pri razkroju rastlinskih ostankov in odmrle organske mase. Več odloženih jajčec lahko pričakujemo tudi na poškodovanih ali odmrlih rastlinah. Posamezna samica odloži do nekaj sto jajčec v obdobju od treh do štirih tednov, iz katerih se v nekaj dneh izležejo približno pet mm dolge ličinke, rumenkasto bele barve. Ličinke se lahko razvijajo že pri temperaturi 4 °C (optimalna temperatura okrog 21 °C), njihov razvoj pa traja približno tri tedne in v celoti poteka pod površjem tal ali v notranjosti semen. V obdobju svojega razvoja se trikrat levijo in zabubijo v bližini korenin. Najkasneje v desetih dneh iz bub izletijo odrasle muhe, ki se nato hranijo z nektarjem cvetočih rastlin v okolici. Škodljivec ima dva do štiri rodove letno, razvojni krog od jajčeca do odrasle muhe pa traja do šest tednov. V naših klimatskih razmerah je najštevilčnejša in škodljiva zgolj prva generacija fižolove muhe, ki se pojavi spomladi, navadno v mesecu aprilu in maju. V obdobju suhih in vročih poletij se populacija močno zmanjša.

Varstvo

Fižolova muha povzroča največ škode v hladnih in mokrih pomladih ter v tleh z veliko organske mase. Preventivni ukrep je zato dobra zadelava ostankov predhodnega posevka in organskih gnojil, ki mora biti opravljena temeljito ter dovolj zgodaj, da organski ostanki v času setve ne ostajajo na površju oziroma v zgornjem sloju tal. Tudi odstranjevanje plevelov in drugih cvetočih rastlin v okolici njive zmanjšuje možnost pojava odraslih muh in potencialnih mest za odlaganje jajčec. Pomemben preventivni ukrep je tudi setev v pravem času in v optimalnih razmerah, kar omogoča hiter vznik semena, s čimer zmanjšamo čas izpostavljenosti mladih rastlin ličinkam fižolove muhe. Po presajanju sadik ali po setvi lahko mlade rastline prekrijemo s kopreno ali proti insektno mrežo, da preprečimo nalet muhe in odlaganje jajčec Ta ukrep je učinkovit le v primeru, da posevek zasnujemo na predhodno neporaščenih zemljiščih ali na tleh brez rastlinskih ostankov v katerih muha ni prezimila. V nasprotnem primeru je lahko škoda še večja. Ob večjem izpadu rastlinskega sklopa in potrebe po presejavanju posevkov, je s ponovno setvijo priporočljivo počakati najmanj 10 dni, da žerke zaključijo razvoj in se zabubijo.

Nekemično zatiranje

Ker razvoj žerk v celoti poteka pod površjem tal ima fižolova muha relativno malo naravnih sovražnikov, ki bi onemogočali njen razvoj. Za biotično zatiranje žerk so že preizkušali nekatere entomopatogene ogorčice, predvsem vrste iz rodu Steinernema in Heterorhabditis, katerih uporaba je za sedaj omejena zgolj za namene raziskav.

Kemično zatiranje

Za neposredno zatiranje fižolove muhe je na voljo le malo učinkovitih kemičnih pripravkov. Najzanesljivejši kemični ukrep za zatiranje ličink fižolove muhe je raba semena, tretiranega z insekticidi. Stransko delovanje proti ličinkam fižolove muhe v tleh imajo tudi granulirani insekticidi, ki jih dodajamo v tla ob setvi koruze za zatiranje nekaterih drugih škodljivcev.

Uporabljeni viri

Čergan Z. in sod. 2008. Koruza. Ljubljana, Kmečki glas, 344 str.

Hazzard R. 2015. Seed Corn Maggot. UMass Extension Vegetable Program. https://ag.umass.edu/vegetable/fact-sheets/seed-corn-maggot

Jaramillo C. M., Celeita J. J., Sáenz A. 2013. Suceptibility of Delia platura to seven entomopathogenic nematode isolates from the Central Andes region of Colombia. Universitas Scientiarum 18, 2: 165-172.

Kaur Gill H., Goyal G., Gillett-Kaufman J. L. 2013. Featured creatures-seedcorn maggot. University of Florida, Entomology and Nematology Department. http://entnemdept.ufl.edu/creatures/FIELD/CORN/seedcorn_maggot.htm (september 2016)

Ogorelc A. 2015. Bolezni in škodljivci na fižolu. KGZS Ljubljana, Oddelek za kmetijsko svetovanje. http://lj.kgzs.si/Portals/1/2015%20-%20novice/Bolezni%20in%20skodljivci%20na%20fizolu.pdf (september 2016)