Murvov kapar

Murvov kapar (Pseudaulacaspis pentagona [Targioni Tozzetti], Hemiptera: Diaspididae) je poleg ameriškega kaparja (Comstockaspis perniciosa [Comstock]) najpogostejši predstavnik iz družine kaparjev pri nas. Gre za izrazitega polifaga, ki parazitra tako lesnate okrasne rastline (forzicija, divji kostanj, vrba žalujka…) kot tudi kmetijsko pomembne rastlinske vrste. Pri nas povzroča največjo gospodarsko škodo na breskvah, marelicah ter ribezu. Napada tudi murve, aktinidije, orehe, mandlje in slive. Izvira iz Azije od koder se je širil vzdolž svilne poti in povzročal škodo na murvah, ki so jih gojili za pridelavo svile. Preko Sredozemlja se je nato razširil v Evropo in naprej v ZDA. K nam je bil zanesen v dvajsetih letih prejšnjega stoletja.

Škodljivec je uvrščen na seznam nadzorovanih nekarantenskih škodljivih organizmov (NNŠO) na razmnoževalnem materialu in sadikah sadnih vrst kot je oreh Juglans regia L., Ribes in nekatere vrste iz rodu Prunus sp. (Izvedbena uredba Komisije EU 2019/2072, priloga IV), za katere veljajo posebne fitosanitarne zahteve. Predpisani ukrepi za doseganje določene tolerance so na spletni strani storitev UVHVVR: »Prijava na preverjanje znanja s področja zdravja rastlin«. (https://www.gov.si/drzavni-organi/organi-v-sestavi/uprava-za-varno-hrano-veterinarstvo-in-varstvo-rastlin/storitve-uprave-za-varno-hrano-veterinarstvo-in-varstvo-rastlin/)

Odrasli osebki in ličinke kaparja se hranijo z rastlinskim sokom s čimer rastlino izčrpavajo, tako je rastni vigor napadenih gostiteljskih rastlin je okrnjen. Prehranjujejo se tako na deblu kot na listih in plodovih kar povzroča posredno in neposredno gospodarsko škodo. Posledice prehranjevanja so vidne v obliki razbarvanj in deformacije listov, ti so manjši kot običajno. Plodovi postanejo iznakaženi in prekriti z medeno roso ter zato tržno nezanimivi. Slednja omogoča razvoj sekundarnih glivičnih bolezni kot je npr. sajavost. Vbodne rane, ki jih povzroči škodljivec med prehranjevanjem, predstavljajo vstopno mesto ostalim, sekundarnim patogenom. Napad opazimo tudi v obliki belih kolonij samic, ki se ob hitrem razvoju združujejo ter tvorijo belkaste prevleke na deblu in starejših vejah. Če je napad obsežen in traja dalj časa lahko posamezne veje ali celotna drevesa odmrejo v nekaj letih.

Samci in samice kaparja so si morfološko gledano zelo različni, to imenujemo spolni dimorfizem. Ščitki samic murvovega kaparja so ovalno okrogli, bele do kremno rumene barve, veliki med 1,5 in 2,8 mm. Na ščitku opazimo rdečerjavo piko okroglaste oblike. Odrasle so nemobilne in tvorijo voščen ščitek v katerega vgradijo ostanke ščitkov prejšnjih levitev. V svoje ščitke lahko vgradijo tudi koščke lubja gostiteljske rastline kar ima kamuflažno vlogo. Še neodrasli samci tvorijo belo rumene 1 do 1,5 mm dolge podolgovate ščitke. Odrasli samčki so oranžne barve in imajo krila, s pomočjo katerih poiščejo samico. Z vetrom lahko prepotujejo tudi večje razdalje.

Prezimijo odrasle samice. Preživijo lahko tudi temperature do -20 °C. Jajčeca (100-150 na samico) začnejo samice zalegati 8-9 dni po parjenju. Iz prvih zaleženih jajčec se izlegajo samice iz kasneje zaleženih pa samci. Po 3-4 dneh se iz jajčec izležejo ličinke, ki se takoj začnejo prehranjevati. Ličinke oz. nimfe prve stopnje so mobilne. Premikajo se lahko do enega metra po gostitelju. Na večje razdalje se širijo z vetrom, letečim žuželkami in ptiči ter z napadenim rastlinskim materialom. Razvoj škodljivca je pospešen z višjimi temperaturam, tako ima lahko v toplejših podnebjih tudi do 5 generacije na leto. Pri nas se razvijeta 2, izjemoma 3 generacije. Samice začnejo izlegati jajčeca v sredini aprila. Prva generacij ličink se izleže maja in junija druga pa konec julija in v avgustu.

Preventivni ukrepi

Pri varstvu pred murvovim kaparjem je pomembna izbira nenapadenega sadilnega materiala, saj so sadike bolj občutljive kot odrasla drevesa. Za razkuževanje uporabljajo drevesnice metodo fumigacije ter hladnega in toplotnega tretiranja. Murvov kapar ima velik nabor naravnih sovražnikov (polonice, žuželke iz reda Hymenoptera), ki relativno dobro kontrolirajo populacijo v primeru, ko vremenski pogoji ne favorizirajo razvoja škodljivca. Pomembno je odstranjevanje napadenih okrasnih in samoniklih gostiteljskih rastlin v bližini nasadov, ki predstavljajo stalen vir škodljivca.

Nekemično zatiranje

V nasadih se poslužujemo odstranjevanja močno napadenih rastlin, posameznih vej ter mehanskega odstranjevanja obsežnih kolonij na skorji. Krošnje je potrebno ohranjati zračne, saj tako izpostavimo škodljivca vremenski vplivom in naravnim sovražnikom. S tem ukrepom pripomoremo tudi k večji učinkovitost fitofarmacevtskih sredstev.

Sintetičen hormon samic se uporablja za privabljanje samcev in odkrivanje novo koloniziranih območij. Za monitoring populacij kaparja v nasadih se uporabljajo lepljivi trakovi z lepljivo površino obrnjeno stran od skorje. Nanje se ujamejo mobilne ličinke prve stopnje (na traku jih opazimo kot prašne lise).

Pod nekemično metodo zatiranja z visoko učinkovitostjo štejemo tudi uporabo pripravkov na osnovi rastlinskih in mineralnih olj, s katerim zatiramo izležene ličinke. Ta sredstva delujejo fizikalno saj povzročijo zadušitev ličink. Oljni pripravki imajo stransko delovanje tudi na zimska jajčeca listnih uši in rdečo sadno pršico. Škropimo zgodaj spomladi v fazi brstenja. Za natančnejšo določitev termina je priporočljivo uporabiti zgoraj omenjeno metodo spremljanja razvoj škodljivca.

Kemično zatiranje

Zatiranje je najučinkovitejše zgodaj spomladi v času izleganja ličink. Registrirani insekticidi, ki spadajo med posnemovalce juvenilnega hormona (npr. piriproksifen, fenoksikarb, spirotetramat) imajo ovicidno ter larvicidno delovanje in preprečijo nadaljnji razvoj ličinke/jajčeca. Stransko delovanje na ličinke kaparjev imajo tudi drugi insekticidi, ki jih sicer uporabljamo za zatiranje drugih vrst škodljivcev kot so listne uši, zavijači ipd. Učinkovitost kemičnega zatiranja povečamo z mehanskim odstranjevanjem kolonij.

Pomembno je upoštevati dejstvo, da s kemičnim zatiranjem pogosto uničimo tudi naravne sovražnike kaparja zato je potrebno zatiranje izvajati odgovorno, skladno s smernicami integriranega varstva rastlin in priloženimi navodili.