Aleyrodes proletella L.
Kapusov ščitkar
Neja Marolt, oktober 2018
Uvod
Kapusov ščitkar ali bela muha napada kapusnice, predvsem brokoli, brstični ohrovt, zelje, cvetačo in nekatere plevelne vrste križnic, občasno pa povzroča težave tudi pri pridelavi gerber in kumar. Škodljivce najdemo na spodnji strani listov gostiteljskih rastlin, kjer izsesavajo rastlinski sok in s tem slabijo rastlino (Slika 1). Pri prehranjevanju izločajo medeno roso, na katero se kasneje rade naselijo glive sajavosti. Kapusovega ščitkarja najdemo pretežno na prostem, le redko v zavarovanih prostorih. Njemu soroden rastlinjakov ščitkar (Trialeurodes vaporariorum) pa se raje kot na prostem pojavlja v zavarovanih prostorih in povzroča težave predvsem pri pridelavi plodovk in okrasnih rastlinah.
Poškodbe
Kapusov ščitkar povzroča na rastlinah neposredno škodo z izsesavanjem rastlinskih sokov iz floema listov. Hrani se s pomočjo ustnega aparata, ki je podoben stiletu. Ta jim služi tudi kot opora pri gibanju in pričvrščevanju na listno površino. Kadar je nalet škodljivca množičen, povzroči zvijanje listov in slabša fiziološki razvoj rastlin. Z izsesavanjem rastlinskih sokov, ki vsebuje veliko sladkorjev, kapusov ščitkar izloči presežek sladkorja, ki mu pravimo medena rosa. S tem povzročajo posredno škodo, saj se na lepljivem izločku naselijo glive sajavosti (Slika 2), ki ne kvarijo samo fiziološke procese rastline, pač pa tudi videz in tržno vrednost kapusnic.
Opis in bionomija
Razvojni krog kapusovega ščitkarja poteka v celoti na gostiteljski rastlini. Ima šest razvojnih stopenj: jajčece, 4 stopnje ličink (4. larvalna stopnja se imenuje pupa) in odrasel osebek. Odrasel osebek je podoben molju, meri lahko do 3 mm ter je bele barve. Daje mu jo voščen poprh, katerega izloča z voščenimi žlezami na zadku. Od sorodnega rastlinjakovega in tobakovega ščitkarja se loči po velikosti, saj je le ta večji in obdan z več poprha, na paru kril pa ima 4 sive lise. Škodljivec se lahko razmnožuje spolno ali nespolno (partenogenetsko), odvisno od okoljskih razmer. Samica odloži od 200 do 250 jajčec na spodnjo stran lista rastline. Jajčeca, ki so odložena v skupinah, so manjša od 1 mm, sprva rumenkaste barve, v nekaj dneh pa počrnijo. Embrionalni razvoj poteka lahko od 4 do 20 dni, pri temperaturi 21 °C se ličnike izležejo v 9 dneh. Izlegle ličinke L1 so svetlo zelene barve in so gibljive le nekaj dni. Ličinke druge in tretje stopnje so skoraj prozorne, breznoge in nemobilne ter se kot luska pričvrstijo na list (Slika 3). Ličinke se iz stadija L1 do L3 razvijajo od 15 do 45 dni, po levitvi pa ostanejo v stadiju pupe okoli 18 dni. Pupa oz. četrta larvalna stopnja je sprva zelenkaste barve, nato pa bele do sive in ima 12 daljših izrastkov. Iz puparija izleti odrasla žuželka. Prezimi v različnih razvojnih stadijih na različnih rastlinah, v stadiju jajčeca pa lahko preživi temperaturo, ki je močno pod lediščem. Če prezimuje v zavarovanem prostoru – rastlinjaku se njihov razvoju pozimi ne konča. Ščitkar ima lahko na prostem do 5 prekrivajočih generacij, v zavarovanem prostoru pa celo od 10 do 12.
Varstvo
Preventivni ukrepi
Priporočljivo je pregledovanje posevkov na pristnost odraslih osebkov, tako da obračamo liste od spodaj navzgor. Pred sajenjem in po spravilu odstranjujemo plevelne vrste in samonikle rastline iz družine križnic, ki bi lahko služile za prezimovanje ščitkarja. Odstranjujemo tudi rastlinske ostanke in smo pozorni, da ne vnesemo žuželke v posevek preko sadik ali drugega sadilnega materiala. Če je v določenem obdobju napad ščitkarja velik, pazimo da ne sadimo kapusnic na istem mestu.
Nekemično zatiranje
Kapusov ščitkar ima vrsto naravnih sovražnikov, med katerim je najezdnik kapusovega oz. rastlinjakovega ščitkarja (Encarsia formosa). Gre za parazitoidno osico, ki se hrani z medeno roso in s telesnimi tekočinami mladih ličink L1. Samice osice odlagajo jajčeca v ščitkarjeve ličinke od L2 do L4, ličinke se nato po 4 dneh izležejo znotraj ščitka, kjer se hranijo še nadaljnjih 9 dni. Parazitirane ščitkarjeve ličinke živijo še nekaj dni, nato pa poginejo in se črno obarvajo. Iz njih izletijo odrasle osice, ki si poiščejo nove gostitelje. Ker gre za domorodno vrsto, jih lahko pri nas v obliki formuliranih trgovskih pripravkov vnašamo v zavarovane prostore. V naravi poleg najezdnika ščitkarja parazitira še osica Eretmocerus eremicus, stenica Macrolophus caliginosus in gliva Verticillium lecanii.
Kemično zatiranje
Zatiranje kapusovega ščitkarja s kemičnimi insekticidi je oteženo, saj se škodljivci nahajajo na spodnji strani listov rastlin in jih je zato težko ciljno zadeti, poleg tega pa jih voščeni poprh varuje pred namočenostjo telesa. Velik problem predstavlja tudi terminsko prekrivanje različnih generacij, na isti rastlini lahko najdemo vse razvojne stadije škodljivca, insekticidi pa ne delujejo enako učinkovito na vse stadije. Prag škodljivosti je dosežen, ko na listu najdemo največ dve odrasli beli muhi. Za zatiranje kapusovega ščitkarja so pri nas registrirani naslednji insekticidi: Movento SC100 ter Naturalis.
Uporabljeni viri
Alford D. V. 2011. Pest of field vegetables. V: Plant pests. 2011. Alford D. V. London; Collins: 121-158
Gratwick M. 1992. Glasshouse whitefly. V: Crop pest in the UK. 1992. Gratwick M. London, Chapman&Hall: 46-50
Malais M. H., Ravensberg W. J. 2003. Aleyrodes proletella & A. lonicerae. V: Knowing and recognizing. 2003. Malais M. H., Ravensberg W. J, Berkel en Rodenrijs, Koppert: 66-82
Milevoj L. 2001. Biotično zatiranje škodljivcev v zavarovanih prostorih. Ljubljana, MKGP: 84 str.
Škerbot I. 2015. Bionomija rastlinjakovega ščitkarja v zavarovanih prostorih in njegovo zatiranje z mehkokožno plenilko. Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za agronomijo: 117 str.
UC Davis IPM. Cucurbits. Whiteflies. http://ipm.ucanr.edu/PMG/r116301211.html