Ječmenova mrežasta progavost

Primož Žigon, november 2016

Ječmenova mrežasta pegavost je splošno razširjena bolezen na ječmenu, zlasti v humidnih območjih. V naših pridelovalnih razmerah se pogosteje pojavlja v vlažnih in hladnih pomladih. Obseg škode zaradi zmanjšanja pridelka je odvisen od občutljivosti posameznih sort in vremenskih razmer in lahko znaša od 10 do 40 %.

Slike 1 do 3: Ječmenova mrežasta pegavost (Pyrenophora teres Died.) (foto arhiv KIS)

Gliva lahko okuži ječmenove liste, listne nožnice, stebla in zrnje. Najpomembnejše so okužbe na listih. Pojavljata se dva tipa bolezenskih znamenj. Največkrat nastanejo podolgaste, svetle lise, na katerih se oblikujejo rjavkasti mrežasti vzorci. Ti so sprva omejeni z listnimi žilami, kasneje se razširijo in potemnijo. Nastanejo podolgaste lise, tipična mrežavost se izgubi. Temne lise so navadno obkrožene z rumenimi klorozami. Listi lahko začnejo od konic navzdol rumeneti in pri močnih okužbah se lahko v celoti predčasno posušijo in propadejo. Včasih pa se na listih pojavijo drobne, temno rjave pege, ki so lahko svetlejše v sredini. Pri obeh tipih znamenj so ta vidna na zgornji in spodnji strani listov. Podobno kot pri večini rastlinskih bolezni, tudi za ječmenovo mrežasto pegavost velja, da je  intenzivnost izražanja bolezenskih znamenj (velikost lezij, prisotnost kloroz in nekroz) zelo odvisna od sorte, virulentnosti povzročitelja in okoljskih razmer. Zanesljiva potrditev povzročitelja je možna šele, ko se na pegah oblikujejo trosonosci s trosi (konidiji), kar je mogoče preveriti s pomočjo povečevala.

Gliva se ohranja v obliki micelija na zrnju ali na ječmenovi slami oz. žetvenih ostankih. Vir okužb so torej lahko okuženo seme ter žetveni ostanki ali bolni samosevci ječmena na sosednjih njivah. Gliva oblikuje trose, ki jih veter raznaša na mlade posevke in jih okuži. To se lahko dogodi že v jeseni ali zgodaj spomladi. Bolezen se nato v ugodnih razmerah širi naprej. Razvoju ječmenove mrežaste pegavosti zelo ustreza menjavanje deževnih in sončnih obdobij. Nekajdnevno mokro vreme, ki mu sledijo sončni dnevi s temperaturami nad 20 OC zelo pripomore k širjenju bolezni. Podobno tudi močne rose. Hitrost in intenzivnost širjenja okužb je odvisna tudi od primarnega infekcijskega potenciala in dovzetnosti sorte. Razvoj bolezni pospešuje tudi prekomerna oskrba rastlin z dušikom.

Preventivni ukrepi

Setev certificiranega in razkuženega semena predstavlja osnovni preventivni ukrep za preprečevanje prenosa bolezni na »neokuženo« njivo. Potrebna je tudi temeljita obdelava strnišča in zadelava žetvenih ostankov ječmena zaradi odstranitve možnih virov primarnih okužb, saj lahko gliva preživi na ostankih slame tudi do dve leti. Zgodnja setev ozimnega ječmena in visoke temperature lahko že v jesenskem času povzročijo razvoj primarnih okužb. Prenos bolezni na posevke jarega ječmena preprečimo na način, da jih ne zasnujemo v neposredni bližini posevkov ozimnega ječmena ali s setvijo odpornejših sort. Posevke zmerno gnojimo.

Kemično zatiranje

Kemično zatiranje z uporabo fungicidov se izvaja v obdobju razvoja od začetka kolenčenja do začetka klasenja ječmena (BBCH 31-51). Bolezen običajno zatiramo skupaj z drugimi povzročitelji, z uporabo registriranih fungicidov. Literatura navaja, da je prag zatiranja za ječmenovo mrežasto pegavost dosežen, če so znamenja bolezni opazna na približno 20 % rastlin na drugem ali tretjem najmlajšem listu. Po preteku najmanj dveh tednov se škropljenje lahko ponovi, vendar le v primeru, če so poleg doseženega praga zatiranja (okužbe opazne na drugem ali tretjem najmlajšem listu na 20 % rastlin) izpolnjeni tudi vremenski pogoji, to je, da je v zadnjem tednu dni vsaj enkrat deževalo ter da dnevne temperature v zadnjih treh dneh presegajo 20 oC.

Compendium of Barley Deseases. 1982. The American Phytopathological Society, St. Paul, Minnesota: 78 str.

Gerstenmodell Bayern 2016. Arbeitseinleitung fur Praxisbetriebe.

www.lfl.bayern.de/mam/cms07/ips/dateien/gerstenmodell-arbeitsanleitung-bayern_2016.pdf (maj, 2016)

Hoffmann G. M., Schmutterer H. 1983. Parasitäre Krankheiten und Schädlinge an landwirtschaftlichen Kulturpflanzen. Stuttgart. Eugen Ulmer Verlag: 487 str.

Maček J., 1987. Posebna fitopatologija, patologija poljščin. 2. Izdaja. Univerza Edvarda Kardelja v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, VTOZD za agronomijo: 286 str.

Netzfleckenkrankenheit der Gerste. www.pflanzenkrankheiten.ch (maj, 2016)

Zhaohui L., et al. 2011. Pyrenophora teres: profile of an increasingly damaging barley pathogen. Molecular plant pathology 12(1), 1-19