Lomljivost žitnih bilk

Oculimacula sp.

Janja Zajc, junij 2022

Uvod

Bolezen lomljivost žitnih bilk, ki jo povzročajo glive iz rodu Oculimacula (O. yallundae, O. acuformis), znana tudi pod imenom Pseudocercosporella herpotrichoides, se pojavlja predvsem v območjih z intenzivno pridelavo žit, kjer je delež žit v kolobarju velik. Bolezen najbolj prizadene pšenico, pojavlja pa se tudi na ječmenu, rži, ovsu in drugih travah. Pri ozimnih žitih je verjetnost škode zaradi bolezni večja. Okužene rastline imajo na spodnjem delu stebla podolgovate, eliptične pege, pod katerimi tkivo ob napredovanju bolezni odmira, kar oslabi stabilnost stebla, ki se prelomi in poleže. Takšne bilke imajo pogosto svetle, prisilno dozorele klase z drobnejšim zrnjem, še večjo izgubo pridelka pa povzroči samo poleganje, saj je žetev otežena. V hladnejši in vlažni klimi so lahko izgube pridelka od 10 do 15 %.

Bolezenska znamenja

Značilno bolezensko znamenje za prepoznavanje lomljivosti žitnih bilk so podolgovate, eliptične pege na spodnjem delu žitnega stebla, ki jih opazimo šele po začetku kolenčenja. Pege so vidne na listni nožnici spodnjih medčlenkov. Ko list odstranimo, je pega vidna tudi na steblu pod listno nožnico. Rob pege je rahlo temnejše barve kot sredina. Bolezen je pri zgodnih okužbah opazna kot porjavelost rastlin v bližini tal med razraščanjem žit, ki pa jo na pogled le težko opredelimo kot lomljivost žitnih bilk. V ugodnih razmerah za razvoj te bolezni v sredini pege nastanejo temno rjave razmnoževalne strukture s trosi. Podobna bolezenska znamenja, kjer so na bilkah podolgovate pege, povzroča tudi gliva Rhizoctonia cerealis. Za potemnelost na spodnjem delu stebla in predčasno dozorevanje so pogosto vzrok tudi glive iz rodu Fusarium in gliva Gaeumannomyces graminis, povzročiteljica črne žitne noge. Te bolezni praviloma ne povzročajo tako obsežnega poleganja.

Sliki 1 in 2: Ovalne pege s temnim robom so pri lomljivosti žitnih bilk dobro vidne pod listno nožnico (foto: arhiv KIS)

Pege se združujejo in tkivo pod njimi propada. Ko je mehanska trdnost stebla zmanjšana, se bilke ob vetru in dežju prelomijo. Poležejo lahko večji predeli v posevku. Za razliko od črne žitne noge, kjer tudi opazimo svetle klase in včasih poleganje, se pri lomljivosti žitnih bilk gliva ne širi na korenine in so te dobro razvite.

Razvoj in širjenje bolezni

Gliva preživi v tleh v okuženih ostankih žit in trav do tri leta, dokler se ti povsem ne razkrojijo. Ohranja se tudi na plevelnih travah in samosevnih žitih. Od jeseni do pomladi se tvorijo nespolni in tudi spolni trosi, ki okužijo žita. Trosi nastajajo kadar je temperatura od 0 do 20 ˚C, najbolj množično pa pri temperaturah okrog 10 ˚C. Na rastlino se prenesejo z zračnimi tokovi ali z dežnimi kapljami. Okužba poteka pri temperaturah med 6 in 15 ˚C in pri visoki relativni zračni vlagi. Pri temperaturah nad 16 ˚C se širjenje bolezni ustavi. Kadar je vreme hladno in vlažno, s temperaturami, ki nihajo med 3 in 14 ˚C, je tveganje za pojav bolezni visoko. Ozimna žita, katerih razvoj dlje časa poteka pri takšnih temperaturah, so bolj ogrožena od jarih žit, kjer se bolezen redkeje pojavi. Vidna bolezenska znamenja opazimo v obdobju od dveh do štirih tednov po okužbi. Okužbe, ki nastanejo pozno jeseni, se izrazijo šele spomladi. Po 4 do 12 tednih na pegah nastanejo novi trosi.

Varstvo

Več dejavnikov vpliva na pojav in obseg izraza bolezni, kot so visok pH zemlje, visoka vlaga, zgodnji rok setve, žita kot predhodni posevek, občutljive sorte, visoka gostota setve in bujnost posevka.

Preventivni ukrepi

Preventiven ukrep je predvsem kolobar z manjšim deležem strnih žit (vsaj dve leti brez žit). Ker je vlaga pomemben dejavnik razvoja glive, bolezen omejujemo s primerno gostoto setve in zmernostjo pri gnojenju z dušikom, da se zmanjša bujnost posevka in tudi nagnjenost k poleganju. Ozimna žita sejana v poznejših rokih setve ter jara žita so manj občutljiva za okužbo.

Kemično varstvo

Uporaba regulatorjev rasti rastlin za skrajšanje dolžine stebla in zmanjšanje poleganja lahko zmanjša učinke okužbe s pegami. Primeren čas škropljenja je v začetku kolenčenja (BBCH 30-32), vendar je težko določiti potrebo po zatiranju, saj v tej stopnji razvoja žit bolezenska znamenja lomljivosti žitnih bilk še niso dovolj specifična, da bi jih prepoznali zgolj s pregledom na polju. Upoštevati je treba nasvete opozorilnih služb, če so na voljo. Za varstvo pred lomljivostjo žitnih bilk pšenice, ječmena, rži, ovsa, pire in tritikale se lahko uporabijo za ta namen registrirani pripravki, ki so navedeni v preglednici dovoljenih fitofarmacevtskih sredstev za žita v aktualnem letu.

Viri

Compendium of wheat diseases and pests. Third edition. 2010. The American Phytopathological Society, St. Paul, Minnesota: 171 str.

Hoffmann G. M., Schmutterer H. 1983. Parasitäre Krankheiten und Schädlinge an landwirtschaftlichen Kulturpflanzen. Stuttgart. Eugen Ulmer. 488 str.

European and Mediterranean Plant Protection Organization (EPPO). Guidelines on good plant protection practice – wheat, PP 2/10(1)