Krvava uš

Krvava uš spada v družino pravih listnih uši (Aphidiae), vendar jo zaradi drugačne bionomije in poškodb, ki jih povzroča ter s tem prilagojenega načina zatiranja, obravnavamo ločeno od ostalih vrst pravih listnih uši na jablani. Poleg jablane občasno napada tudi hruške, najdemo pa jo tudi na kutini in glogu. Domovina krvave uši je Severna Amerika. V Evropo je bila vnesena konec 18. stoletja in tam sprva povzročala veliko škodo. Gospodarski pomen škodljivca se je nato z uspešnim vnosom naravnega sovražnika – parazitoidne osice t.i. krvavkinega najezdnika (Aphelinus mali Hald.) in uporabo učinkovitih insekticidov postopoma zmanjševal. Danes do težav s prerazmnožitvijo populacije krvave uši občasno prihaja v nasadih kjer se je škodljivec v preteklosti že pojavil, saj ga zaradi specifičnega razvojnega kroga in ohranjanja na podzemnih delih rastlin ni moč popolnoma zatreti. Na številčnost krvave uši in obseg škode v posameznem letu vpliva razvoj populacije v preteklem letu, vremenske razmere, vrsta podlage, sortni sestav, starost dreves in uporaba insekticidov, ki vpliva tudi na prisotnost naravnih sovražnikov.

Uvrščena je na seznam nadzorovanih nekarantenskih škodljivih organizmov (NNŠO; Izvedbena uredba Komisije EU 2019/2072, priloga IV), za katere veljajo posebne fitosanitarne zahteve (ničelna toleranca). Predpisani ukrepi za doseganje določene tolerance so na spletni strani storitev UVHVVR: “Prijava na preverjanje znanja s področja zdravja rastlin«. (https://www.gov.si/drzavni-organi/organi-v-sestavi/uprava-za-varno-hrano-veterinarstvo-in-varstvo-rastlin/storitve-uprave-za-varno-hrano-veterinarstvo-in-varstvo-rastlin/)

Uši se prehranjujejo s sesanjem hranilnih snovi in povzročajo neposredno škodo na rastlinah. Krvava uš sesa na olesenelih enoletnih poganjkih, vejah, razpokah na deblu in koreninah. Na mestih kjer sesa veliko uši se poganjki izmaličijo in nastanejo poškodbe tkiva v obliki šišk. Poškodovan les slabše dozoreva in je bolj podvržen poškodbam zaradi pozebe. Napadena drevesa imajo manjši rodni nastavek. Posledica močnejših poškodb na koreninah je manjši privzem hranilnih snovi in vode iz tal, kar se odraža v slabši rasti, predvsem pri mlajših drevesih, ki so cepljena na šibke podlage. Škodljivec se množičneje naseljuje na poškodovanih mestih, zato so prerazmnožitve pogostejše kadar nasade poškoduje toča ali ob nastanku večjih ran (npr. rez). Izločanje medene rose lahko onesnaži liste in plodove ter povzroči naselitev gliv sajavosti. Sajasta prevleka rastlinam preprečuje asimilacijo, posledično se zmanjša učinkovitost fotosinteze in transpiracije, tržna vrednost onesnaženega pridelka pa je manjša.

Krvava uš na jablani največkrat prezimi v stadiju ličinke na koreninskem vratu ali koreninah, lahko pa tudi na nadzemnem delu v razpokah debel in rakastih tvorbah, odvisno od temperaturnih razmer. Odrasli osebki so dolgi okrog 2 mm in vijolično-rjave barve. Če pritisnemo nanje se iz njih pocedi rdeč sok, zato posledično tudi ime krvava uš. Prvi osebki odraslih uši se na jablani pojavijo v marcu ali aprilu, ko pričnejo s sesanjem in razmnoževanjem. Razmnožujejo se partenogenetsko (nespolno) in izlegajo nimfe (viviparija). Posamezna samica izleže do 130 nimf (ličink). Na mestih kjer sesajo, se uši različnih starosti in razvojnih stadijev združujejo v kolonije, ki so prekrite z belimi voščenimi vatastimi nitmi, ki jih uš izločajo iz posebnih žlez na zadku. Te jih varujejo pred negativnimi vremenskimi vplivi in napadi naravnih sovražnikov. Škodljivec čez leto razvije 10 do 12 rodov. Populacija je običajno največja spomladi in jeseni, poleti se pri temperaturah nad 30 ⁰C njen razvoj upočasni.

Na pojavnost in škodljivost krvave uši v nasadih jablan vpliva tudi izbira podlage. Podlaga M 9 sodi med bolj občutljive na pojav krvave uši, medtem ko podlage z oznako MM veljajo za manj občutljive. Z ustrezno izbiro podlage torej lahko vplivamo na zmanjšanje hranjenja krvave uši na koreninah in koreninskem vratu. Pri izbiri sadilnega materiala je potrebno pozornost nameniti zdravstvenem stanju sadik, da škodljivca v nasad ne zanesemo z napadenimi sadikami. V nasadih, kjer je škodljivec že prisoten, je pomembno redno spremljanje in pravočasno odkrivanje povečanega števila krvave uši. Njihova številčnost se poveča predvsem v toplih in vlažnih poletji, ki ustrezajo njenemu razvoju. Na zgodnejši pojav kolonij na nadzemnih delih lahko računamo zlasti v primeru milih zim. Veliko vlogo pri omejevanju njihove populacije imajo v naravi prisotni naravni sovražniki, zato moramo ukrepe varstva – predvsem uporabe insekticidov, prilagoditi na način, ki čim manj negativno vpliva na njihov razvoj.

Nekemično zatiranje

Vnos parazitoidne osice krvavkinega najezdnika je bil eden prvih uspešnih primerov načina klasičnega biotičnega varstva v Evropi. Osica parazitira uši na način, da vanje odlaga jajčeca. Izlegle ličinke se prehranjujejo z vsebino uši in jih na ta način uničijo. Parazitirane uši se temneje obarvajo in prenehajo izločati voščene niti. Uspešnost parazitizma v naših razmerah ocenjujejo na okrog 70 %, kar pa je kljub vsemu premalo, da do občasnih prerazmnožitev populacije krvave uši ne bi prihajalo. V primerjavi s krvavo ušjo je osica namreč mnogo bolj občutljiva na nizke zimske temperature, zato je njena prezimitvena sposobnost manjša. Tud sam razvoj parazitoida ne poteka vedno v skladu z razvojem škodljivca. Osica se uspešneje razmnožuje pri višjih temperaturah, zato na začetku spomladi njen razvoj poteka počasneje in se ne razmnožuje tako hitro kot krvava uš. Pomembno vlogo pri omejevanju populacije krvave uši imajo tudi številni drugi naravni sovražniki, ki plenijo listne uši, kot so polonice in tenčičarice.

Kemično zatiranje

Uporabo insekticidov moramo časovno prilagoditi pojavu kolonij na nadzemnih delih dreves in razvoju naravnih sovražnikov, predvsem A. mali. S tem namenom uporabljamo insekticide predvsem v obdobju, ko je populacija naravnih sovražnikov v nasadu manjša. Uporaba insekticidov s širokim spektrom delovanja in kontaktnih insekticidov je zato po koncu cvetenja zaradi večje aktivnosti naravnih sovražnikov manj zaželena. Insekticide za ciljno zatiranje krvave uši uporabljamo v spomladanskem času, ko naj bi prag škodljivosti za tega škodljivca znašal 8-10 kolonij na 100 poganjkov oziroma 2 % napadenih vej. Proti krvavi uši in drugim listnim ušem učinkovito delujejo insekticidi na osnovi aktivne snovi pirimikarb, ki jih v primeru zgodnje prerazmnožitve uši uporabimo že pred cvetenjem (BBCH 54 – 57) sicer pa kmalu po koncu cvetenja. Učinkovitost pripravkov na osnovi omenjene aktivne snovi je boljša pri višjih temperaturah zraka, zato z njimi škropimo v času, ko dnevne temperature v obdobju nekaj dni dosegajo vsaj 15 ⁰C. Nanos pripravkov je potrebo opraviti z večjo količino vode (vsaj 800 l/ha v obdobju po koncu cvetenja), da zagotovimo dobro omočenost površine dreves. Učinkovitost zatiranja lahko povečamo z dodajanjem močil, ki dodatno oslabijo voskasto prevleko, ki jo izločajo krvave uši, s tem pa so uši bolj neposredno izpostavljene delovanju insekticida. Po koncu cvetenja lahko izvedemo tudi škropljenje z uporabo pripravka na osnovi aktivne snovi spirotetramat, s katerim v tem obdobju hkrati učinkovito zatiramo še ostale vrste listnih uši in nekatere druge škodljivce. Pripravek deluje sistemično in je manj škodljiv za neciljne organizme. Škropljenje z omenjenim pripravkom po potrebi čez dva tedna ponovimo.