Ječmenova progavost

Pyrenophora graminea S. Ito & Kurbay.

Uvod

Bolezen je znana že več kot 100 let in se pojavlja predvsem na območjih pridelave ozimnega ječmena. Gliva, ki povzroča progavost, se ohranja in prenaša z okuženim semenom, zato se je z uveljavljanjem setve razkuženega semena njen pomen zmanjšal in v večini primerov izpadi pridelka zaradi te bolezni ne presegajo 10 %. Večje pojave bolezni lahko pričakujemo predvsem v primerih deževnih obdobij in visoke zračne vlage v času klasenja.

Bolezenska znamenja

Najbolj značilni simptomi okužbe z ječmenovo progavostjo se pojavijo na listih. Tkivo med listnimi žilami začne rumeneti, sprva na bazalnem delu in listni nožnici, kasneje pa se oblikujejo značilne rjave proge po celotni dolžini lista. Prvi znaki okužb se lahko pojavijo že med razvojem drugega ali tretjega lista mladih rastlin, nato pa se pojavljajo tudi na vseh mlajših listih. Sčasoma se proge med seboj združujejo, listi v celoti odmrejo in se na konceh vzdolžno cefrajo. Okužene rastline običajno zastanejo v rasti, zastavičarji so bledo rjave barve, klasi pa se pogosto sploh ne pojavijo ali pa so nerazviti in rjavi. Okuženi klasi stojijo pokonci in se ob dozorevanju ne povesijo kot pri zdravih rastlinah. Zrnje je slabo napolnjeno, zgrbančeno in potemnelo.

Slika 1 in 2: Znamenja okužbe z ječmenovo progavostjo na listih (foto Schubiger F. X., pflanzenkrankheiten.ch)

Razvoj in širjenje bolezni

Gliva se lahko več kot pet let ohranja v obliki latentnega micelija v plevicah in semenskem ovoju. Stopnja okužbe mladega tkiva kalečih rastlin je odvisna od temperature in vlažnosti tal. Do največjih okužb prihaja v primeru temperature tal okrog 12 ⁰C ter zadostne vlažnosti tal. Kritično obdobje za prenos okužbe na mlade rastlinice je v obdobju kalitve semena, do prehoda koleoptile na površje tal. Če kalitev v hladnem in vlažnem vremenu traja dolgo, se okuži več rastlin. Običajno je delež okuženih rastlin v posevku manjši od deleža okuženega semena. Okužba se sistemično širi po rastlini, v času klasenja pa gliva tvori na okuženih listih nespolne trose (konidije), ki jih veter raznaša na bližnje klase. Trosi na površini klasov kalijo, micelij glive pa prodre med plevice in epikarp, kjer ostane v latentnem stanju. Do okužbe semenskih zasnov lahko prihaja v celotnem obdobju razvoja semen, od časa cvetenja pa vse do voščene zrelosti zrn. Okužba je uspešnejša v hladnem in vlažnem vremenu. Okuženo seme je na pogled nespremenjeno, zato ga od zdravega ne moremo razlikovati.

Varstvo

Preventivni ukrepi

Bolezen se širi izključno s semenom, zato je setev certificiranega in razkuženega semena odločilnega pomena pri preprečevanju pojava ječmenove progavosti. Nekatere sorte izkazujejo določeno stopnjo odpornosti, vendar obstajajo številne fiziološke rase glive, zato je odpornost tudi geografsko pogojena. Na splošno velja, da so ozimne sorte ječmena bolj dovzetne za pojav bolezni. Setev v optimalnih razmerah, ki omogočajo hiter vznik semena in razvoj mladih rastlin, lahko v veliki meri zmanjša možnost prenosa okužb.

Kemično zatiranje

Kemično razkuževanje semen je edini učinkovit ukrep za preprečevanje in širjenje ječmenove progavosti. Na voljo so fungicidi za tretiranje semena, ki zmanjšujejo možnost prenosa okužb s semena na rastlino. Z njimi lahko rokujejo zgolj fizične in pravne osebe, ki so vpisane v register dobaviteljev in pripravo semen za trg.

Uporabljeni viri

Compendium of Barley Deseases. 1982. The American Phytopathological Society, St. Paul, Minnesota: 78 str.

FITO-INFO: Slovenski informacijski sistem za varstvo rastlin. Ministrstvo za kmetijstvo in okolje, Uprava za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin. http://www.fito-info.si (avgust 2016)

Hoffmann G. M., Schmutterer H. 1983. Parasitäre Krankheiten und Schädlinge an landwirtschaftlichen Kulturpflanzen. Stuttgart. Eugen Ulmer Verlag: 487 str.