Krompirjeva plesen

(Phytophthora infestans (Mont.) de Bary )

Aleš Plut; oktober 2017

Krompirjeva plesen je najbolj nevarna bolezen krompirja, ki se širi v hladnem in deževnem vremenu. Povzroča jo oomiceta Phytophthora infestans. Poleg krompirja okužuje še druge vrste iz družine razhudnikovk, kot sta paradižnik in jajčevec.

Okužuje vse rastlinske dele. Pomemben vir okužbe so posajeni okuženi semenski gomolji iz katerih zrastejo nove rastline, ki so že okužene splesnijo. Znaki se pojavijo zelo zgodaj med rastjo in sicer v obliki rjavih peg po steblu do rastnega vršička, ki navadno odmre. V vlažnih razmerah je viden sivo bel micelij. Iz teh rastlin se plesen s trosovniki nato širi na sosednje rastline ter druge rastline v nasadu in okolici. Sosednje rastline so najprej prizadete. Na listih v začetni fazi okužbe opazimo majhne svetlo sive ali svetlo rjave pege nepravilnih oblik, obkrožene s svetlo zelenim robom. Širjenje peg ni omejeno z listnimi žilami in v optimalnih razmerah hitro napreduje po vsej listni površini. V vlažnem vremenu se na spodnji strani lista na pegah izoblikujejo trosonosci s trosovniki, ki jih vidimo kot sivo bele prevleke. Spodnji listi so običajno bolj prizadeti, saj so bolj občutljivi, hkrati so pri tleh tudi ugodnejše razmere za okužbo (večja zračna vlaga). Na steblu se bolezen najpogosteje pojavi v pazduhah listnih pecljev, kjer se voda najdlje zadržuje. Na mestu okužbe stebla potemnijo. Ob ustreznih vremenskih razmerah lahko v nekaj dneh propadejo vsi nadzemni deli rastline, pokončna ostanejo le še stebla.

Na gomoljih so okužbe sprva površinske, kasneje lahko prodrejo tudi nekaj centimetrov v globino. Obolelo tkivo je suho, rdečkasto rjave barve in daje zrnat vtis, meja med zdravim tkivom pa ni povsem jasna. Običajno se po okužbi gomolji okužijo še z drugimi glivami in bakterijami, zato se videz prizadetih gomoljev lahko tudi spremeni.

Slika 1: Krompirjeva plesen (foto: arhiv KIS)

krompirjeva_plesen_1

Slika 2: Krompirjeva plesen (foto: arhiv KIS)

krompirjeva_plesen_list_2

Krompirjeva plesen se razmnožuje na dva načina, in sicer spolno, kar je manj pogosto in nespolno. Pri spolnem razmnoževanju je potrebno, da se dva paritvena tipa A1 in A2 pojavita istočasno. Pri njunem združenju se tvorijo oospore. Debela celična stena oospor omogoča, da v tleh preživijo daljše časovno obdobje, tudi več let. Nespolno razmnoževanje, ki omogoča hitro širjenje bolezni, se začne z okužbo gostiteljske rastline s trosovniki (sporangiji) ali zoosporami, ki jih vsebuje trosovnik. Kadar so listi mokri ali je zračna vlaga zelo visoka in je temperatura od 18 do 24 ˚C, trosovnik požene klično hifo v notranjost lista in pri tem nastane zgolj ena pega. V primeru hladnejšega, deževnega vremena (temperatura od 8 do 18 ˚C) se iz trosovnika sprosti več zoospor, ki klijejo in tako ustvarijo več peg. To je razlog, da se v takšnih razmerah bolezen širi zelo hitro. Inkubacija, torej čas od okužbe do vidnih znakov bolezni, traja pri temperaturi od 18 do 22 °C tri do pet dni in na pegah spet nastajajo novi trosovniki, ki so vir nadaljnjih okužb. Trosovniki se z okuženih nadzemnih delov prenašajo s pomočjo vetra, ob padavinah pa se sperejo tudi v tla in povzročijo okužbe na gomoljih.

Slika 3: Krompirjeva plesen na gomolju (foto: arhiv KIS)

krompirjeva_plesen_gomolj_3

Za zatiranje krompirjeve plesni uporabljamo spodaj navedene fungicide. Pomembno je, da pravočasno opravimo prvo škropljenje, še preden se bolezen pojavi. Škropljenja opravimo glede na vremenske razmere, občutljivost sorte ter obvestila Opazovalno napovedovalne službe za varstvo rastlin. Pri uporabi sistemičnih fungicidov, ki vsebujejo metalaksil in benelaksil je potrebno upoštevati, da hitro pride do pojava odpornosti krompirjeve plesni proti njim, zato teh pripravkov nikoli ne uporabljamo kurativno. Če jih uporabimo potem, ko se je plesen že pojavila, tvegamo, da škropljenje ne bo več učinkovito.

Če v nasadu najdemo plesen zraslo iz semenskega gomolja, škropljenje s fungicidi ne zadostuje. Tako rastlino moramo odstraniti iz nasada tako, da ne širimo plesni po nasadu:

  • okuženo rastlino v plastični vreči odnesemo iz nasada in uničimo,
  • okuženo rastlino zakopljemo v zemljo na mestu,
  • okuženo rastlino poškropimo z desikatorjem (dikvat).

Okoliške rastline temeljito pregledamo in ob močnejših znakih okužbe storimo enako. Območje okužbe nato poškropimo s pripravki s translaminarnim (delno sistemičnim) delovanjem in takimi, ki delujejo tudi na spore, da preprečimo nadaljnjo okužbo.

Popolnoma odporne sorte krompirja proti krompirjevi plesni ne obstajajo. Poligenična poljska odpornost na nove bolj agresivne rase krompirjeve plesni ni več učinkovita. Zato so edino odporne sorte z več R geni, ki izvirajo iz krompirju sorodnih vrst, ki so primerne tudi za ekološko pridelavo oz. za manjše pridelovalce, ki ne uporabljajo kemičnih fungicidov. Tudi ta odpornost je najbolj učinkovita v prvi polovici rasti krompirja, ob dozorevanju pa odpornost upada, tako da se takrat lahko pojavijo manjše okužbe s krompirjevo plesnijo. Zato v ekološki pridelavi pri teh sortah priporočamo uporabo bakra v drugi polovici rasti.

Da bi zmanjšali uporabo fitofarmacevtskih sredstev, lahko z določenimi preventivnimi ukrepi pripomoremo, da je okuženost rastlin manjša. Tako za sajenje uporabimo certificiran semenski krompir, skrbimo za pester kolobar, pri čemer gostiteljskih rastlin ne sadimo na isto mesto vsaj 3, še bolje 5 let. Širok kolobar zmanjša možnost širjenja bolezni z oosporami. Z manjšo gostoto rastlin povečamo zračnost nasada. Pri zmanjševanju okužb na gomoljih je pomembno, da krompir dovolj visoko osujemo, da preprečimo prodiranje trosovnikov in zoospor skozi tla do gomoljev. Zatiramo samosevni krompir in ne puščamo nepokritih kupov odpadnega krompirja iz skladišč v bližini polj, saj so ti pogosto prvi vir okužbe v novi rastni dobi. Posebej smo pozorni na pokrite nasade zgodnjega krompirja, saj se plesen lahko tam razvije prej kot v nepokritih nasadih krompirja.

Dovoljeni fungicidi za aktualno leto

Maček J. 1991. Bolezni poljščin. Knjižica za pospeševanje kmetijstva. Ljubljana, ČZP Kmečki glas: 267 str.

Fry W.E., Thurston H.D., Stevenson W.R. 2001. Late blight. V: Compendium of Potato Diseases. Stevenson W.R. (Ur.). St. Paul, American Phytopathological Society: 28–30