Ogljena trohnoba soje

(Macrophomina phaseolina ( Tassi) Goidanich)

Metka Žerjav; oktober 2017

Gliva, ki povzroča ogljeno trohnobo soje je gospodarsko škodljiva predvsem v toplejših območjih sveta in je v Sloveniji do pred kratkim nismo poznali. Bolezenska znamenja se pokažejo v vročih in suhih obdobjih, ko rastline doživljajo stres. Poleg soje ima ta gliva po nekaterih virih kar okrog 500 vrst gostiteljskih rastlin, med katerimi so tudi pomembne gojene rastline, kot so fižol, sončnice, koruza, paprika, jagode in druge. Po letu 2014 smo to glivo večkrat našli na soji v Pomurju, Posavju in na Gorenjskem, ugotovljena pa je bila tudi na fižolu, konoplji in papriki. Njeno širjenje pri nas bi lahko bilo povezano z višjimi poletnimi temperaturami v zadnjem desetletju in s setvijo okuženega semena soje in fižola, pridelanega v državah s toplejšo klimo. Gliva se namreč širi s semenom. Njenega širjenja se upravičeno bojimo, saj se lahko ohranja v tleh, ima veliko gostiteljev in za njeno zatiranje nimamo učinkovitih ukrepov. Ocenjujejo, da ogljena trohnoba v svetovnem merilu zmanjša pridelek soje za kar 1,1 %, kar jo uvršča med prvih 5, za sojo najbolj nevarnih bolezni.

Bolezen največkrat opazimo šele poleti po obdobjih z visokimi temperaturami. Takrat soja začne rumeneti, veneti in se sušiti. To se dogaja v obdobju, ko se stroki že polnijo, kar daje vtis, da so rastline začele predčasno dozorevati. Ker so spremembe takšne, kot pri prizadetosti zaradi suše, ne pomislimo, da je odmiranje povezano z boleznijo. Listi obvisijo na rastlini. Takšno rastlino zlahka izpulimo in pri tem opazimo potemnelost spodnjega dela stebla in debelejših korenin.

Slika 1: Predčasno odmiranje soje zaradi ogljene trohnobe (foto: arhiv KIS)

soja_macrophomina_1

Podrobnejši pregled razkrije, da so vzrok potemnelosti številni drobni, črni mikrosklerociji s premerom največ do 0,15 mm, ki so videti kot drobci oglja. Redkeje na obolelih delih nastajajo tudi temna trosišča z nespolnimi trosi. Rastlina se začne sušiti, ker gliva pri razraščanju v steblu in koreninah poškoduje prevodni sistem in s tem onemogoči pretok vode in hranil. Posledica predčasnega odmiranja je manjši pridelek zrnja. Bolezen se lahko razširi tudi na stroke in tako se okuži tudi seme. Bolezenska znamenja najprej opazimo na delih njive, kjer so rastline pod stresom, npr. tam, kjer so tla plitva ali zbita.

Slika 2: Številni sklerociji steblo temno obarvajo (foto: arhiv KIS).

soja_macrophomina_2

Slika 3: Sklerociji so pod povečavo videti kot drobci oglja (foto: arhiv KIS).

soja_macrophomina_3

Slika 4: Sklerociji so tudi v notranjosti stebla (foto: arhiv KIS).

soja_macrophomina_4

Gliva se širi s semenom (z micelijem in sklerociji) ali preko tal. Rastline se najverjetneje okužijo neposredno iz semena ali s sklerociji, ki kalijo v tleh pri temperaturi nad 20 ˚C. Okužba ostane večinoma prikrita in se bolezenska znamenja izrazijo šele v času nastajanja semena in zorenja (R5 do R7), v obdobjih sušnega in temperaturnega stresa. Piknidiji s trosi ne nastajajo vedno in so za širjenje bolezni manj pomembni. Gliva je zelo toploljubna in najbolje raste pri temperaturah od 28 °C do 35 °C. Bolezen se širi na nova območja predvsem z okuženim semenom soje, na krajše razdalje pa s sklerociji, ki se skupaj s prstjo prenašajo pri obdelavi s stroji, orodji, obutvijo, pa tudi z vodo in vetrom. Sklerociji preživijo na ostankih okuženih rastlin v suhih tleh dve leti in več, v vlažnih tleh pa izgubijo patogenost že po nekaj mesecih. Če si v kolobarju sledijo rastline, ki so gostitelji glive, se količina sklerocijev v tleh povečuje.

Ukrepi so namenjeni preprečevanju pojava bolezni, saj zatiranje s fungicidi ni učinkovito. Izbiramo kakovostno seme in sejemo na zemljišča, kjer se bolezen v preteklosti še ni pojavljala. Rastline pred sušnim stresom varujemo s primerno gostoto setve, odstranjevanjem plevela in namakanjem, saj sušni stres pospešuje razvoj bolezni. Prav namakanje je najboljši preventivni ukrep. V tleh, onesnaženih s sklerociji, še dve leti ne gojimo soje, izogibamo se tudi gojenju drugih občutljivih rastlin. Gnojenje nima dokazanih vplivov na bolezen. Nekatere raziskave kažejo, da je pri pridelovanju soje z ohranitveno obdelava tal manj težav z boleznijo, kakor na poljih, kjer orjejo. Učinek pripisujejo boljši mikrobiološki aktivnosti in za rastline ugodnejšemu vodnemu režimu v tleh. Fungicidi za tretiranje semena ne preprečijo razvoja bolezni.

Pri naraščajočih težavah zaradi ogljene trohnobe se pozanimamo pri dobaviteljih (semenarskih hišah) katera od sort, primernih za pridelovalna območja v Sloveniji, je manj občutljiva na bolezen. Popolnoma odpornih sort ni.

Gupta G.K., Sharma S.K., Ramteke R. 2012. Biology, epidemiology and management of the pathogenic fungus Macrophomina phaseolina (Tassi) Goid with special reference to charcoal rot of soybean (Glycine max (L.) Merrill). Journal of Phytopathology, 160, 4: 167–180

Hartman G.L. 2015. Charcoal rot. 2015. V: Compendium of Soybean Diseases and Pests. 2015. Hartman G.L., Rupe J.C., Sikora E.J., Domier L.L., Davis J.A., Steffey K.L. (Ur.). St. Paul, Minnesota, The American Phytopathological Society: 67–69

Romero Luna M.P., Mueller D., Mengistu A., Singh A.K., Wise K.A. 2017. Advancing our understanding of charcoal rot in soybeans. Journal of Integrated Pest Management, 8,1: 1-8, doi: 10.1093/jipm/pmw020, https://academic.oup.com/jipm/article/3064076/Advancing-Our-Understanding-of-Charcoal-Rot-in, oktober, 2017

Žerjav M., Rodič K., Urbančič Zemljič M., Schroers H-J. 2017. Glivične bolezni soje v Sloveniji. V: Trdan S. (ur.). Zbornik predavanj in referatov 13. slovenskega posvetovanja o varstvu rastlin z mednarodno udeležbo, Rimske Toplice, 7.– 8. Marec 2017. Ljubljana, Društvo za varstvo rastlin Slovenije: 399-405