Glodalci

Rodentia

Jernej Lončar; oktober 2019

Glodalci lahko v kmetijstvu povzročajo škodo na kmetijskih rastlinah in njihovih pridelkih, predvsem v sadovnjakih in vrtovih, zato je varstvo pred njimi zelo pomembno. Zanje je značilno, da imajo na zgornji in spodnji čeljusti po dva zoba glodača, ki neprestano rasteta, zato jih morajo redno brusiti z glodanjem. Njihov glavni vir hrane so koreninice in trši deli rastlin, npr. lubje.

Voluhar (Arvicola terrestris)

Voluhar je glodalec, ki ga uvrščamo med pomembnejše škodljivce nasadov in drevesnic. Pri mladih drevesih obje vse stranske korenine, koreninski vrat, na debelejših koreninah pa obje skorjo. Rodnost napadenih dreves se odraža v manjšem in manj kakovostnem pridelku, drevesa celo propadejo. Napadena drevesa lahko zaradi oslabljenega koreninskega sistema z rokami zamajemo in izruvamo. Največ škode voluhar povzroči v zimskem času, ko v naravi primanjkuje hrane.

Slika 1: Propadanje dreves zaradi napada voluharja (foto: arhiv KIS)

Slika 1 Voluhar

Voluhar ima zavaljeno telo, ušesa so nekoliko skrita na kratki glavi. Kožuh je rjavkastih odtenkov, na trebuhu pa je svetlejši. Njegovo telo v dolžino meri 12 do 19 cm, njegov rep predstavlja 1/2 dolžine telesa. Najraje si izbere nekoliko težja, vlažna tla ob potokih. Na lažjih in peščenih tleh ni pogost. Koplje podzemne rove, ki so globlji kot pri krtu, in sicer na globini 10 cm do več kot 1 m. Nad zemljo narije kupček zemlje, ki je manjši kot pri krtu. Voluhar zemljo narije ob vhod v rov. Samica letno koti 3 do 6 krat po 4 do 6 mladičev. Torej se lahko v kratkem času zelo močno namnoži in povzroči veliko škodo na vrtovih in sadovnjakih. Za življenjski prostor najraje izbere travnike, pašnike, v nasadih pa ima najraje, da se tla mulčijo in ne orjejo. Ker je izrazit rastlinojed, rad objeda korenine sadnih dreves, najraje jablanove vegetativne podlage. Napada tudi hruške, češnje, višnje in vinsko trto. Na vrtovih se rad hrani s krompirjem, korenjem, peso, zeleno, korenovkami nasploh, zeljem, prija pa mu tudi detelja. Korenine gloda, da si brusi štiri sprednje pilaste zobe – glodače. V jeseni ga lahko pogosto vidimo na površju, ko si nabira zimske zaloge hrane, zato je takrat tudi najbolj ranljiv.

Slika 2: Voluhar (Arvicola terrestris) (foto: arhiv KIS)

Slika 2 voluhar

Preventivni ukrepi

Voluharja je najbolje zatirati preventivno in tako ohranjati številčnost populacije na stopnji, ko ne dela prevelike škode. Vedno pazimo, da novo zasajena drevesa zaščitimo z mrežo, tako da so korenine zaščitene. Pozorni moramo biti na to, da mreža gleda ven iz tal, v nasprotnem primeru voluhar pride do korenin skozi vrat zaščitne mreže. Pomembno je, da v nasadu ali na vrtu pripravimo zatočišča za naravne sovražnike voluharja. Postavimo »T« drog za ptice ujede, da bodo voluharja lažje uplenile, za podlasice pa pripravimo kup kamenja ali večjih vej, v katerem si bo uredila domovanje. Podlasica lahko voluharja pleni tudi v njegovem rovu. Plenijo pa ga tudi kune in domače mačke. Odganjamo ga lahko z nekaterimi rastlinami, ki mu ne odgovarjajo, zato se jih izogiba. To so npr. česen, divji kristavec, ribez, idr..

Nekemično zatiranje

Ob pojavu škode, lahko voluharja lovimo z različnimi pastmi, ki se jih kupi, lahko pa jih naredimo tudi sami. Če najdemo njegove rove, jih lahko tudi vztrajno odpiramo, saj ne mara prepiha in bo zato odšel drugam.

Kemično zatiranje

Kemično voluharja zatiramo le, če res ne gre drugače. Rodenticidi so precej nevarni za uporabo, saj moramo paziti, da jih ne zaužije kakšna druga domača ali drugače koristna žival. Take vabe so na osnovi cinkovega fosfida, ali pa so antikoagulanti (bromadiolon, klorofacinon). Poznamo vabe, ki jih vstavimo v naseljen rov (kocke, vrečke, tablete) in jih voluhar zaužije in kemična sredstva, ki v stiku s talno vlago prično sproščati strupene pline (fosfin).

Poljski zajec (Lepus europaeus L.)

Ta glodalec v zimskem času lahko povzroči res veliko škodo. Objeda lubje na deblu in na ogrodnih vejah, tako da se objedena drevesa lahko posušijo. Posebej je nevaren v drevesnicah in mladih nasadih.

Zajec je dolg 75 cm in visok 30 cm, odrasel tehta 4 do 7 kg. Njegov kožuh je različnih odtenkov črne, rjave in sive barve, ki mu dajejo varovalno barvo v naravnem okolju, da je plenilcem čim manj opazen. Samica naenkrat skoti povprečno 3 do 5 mladičev in ima do 3 legla na sezono. Samice so ponavadi nekoliko večje od samcev.

Slika 3: Rovi v tleh, ki jih povzročajo miši in voluharji

Slika 3 Miši

Zajec je zaščitena vrsta, zato se ga ne sme zatirati kot škodljivca in ga ubijati. Zato lahko ukrepamo samo tako, da drevesa in nasade preventivno zaščitimo. Okoli nasadov postavimo žičnato mrežo in pazimo, da povsod sega do tal, da za zajca ni prepustna. Optimalno je, če lahko mrežo celo nekoliko vkopljemo v tla. V primeru, da imamo nasajena posamezna drevesa, je pomembno, da debla dreves zaščitimo. Najbolje z žičnato mrežo. V primeru, da nam kljub vsemu naredi nekaj škode, je potrebno na deblu nastale rane obrezati na oster rob in jih zamazati s cepilno smolo. Možna je tudi uporaba odvračal, vendar je kvalitetno postavljena žičnata mreža še vedno najboljša zaščita.

  • Animal Diversity Web. Lepus europaeus, European hare.

https://animaldiversity.org/accounts/Lepus_europaeus/ (oktober 2019)

  • Animal Diversity Web. Microtus arvalis, Common vole.

https://animaldiversity.org/accounts/Microtus_arvalis/ (oktober, 2019)

  • Fito.info. Seznam registriranih fitofarmacevtskih sredstev.

http://spletni2.furs.gov.si/FFS/REGSR/index.htm (oktober, 2019)

  • Janežič F., 1951. Varstvo rastlin pred boleznimi in škodljivci. Ljubljana, Državna založba Slovenije, 567 str.
  • Vrabl S., 1999. Posebna entomologija: škodljivci in koristne vrste na sadnem drevju in vinski trti. Maribor, Fakulteta za kmetijstvo, 172 str.