Kumarna plesen

Pseudoperonospora cubensis

Meta Urbančič Zemljič; november 2021

Kumarno plesen povzroča oomiceta Peronospora cubensis, ki poleg kumar okužuje tudi druge rastline iz družine bučevk (Cucurbitaceae). V toplem in vlažnem vremenu povzroča predčasno propadanje listov, zaradi česar so pridelki plodov manjši in slabše kakovosti. Bolezen je bila odkrita tudi na oljnih bučah, kjer lahko v ugodnih letih za razvoj bolezni povzroči resnejše izgube pridelka.

Bolezenska znamenja so na različnih vrstah bučevk nekoliko različna v smislu razvoja, oblike in velikosti peg. Na listih kumar nastanejo značilne oglate pege, omejene z listnimi žilami. T.i. »mastni madeži«, ki so v vlažnih razmerah najprej opazni, se hitro obarvajo rumenkasto in kasneje rjavo ali sivo, na spodnji strani listov pa se pege prekrijejo z gosto sivo prevleko iz trosonoscev in trosovnikov. Okuženo tkivo se v ugodnih razmerah hitro suši, asimilacijska površina listov se manjša, zato so tudi plodovi manjši in slabše kakovosti. Veliki listi pri bučevkah imajo tudi funkcijo zaščite plodov pred sončno pripeko, zato so pri bolnih rastlinah plodovi bolj izpostavljeni ožigom.

Na oljnih bučah spoznamo okužbe s Peronospora cubensis po tem, da listno tkivo rumeni in nato porjavi. Okuženi deli listov so od zdravih delov razmejeni z listnimi žilami, zato izgledajo robovi peg oglatasti. Pege so sprva razmeroma majhne, po večini velike le nekaj mm. Če se ugodne razmere nadaljujejo, se pege zlivajo med seboj v večje ploskve listnega tkiva, ki se suši. Tudi za oljne buče velja, da se na spodnji strani listov oblikuje gosta črno-vijolična prevleka trosonoscev in trosovnikov.

Slika 1: Kumarna plesen na kumarah (foto: arhiv KIS)

Kumarna plesen na kumarah

Slika 2: Kumarna plesen na oljnih bučah (zgornja stran lista) (foto: arhiv KIS)

Slika1 Kumarna plesen_oljne buče

Slika 3: Kumarna plesen na oljnih bučah (spodnja stran lista) (foto: arhiv KIS)

Slika2 Kumarna plesen _oljne buče_spodnja stran lista

Pseudoperonopora cubensis je obligatni parazit, kar pomeni, da za svoj razvoj potrebuje žive gostiteljske rastline iz družine bučevk. V območjih z milejšimi zimami ali kjer gojijo bučevke v zavarovanih prostorih večji del leta, prezimi na okuženih rastlinah. Kjer nizke temperature ne omogočajo gojenja bučevk celo leto pa primaren vir okužb ni čisto jasen. Domneva se, da so to trosovniki, ki jih veter zanese iz bolj ali manj oddaljenih toplejših območij z bučnicami. V manjšem obsegu se lahko bolezen prenaša tudi s semenom okuženih rastlin. V posebnih razmerah povzročitelj tvori trajne oospore, vendar njihova vloga pri širjenju bolezni še ni povsem razjasnjena.

Iz trosovnikov, ki jih veter zanese na površino listov, se ob prisotnosti vode (dež, rosa) sprostijo zoospore z dvema bičkoma, ki se aktivno premikajo po površini listov proti listnim režam. V bližini rež odvržejo bičke in se preoblikujejo ter skozi odprtino reže poženejo klični mešiček. Iz kličnega mešička požene penetracijska hifa, ki prodre v notranjost listov in tako okuži rastlino. Hife prodirajo naprej po listnem tkivu, širijo se po medceličnem prostoru in prodrejo tudi v notranjost celic, kjer črpajo hranila. V razmerah visoke vlage (nad 90 %) na spodnji strani listov, skozi reže prodrejo na površje sporangiofori s sporangiji (siva prevleka), ki so vir sekundarnih okužb.

Optimalna temperatura za kalitev trosovnikov je okoli 25 oC, ob tem mora biti listje mokro vsaj 2 uri. Vendar lahko trosovniki kalijo že pri temperaturi 5 oC pa vse do 28 oC, po novejših raziskavah celo pri 30 do 35oC. V takih razmerah mora biti listje mokro dalj časa. Bolezenska znamenja se pojavijo po 4 do 12 dneh, odvisno od temperature, količine kužila, trajanja obdobja mokrega listja in dolžine dneva. Bolezen najhitreje napreduje v poletnih mesecih, ko se zjutraj pojavlja rosa. Temperature nad 35oC zavirajo razvoj bolezni.

Preventivni ukrepi

Setev odpornih sort, ukrepi za doseganje boljše zračnosti posevkov in hitrejše sušenje listja, kot je setev/sajenje na večje razdalje v vrstah in med vrstami, uporaba kapljičnega načina namakanja, gojenje kumar in nekaterih bučnic v zavarovanih prostorih z ustreznim zračenjem ipd. Izogibanje gojenju na površinah, kjer so v preteklem letu uspevale bučevke.

Kemično zatiranje

Bolezen lahko zatiramo s fungicidi, običajno s kombiniranimi pripravki z dotikalnim in sistemičnim delovanjem. Pri gojenju oljnih buč je raba fungicidov možna v zgodnjem obdobju razvoja, preden vreže prerastejo medvrstni prostor, ali kasneje, če so puščene vozne poti. Gliva je marsikje po svetu že razvila odpornost proti fungicidom, zato je pri rabi pripravkov smiselno izvajanje protirezistentne strategije in menjavati aktivne snovi iz različnih kemičnih skupin.

Huss H. 2011. Krankheiten und Schädlinge im Ölkürbisbau. Der Fortschrittliche Landwirt (3), 30-33

   (www.landwirt.com, 26. 10.2021)

Keinath A. P., Wintermantel W. M., Zitter T. A. 2017. Compendium of Cucurbit disases and Pests. Second edition. APS Press. St. Paul, Minnesota. 220 s.

Koike S.T., Gladders P., Paulus A.O. 2007. Vegetable diseases.  A Color Handbook. CRC Press. Boca Raton. 448 s.

Radišek S., Ferlež Rus A. 2012. Kumarna plesen (Pseudoperonospora cubensis): Biologija, epidemiološke lastnosti in varstvo rastlin. Hmeljarski bilten 19, 81-87

Savory E. A. et al. 2010. The cucurbit downy mildew pathogen Pseudoperonospora cubensis. Molecular Plant Pathology 12(3), 217-226.

Vajs S., Lešnik M., Miklavc J., Matko B., Mešl M. 2011. Rezultati preizkušanja fungicidov za zatiranje plesni bučnic (Pseudoperonospora cubensis) na oljnih bučah v sezoni 2010. V: Trdan S. (ur.) Zbornik referatov 10. Slovenskega posvetovanja o varstvu rastlin z mednarodno udeležbo. Ljubljana, Biotehniška fakulteta. 191-195.