Rhynchosporium secalis [Oudem.] Davis
Ječmenov (rženi) listni ožig
Kazalo: Ječmenov (rženi) listni ožig
Primož Žigon, april 2022
Uvod
Ječmenov listni ožig je pomembna bolezen ječmena, ki se pojavlja predvsem v letih z daljšimi obdobji vlažnega in hladnega vremena. Pri nas je bolezen vsesplošno razširjena. V preteklosti se je pojavljala predvsem na rži, na kateri pa v današnjem času ne povzroča več omembe vrednih škod. Gliva se je v nekaj desetletjih povsem prilagodila na novo gostiteljsko vrsto – ječmen. O večjih izpadih pridelka ječmena (tudi do 40 %) in negativnem vplivu bolezni na kakovost so poročali v 70. letih prejšnjega stoletja. Danes širjenje bolezni omejujemo predvsem z rabo fungicidov in setvijo odpornih sort.
Bolezenska znamenja
Okužbe z ječmenovim listnim ožigom opazimo v obliki peg, ki se spomladi pojavijo na listih ter v pazduhah listov, kjer se vodne kapljice najdlje časa zadržujejo. Pege so podolgovate, ovalne, velike 1-2 cm in niso omejene z listnimi žilami. Sprva so bledo sive barve in vodenega videza, sčasoma se v sredini posušijo in popolnoma posivijo. Robovi peg postanejo klorotični in obkroženi s temno rjavo barvo. Prve pege se običajno pojavijo na spodnjih listih, v primeru ugodnih vremenskih razmer pa se okužba širi na zgornje etaže listov in celo na klase.
Slika 1: Ječmenov listni ožig (foto: Arhiv KIS)
Slika 2: Ječmenov listni ožig (foto: Arhiv KIS)
Razvoj bolezni
Primarni vir okužb so žetveni ostanki ali okužene mlade rastline, kjer se gliva ohranja preko zime v obliki micelija. Zgodaj spomladi se začnejo oblikovati trosi (konidiji), s katerimi se bolezen širi. Za začetek tvorbe konidijev je poleg minimalne temperature (okoli 4 OC) potrebno vsaj 48 urno trajanje omočenosti rastlin oz. njihovih ostankov in relativna zračna vlaga nad 95 %. Trosi se pretežno prenašajo z vodnimi kapljicami, zato je širjenje okužb prostorsko relativno omejeno. Tros, ki pade na zdravo tkivo kali, predre povrhnjico in izvrši okužbo. Po enem tednu ali kasneje, odvisno od vremenskih razmer, se na rastlinah pokažejo bolezenska znamenja. Na pegah se kasneje oblikujejo trosi, s katerimi se okužba širi naprej. V idealnih razmerah (menjavanje deževnih in suhih obdobij pri temperaturi zraka med 15 in 20 ⁰C) lahko gliva sporulira skozi celotno rastno dobo ječmena in povzroča vedno nove okužbe.
Zatiranje
Preventivni ukrepi
Najučinkovitejši ukrep za omejevanje primarnih okužb je širok kolobar in ustrezno ravnanje z žetvenimi ostanki ter setev zdravega semena. Pazimo, da v kolobarju rž prehitro ne sledi ječmenu (in obratno). Skrbimo za primerno gostoto posevkov in ne pretiravamo z dognojevanjem. Sejemo odporne oz. tolerantne sorte ječmena.
Kemično zatiranje
Kemično varstvo običajno izvajamo sočasno z varstvom pred drugimi listnimi boleznimi ječmena. Fungicide uporabimo v obdobju od pričetka kolenčenja do začetka klasenja ječmena (BBCH 31 do 51), če so vremenske razmere ugodne in je presežen okviren prag zatiranja (približno 50 % rastlin z znamenji okužb z ječmenovim listnim ožigom in/ali ječmenovo mrežasto pegavostjo, na katerem od zgornjih treh listov). Z rednim pregledovanjem posevkov lahko pravočasno ukrepamo in ustavimo nadaljnji razvoj bolezni.
Viri
Compendium of Barley Deseases. 1982. The American Phytopathological Society, St. Paul, Minnesota: 78 str.
Hoffmann G. M., Schmutterer H. 1983. Parasitäre Krankheiten und Schädlinge an landwirtschaftlichen Kulturpflanzen. Stuttgart. Eugen Ulmer Verlag: 487 str.
Maček J., 1987. Posebna fitopatologija, patologija poljščin. 2. Izdaja. Univerza Edvarda Kardelja v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, VTOZD za agronomijo: 286 str.
Rhynchosporium-Blattfleckenkrankheit. www.pflanzenkrankheiten.ch (april, 2016)