Lomljivost žitnih bilk

LOMLJIVOST ŽITNIH BILK (Oculimacula spp.)

Aleš Plut, december 2016

Bolezen lomljivost žitnih bilk, ki jo povzročajo glive iz rodu Oculimacula (O. yallundae, O. acuformis), se pojavlja predvsem v območjih z intenzivno pridelavo žit, kjer je delež žit v kolobarju velik. Bolezen najbolj prizadene pšenico, se pa pojavlja tudi na ječmenu, rži, ovsu in drugih travah. Pri ozimnih žitih je verjetnost škode zaradi bolezni večja. Okužene rastline imajo na spodnjem delu stebla podolgovate, eliptične pege, pod katerimi tkivo ob napredovanju bolezni odmira, kar oslabi stabilnost stebla, ki se prelomi in poleže. Takšne bilke imajo pogosto svetle, prisilno dozorele klase z drobnejšim zrnjem, še večjo izgubo pridelka pa povzroči samo poleganje, saj je žetev otežena. V hladnejši in vlažni klimi izgube pridelka od 10 do 15 % niso redke.

Značilno bolezensko znamenje za prepoznavanje lomljivosti žitnih bilk so podolgovate, eliptične pege na spodnjem delu žitnega stebla, ki jih opazimo šele po začetku kolenčenja. Pege so vidne na listni nožnici spodnjih medčlenkov. Ko list odstranimo, je pega vidna tudi na steblu pod listno nožnico. Rob pege je rahlo temnejše barve kot sredina. Bolezen je sicer pri zgodnih okužbah opazna že med razraščanjem žit kot porjavelost rastlin v bližini tal, ki pa jo na pogled le težko opredelimo kot lomljivost žitnih bilk. V ugodnih razmerah za razvoj glive nastanejo v sredini pege temno rjave glivne strukture. Podobna bolezenska znamenja, kjer so na bilkah podolgovate pege, povzroča tudi gliva Rhizoctonia cerealis. Za potemnelost na spodnjem delu stebla in predčasno dozorevanje so pogosto vzrok tudi glive iz rodu Fusarium in gliva Gaeumannomyces graminis, povzročiteljica črne žitne noge. Te bolezni praviloma ne povzročajo tako obsežnega poleganja.

Sliki 1 in 2: Ovalne pege s temnim robom so pri lomljivosti žitnih bilk dobro vidne pod listno nožnico (foto: arhiv KIS)

Pege se združujejo in tkivo pod njimi propada. Ko je mehanska trdnost stebla zmanjšana, se bilke ob vetru in dežju prelomijo. Poležejo lahko večji predeli v posevku. Za razliko od črne žitne noge, kjer tudi opazimo svetle klase in včasih poleganje, se pri lomljivosti žitnih bilk gliva ne širi na korenine in so te dobro razvite.

Gliva preživi v tleh v okuženih ostankih žit in trav do tri leta, dokler se ti povsem ne razkrojijo. Ohranja se tudi na plevelnih travah in samosevnih žitih. Od jeseni do pomladi nastajajo nespolni trosi, ki okužijo žita. Trosi nastajajo kadar je temperatura od 0 do 20 ˚C, najbolj množično pri temperaturah okrog 10 ˚C. Na rastlino se prenesejo z zračnimi tokovi ali z dežnimi kapljami. Okužba poteka pri temperaturah med 6 in 15 ˚C in pri visoki relativni zračni vlagi. Pri temperaturah nad 16 ˚C se širjenje bolezni ustavi. Kadar je vreme hladno in vlažno, s temperaturami, ki nihajo med 3 in 14 ˚C, je tveganje za pojav bolezni visoko. Ozimna žita, katerih razvoj dlje časa poteka pri takšnih temperaturah, so bolj ogrožena od jarih žit, kjer se bolezen redkeje pojavi. Vidna bolezenska znamenja opazimo v obdobju od dveh do štirih tednov po okužbi. Okužbe, ki nastanejo pozno jeseni, se izrazijo šele spomladi. Po 4 do 12 tednih na pegah nastanejo novi trosi.

Preventivni ukrepi

Preventiven ukrep je predvsem kolobar z manjšim deležem strnih žit (vsaj dve leti brez žit). Ozimna žita sejana v poznejših rokih setve ter jara žita so manj občutljiva za okužbo. Ker je vlaga pomemben dejavnik razvoja glive, bolezen omejujemo s primerno gostoto setve in zmernostjo pri gnojenju z dušikom, da se zmanjša bujnost posevka in tudi nagnjenost k poleganju.

Kemično varstvo

Za varstvo pred lomljivostjo žitnih bilk pšenice, ječmena, rži, ovsa, pire in tritikale je registriran pripravek Opus 1 (epoksikonazol in fenpropimorf). Primeren čas škropljenja je v začetku kolenčenja (BBCH 30-32), vendar je težko določiti potrebo po zatiranju, saj v tej stopnji razvoja žit bolezenska znamenja lomljivosti žitnih bilk še niso dovolj specifična, da bi jih prepoznali zgolj s pregledom na polju.

Compendium of wheat diseases and pests. Third edition. 2010. The American Phytopathological Society, St. Paul, Minnesota: 171 str.

Hoffmann G. M., Schmutterer H. 1983. Parasitäre Krankheiten und Schädlinge an landwirtschaftlichen Kulturpflanzen. Stuttgart. Eugen Ulmer. 488 str.