Listne uši na korenovkah

Prave listne uši (Aphididae) so drobne, majhne fitofagne vrste žuželk, ki jih pogost najdemo v večjem številu (kolonijah) na različnih delih gostiteljskih rastlin, kjer sesajo rastlinski sok. Korenovke pogosto napadajo: črna fižolova uš Aphis fabae Scopoli, siva breskova uš – Myzus persicae Sulzer, korenjeva listna uš – Cavariella aegopodii (Scopoli), mokasta korenjeva uš – Semiaphis dauci F., Dysaphis crataegi (Kalt.) in druge. Podzemne dele korenovke napadajo tudi koreninske uši, npr. sladkorno peso napada Pemphigus populivenae Fitch.

Navzočnost listnih uši pogosto opazimo šele po poškodbah na rastlinah, kjer s sesanjem hranilnih snovi povzročajo neposredno škodo. Listi napadenih rastlin se razbarvajo, nepravilno razraščajo, kodrajo in zvijajo. Poškodbe na gostiteljski rastlini se razlikujejo tudi glede na vrsto liste uši, ki sesa na rastlini. Na rastlinah pogosto najdemo ostanke medene rose in olevke, predvsem pri črni fižolovi uši.  Listne uši na korenovkah se večinoma prehranjujejo na spodnjih delih listnih pecljev, tik ob koreninskem vratu oz. na vrhu korena. Škoda se odraža v zmanjšanju kakovosti in količine pridelka: teža korenov je manjša, močnejši napad škodljivca pa je posledica prečnega pokanja korenov in zelenenja vrhnjega dela korenov. Te zato niso tržni. Še večjo škodo povzročajo listne uši s prenosom rastlinskih virusov, predvsem je zelo nevarna siva breskova uš, ki je pri nas kar pogosto zastopana.

Prave listne uši (Aphididae) so velike od 1,5 do 3,5 mm, nekatere vrste zrastejo tudi do 7 mm. Njihovo mehko telo ima jasno oblikovano glavo, oprsje in sorazmerno velik zadek. Na tipalkah se nahajajo dihalni organi. Pri odraslih listnih ušeh obstajajo nekrilate in krilate oblike. Krilate uši imajo na oprsju dva para prosojnih kril z nekaj žilami. Prednji par kril je znatno večji od zadnjega. Zadek je sestavljen iz 10 členov. Deseti, zadnji zadkov člen ima na hrbtni strani značilen repek (cauda). Na petem zadkovem členku izraščata dve cevki (sifona). Nekatere vrste med hranjenjem, skozi analno odprtino, izločajo lepljivi sladkorni izloček, ki ga strokovno imenujemo medena rosa ali mana.

Listne uši imajo nepopolno preobrazbo (hemimetabola), brez stadija bube. Pri popolnem (holocikličnem) razvoju jačeca prezimijo na vejah lesnatih rastlin (črna svetleča jajčeca). Razmnožujejo se nespolno (partenogenetsko) in spolno (gamogenetsko). Navadno enemu spolnemu rodu sledi večje število nespolnih (deviškorodnih). Pri vrstah, ki imajo popoln oz. holocikličen razvoj, se iz prezimljenega jajčeca spomladi izleže nekrilata uš temeljnica (fundatrix), ki je prva posameznica nespolnega razvoja listnih uši. Njeni potomci so skozi vso pomlad in poletje živorodne samice, dokler jeseni ne nastopi čas za oploditev in pojav krilatih osebkov. Krilate samice preletijo na prvotnega gostitelja in izležejo nekrilate spolne samice, ki jih krilati samci oplodijo.

Anholociklične vrste nimajo spolnega rodu in se razmnožujejo nespolno. Prezimijo kot odrasle uši ali nimfe. V kontinentalnem podnebju se pojavljajo vrste, ki imajo obe razvojni obliki. Prezimovanje večine vrst listnih uši je povezano z zimskim gostiteljem, ki je navadno lesnata rastlina, spomladi pa preletijo na drugotne zelnate ali lesnate gostitelje. Govorimo o dvodomnih vrstah listnih uši (heterecične). Na poletnih gostiteljskih rastlinah se pojavljajo le nespolni rodovi, medtem ko jeseni preletijo na zimskega gostitelja, kjer sledi spolno razmnoževanje in oplojene samice odložijo jajčeca, ki prezimijo. Vrste uši, katerih razvoj je povezan le z eno rastlinsko vrsto, imenujemo enodomne (monoecične).

Vrste iz rodu Semiaphis so dvodomne in se selijo iz kovačnikovk (Caprifoliaceae) rod: Lonicera L. (kosteničevje) na kobulnice (Apiaceae). Lahko pa preživijo in se razmnožujejo le na eni gostiteljski rastlini. Nekaj vrst se pojavlja tudi na rastlinah nedotikovk (Balsaminaceae) rodu Impatiens L.

Korenjeva listna uš – Cavariella aegopodii (Scopoli)

• Kozmopolitska vrsta.
• Zelene, slamnate ali bledo rdečkaste barve.
• Prezimi v razvojnem stadiju jajčeca na vrbah (Salix) – holocikličnen razvoj.
• Z zimskega gostitelja na gojene rastline migrirajo v maju.
• V zmernem podnebju prezimijo na kobulnicah – anholocikličnen razvoj.
• Prenašalka več kot 15 vrst rastlinskih virusov.
• Prenaša virus korenja (carrot motley dwarf virus), pri čemer se listi obarvajo rdeče.

Mokasta korenjeva uš – Semiaphis dauci Fabricius

• Evro-sibirska vrsta, razširjena v Evropi.
• Pomembnejše gostiteljske rastline: koren, zelena, peteršilj.
• Nekrilate oblike bledo modro zelene barve.
• Sesajo na zgornji strani mladih listov.
• Prezimijo na divjem ali gojenjem korenju (Daucus) – monoecična, holociklična.
• V zmernem podnebju preživi in se razmnožuje partenogenetsko le na enem gostitelju – anholociklična.
• Prenaša virus mozaika zelene CeMV (Celery mosaic virus; Potyviridae) in več drugih neperzistentnih virusov. Omenja se tudi možnost prenos virusa rumenega mozaika bučke ZYMV (Zucchini yellow mosaic virus; Potyviridae).
• Parazitirajo jo vrste iz rodu Lysiphlebus Förster (Hymenoptera, Braconidae) in Binodoxys Mackauer (Hymenoptera, Braconidae).

Dysaphis crataegi (Kaltenbach)

• Nekrilate rumenkasto ali zelenkasto sive, prekrite z voščeno prevleko.
• Prezimi v razvojnem stadiju jajčeca na glogu (Crategus) – holocikličnen razvoj.
• V zmernem podnebju prezimijo na kobulnicah – anholocikličnen razvoj.
• Ob močnem napadu kolonij na bazalnih delih kobulnic lahko opazimo mravlje.
• Odrasle samice Dysaphis crategi, ki se izležejo iz jajčec na glogu, povzročijo rdečenje in zvijanje listov.

Siva breskova uš – Myzus persicae Sulzer

• Nekrilate oblike so različnih zelenih odtenkov, zasledimo tudi rdeče, velike so od 1,2 do 2,1 mm.
• Krilate so zelene s črnim znamenjem v obliki nazobljene ploščice na zadku, velike od 2 do 3 mm.
• Vrsta ima popolni »holočiklični« razvoj (vsebuje tudi spolne oblike) večinoma na breskvi (Prunus persica) in anholocikličen razvoj v toplejših območjih.
• Naseljuje preko 40 družin rastlin in jo uvrščamo med najpomembnejše prenašalce rastlinskih virusov, saj prenaša prek 100 rastlinskih virusov iz različnih rodov. Gospodarsko pomembna vrsta.

Črna fižolova uš – Aphis fabae Scopoli

• Nekrilate oblike so mat črne barve, nimfe s tremi pari voščenih peg na zadku.
• Vrsta prezimi v razvojnem stadiju jajčeca na navadni trdoleski (Euonymus europaeus), občasno tudi na brogoviti (Viburnum opulus) – holocikličnen razvoj.
• V zmernem podnebju ima vrsta anholocikličnen razvoj.
• Polifaga vrsta, ki se prehranjuje na več kot 200 gostiteljskih rastlinah iz družin Fabaceae, Chenopodiaceae, Asteraceae, Brassicaceae, Solanaceae.
• Izločajo medeno roso, na katero se pogosto naselijo glive sajavosti.

Preventivni ukrepi

Dovolj širok kolobar je osnovi preventivn ukrep. Listne uši se pogosteje pojavijo v bujno rastočih in gosto sejanih posevkih korenovk, zato je pri zasnovi posevka potrebno upoštevati priporočeno gostoto setve in po vzniku rastline v posevku tudi razredčiti. Populacije listnih uši so ponavadi številčnejše posevkih gnojenih z dušikom, zato dušikova gnojila nanašamo v manjših obrokih, glede na predhodne rezultate analize tal. Napadu listnih uši so najbolj podvržene mlade rastline, od vznika naprej, zato je takrat smiselno redno pregledovanje rastlin, da lahko pravočasno ukrepamo. Listne uši se pogosto pojavijo točkovno ali ob robu polja. Na polja začnejo s primarnih gostiteljev priletavati konec aprila in v začetku maja. Z uničevanjem plevelov v jeseni preprečimo, da bi listne uši na njih prezimile. Na manjših vrtovih lahko listne uši speremo z rastlin z močnim curkom vode.

Nekemično zatiranje

Listne uši plenijo ali parazitirajo številni naravni sovražniki. Pogosto predatorji listnih uši so polonice (Coccinellidae), nekatere vrste cvetnih stenic (Anthocoridae), mehkokožne stenice (Miridae), tenčičarice (Chrysopidae) in pravi mrežokrilci iz družine Hemerobiidae. Navadno se koristni organizmi, kot so plenilci in parazitoidi, pojavijo ob povečanju številčnosti listnih uš na rastlinah. Z različnimi ukrepi in zmerno uporabo insekticidov skrbimo za ohranjanje koristnih organizmov, ki vzdržujejo populacijo listnih uši pod pragom gospodarske škode.

Kemično zatiranje

Za zatiranje listnih uši na korenovkah so registrirani insekticid na osnovi aktivne snovi pirimikarb. Na vrtninah je za zatiranje listnih uši registrirano olje oljne ogrščice.