Listne uši na oljnih bučah

Prave listne uši (Aphididae) so drobne, majhne fitofagne vrste žuželk, ki jih pogost najdemo v kolonijah na različnih delih gostiteljskih rastlin, kjer sesajo rastlinski sok. Na oljnih bučah (Cucurbita pepo) se prehranjujejo različne vrste listnih uši, vendar lahko le nekatere vrste ogrožajo pridelek s prenosom rastlinskih virusov. Predvsem pomembni prenašalki virusov v oljnih bučah sta siva breskova uš (Myzus persicae) in bombaževčeva uš (Aphis gossypii), ki prenašata virus mozaika kumare (CMV), virus rumenega mozaika bučke (ZYMV) in virus mozaika lubenice (WMV). Prenašalke rastlinskih virusov na oljnih bučah in bučevkah so tudi: črna fižolova uš – Aphis fabae, Aphis craccivora, zelena krompirjeva uš – Aulacorthum solani, zelena češpljeva uš – Brachycaudus helichrysi, velika krompirjeva uš – Macrosiphum euphorbiae in druge.

Navzočnost listnih uši pogosto opazimo šele po poškodbah na rastlinah, kjer s sesanjem hranilnih snovi povzročajo neposredno škodo. Listi napadenih rastlin se razbarvajo, nepravilno razraščajo, kodrajo in zvijajo. Poškodbe na gostiteljski rastlini se razlikujejo tudi glede na vrsto liste uši, ki sesa na rastlini. Na rastlinah pogosto najdemo ostanke medene rose in olevke. Neposredna škoda zaradi virusov se odraža v zmanjšanju kakovosti in količine pridelka.

Prave listne uši (Aphididae) so velike od 1,5 do 3,5 mm, nekatere vrste zrastejo tudi do 7 mm. Njihovo mehko telo ima jasno oblikovano glavo, oprsje in sorazmerno velik zadek. Na tipalkah se nahajajo dihalni organi. Pri odraslih listnih ušeh obstajajo nekrilate in krilate oblike. Krilate uši imajo na oprsju dva para prosojnih kril z nekaj žilami. Prednji par kril je znatno večji od zadnjega. Zadek je sestavljen iz 10 členov. Deseti, zadnji zadkov člen ima na hrbtni strani značilen repek (cauda). Na petem zadkovem členku izraščata dve cevki (sifona). Nekatere vrste med hranjenjem, skozi analno odprtino, izločajo lepljivi sladkorni izloček, ki ga strokovno imenujemo medena rosa ali mana.

Listne uši imajo nepopolno preobrazbo (hemimetabola), brez stadija bube. Pri popolnem (holocikličnem) razvoju jačeca prezimijo na vejah lesnatih rastlin (črna svetleča jajčeca). Razmnožujejo se nespolno (partenogenetsko) in spolno (gamogenetsko). Navadno enemu spolnemu rodu sledi večje število nespolnih (deviškorodnih). Pri vrstah, ki imajo popoln oz. holocikličen razvoj, se iz prezimljenega jajčeca spomladi izleže nekrilata uš temeljnica (fundatrix), ki je prva posameznica nespolnega razvoja listnih uši. Njeni potomci so skozi vso pomlad in poletje živorodne samice, dokler jeseni ne nastopi čas za oploditev in pojav krilatih osebkov. Krilate samice preletijo na prvotnega gostitelja in izležejo nekrilate spolne samice, ki jih krilati samci oplodijo.

Anholociklične vrste nimajo spolnega rodu in se razmnožujejo nespolno. Prezimijo kot odrasle uši ali nimfe. V kontinentalnem podnebju se pojavljajo vrste, ki imajo obe razvojni obliki. Prezimovanje večine vrst listnih uši je povezano z zimskim gostiteljem, ki je navadno lesnata rastlina, spomladi pa preletijo na drugotne zelnate ali lesnate gostitelje. Govorimo o dvodomnih vrstah listnih uši (heterecične). Na poletnih gostiteljskih rastlinah se pojavljajo le nespolni rodovi, medtem ko jeseni preletijo na zimskega gostitelja, kjer sledi spolno razmnoževanje in oplojene samice odložijo jajčeca, ki prezimijo. Vrste uši, katerih razvoj je povezan le z eno rastlinsko vrsto, imenujemo enodomne (monoecične).

Siva breskova uš – Myzus persicae Sulzer

• Nekrilate oblike so različnih zelenih odtenkov, zasledimo tudi rdeče, velike so od 1,2 do 2,1 mm.
• Krilate so zelene s črnim znamenjem v obliki nazobljene ploščice na zadku, velike od 2 do 3 mm.
• Vrsta ima popolni »holočikličen« razvoj (vsebuje tudi spolne oblike) večinoma na breskvi (Prunus persica) in anholocikličen razvoj v toplejših območjih.
• Naseljuje preko 40 družin rastlin in jo uvrščamo med najpomembnejše prenašalce rastlinskih virusov, saj prenaša prek 100 rastlinskih virusov iz različnih rodov.
• Pomembna prenašalka virusov v bučah.

Bombažčeva uš – Aphis gossipii Glover

• Nekrilate oblike zelo varirajo v barvi. So temn zelene, lisasto zelene ali bledo belkasto rumene. Velike so od 0,9 do 1,8 mm.
• Krilate oblike so temno zelene s temnim oprsjem in sifonoma.
• Razširjena je po vsem svetu, predvsem v tropih.
• Vrsta ima popolen »holočikličen« razvoj večinoma na rastlinah iz rodu Rhamnus in Frangula in anholocikličen razvoj v toplejših območjih in v rastlinjakih. Vrsta v Evropi prezimi kot ličinka.
• Napada vrste iz družine bučnic (Cucurbitaceae), Malvaceae (bombaž, hibiskus), okrasne rastline in plevele.
• Pomemben škodljivec pri pridelavi bombaža in buč, zaradi prenosa rastlinskih virusov.

Črna fižolova uš – Aphis fabae Scopoli

• Nekrilate oblike so mat črne barve, nimfe s tremi pari voščenih peg na zadku. Velike so od 1,5 do 3,1 mm.

• Vrsta prezimi v razvojnem stadiju jajčeca na navadni trdoleski (Euonymus europaeus), občasno tudi na brogoviti (Viburnum opulus) – holocikličnen razvoj.
• V zmernem podnebju ima vrsta anholocikličnen razvoj.
• Polifaga vrsta, ki se prehranjuje na več kot 200 gostiteljskih rastlinah iz družin metuljnic (Fabaceae), Chenopodiaceae, Asteraceae, Brassicaceae, Solanaceae.
• Izločajo medeno roso, na katero se pogosto naselijo glive sajavosti.
• Pogosto jih spremljajo mravlje.

Barbercheck M.E., 2014. Biology and Management of Aphids in Organic Cucurbit Production Systems. eOrganic. Penn State University. https://eorganic.org/node/5304 (dostopno 11.11.2021)

Blackman, R. 1974. Aphids. Ginn and Company, Aylesbury, 175 str.

Blackman, R.L., Eastop, V.F. 2006. Aphids on the World’s Herbaceous Plants and Shrubs, 2 Volume, Department of Entomology, The Natural History Museum, London, 1439 str.

Blackman, R.L., Eastop, V.F. 2006. Aphids on the World’s Herbaceous Plants and Shrubs, 1 Volume, Department of Entomology, The Natural History Museum, London, 1024 str.

Maas, J.L. 1998. Compendium of strawberry disease. Second edition. The American Phytopathological Society, St. Paul, Minnesota: 98 str.

Modic, Š., Razinger, J., širca, S. Listne uši in prenosi virusov z listnimi ušmi. V: Mavrič Pleško, I. (ur.). Prenosi rastlinskih virusov 1. Ljubljana: Kmetijski inštitut Slovenije, 2015,  23-32 str.

Vrabl S. 1992. Bolezni in škodljivci jagodičevja. ČZP Kmečki glas, Ljubljana: 98 str.

Viršček Marn M., 2020. Virusi oljnih buč. Kmetijski inštitut Slovenije. https://www.kis.si/f/docs/Informacije_o_boleznih_in_skodljivcih/Virusi_oljnih_buc_.pdf (dostopno 11.11.2021)