Močna pršica

Acarus siro L.

Uvod

Pršice so polifagni organizmi, ki se po zgradbi in načinu povzročanja škode razlikujejo od žuželk. Pršice imajo štiri pare nog, oprsje in zadek pa tvorita celoto, ki je nerazdružljiva. Na glavi nimajo oči. Najboljše razmere za njihov razvoj so pri 15–18 % vlažnosti zrnja in pri temperaturi 18–25 °C. Razvoj je odvisen še od poškodovanosti in vlažnosti zrnja. Veliko možnosti za razvoj pršic, je v že onesnaženem zrnju.

Slika 1: Odrasla pršica (foto: arhiv KIS)

Močna pršica je gospodarsko pomemben škodljivec žit v skladiščih, moki in drugih proizvodih. S svojim napadom lahko povzroči in pospeši razvoj skladiščnih gliv in njihovih sekundarnih metabolitov-mikotoksinov, ki veljajo za klinično pomembne alergene, s trajnim vplivom na zdravje.

Poškodbe

Največ škode naredi na moki, zrnju, suhem sadju in posušenih rastlinskih proizvodih, posebno če je to prevlažno (16-20 % relativne zračne vlage). V zrnju najprej izje kalček, povečuje vlažnost zrnja in tako ustvarja razmere za razvoj gliv in bakterij. Takšno zrnje ima neprijeten vonj, okus in je neprimerno za prehrano ljudi in živali.

Opis in bionomija

Močno pršico s prostim očesom težko opazimo, saj njihovo ovalno telo meri le 0,4–0,7 mm. Barva telesa je bledo bela, razen na nogah in ustnih delih, kjer je bledo rjava. Samica odloži do 350 jajčec posamezno na zrnje. Jajčeca so bela in merijo v dolžino do 0,1 mm. Razvojni krog močne pršice poteka od jajčeca, prek ličink-nimf do odrasle pršice okoli dva tedna pri optimalni temperaturi 25 °C in relativni zračni vlagi nad 80 %. Pri relativni zračni vlagi 65–70 % se pršice izsušijo. V naših razmerah ima do 10 rodov letno. Posebnost razvoja pršice je, da se med dvema stadijema nimfe, ob neugodnih pogojih, pojavi hipopus stopnja. V tej stopnji je nimfa zaščitena s hitinsko ovojnico pred neugodnimi razmerami. Ločimo dve obliki te stopnje:

1. nimfa je gibljiva z reduciranimi nogami. Na trebušni strani ima posebne organele, s katerimi se pritrdi na žuželke, miši, obleko in se tako prenaša.
2. nimfa je negibljiva, močneje hitinizirana, z močno reduciranimi nogami. V takšni obliki je odporna na razne vrste plinov, ki se uporabljajo za dezinsekcijo.

Zatiranje

Napad močne pršice lahko ugotovimo z opazovanjem pojava prahu in neprijetnim vonjem, ki ga proizvajajo pršice. Pri skladiščenju kmetijskih pridelkov in boju s skladiščnimi škodljivci, kot so nekatere vrste pršic, je potrebna doslednost pri opravljanju vrste preventivnih ukrepov. Potrebno je redno čistiti prazne skladiščne prostore in pri tem odstraniti vse ostanke predhodno skladiščenega zrnja. Površine morajo biti čim bolj ravne in gladke, morebitne razpoke na stenah ali na podu je potrebno zamašiti. Po čiščenju je smiselno skladišča temeljito kemično razkužiti. Pri nas se kot sredstvo za preprečevanje naselitve in zatiranje pršic v skladiščnem žitu uporablja diatomejska zemlja (DZ). Kot preventivni ukrep apliciramo 1 kg DZ na tono žita ter 2 kg na tono žita kot kurativni ukrep. Sredstvo dodajamo v času polnjenja skladiščnih prostorov s pomočjo mehanskih dozirnikov. Za dezinsekcijo skladišč in mlinov tretiramo površine v odmerku 10 g na m².

Kemično

Če se navkljub preventivnim ukrepom v skladiščih pojavijo pršice, je potrebno uporabiti za to registrirane akaricide.

Uporabljeni viri

Acarus siro Linnaeus.

http://www.agri.huji.ac.il/mepests/pest/Acarus_siro/ (september 2016)

Čergan Z. in sod. 2008. Koruza. Ljubljana, Kmečki glas, 344 str.

Diagnostic methods for flour mite Acarus siro.

pbt.padil.gov.au/index.php?q=node/193&pbtID=185 (september 2016)

Fito.info. Seznam registriranih fitofarmacevtskih sredstev.

http://spletni2.furs.gov.si/FFS/REGSR/index.htm (september 2016)

Krizkova-Kudlikova I., Stejskal V., Hubert J. 2007. Comparson of detection methods for Acarus siro (Acari: Acaridida: Acarididae) contamination in grain. J Econ Entomol. 100(6): 1928-37

Prepoznavanje insekata u skladištima prema nastalima štetama. Poljeprivredni fakultet u Osijeku.

https://bib.irb.hr/datoteka/508537.vlatka_rozman_prepoznavanje_5.5.1.pdf (oktober 2016)

Vrabl S. 1992. Bolezni in škodljivci jagodičevja. Ljubljana: Kmečki glas: 97 str.